Jedro

Ker je tožnici dne 18. 3. 2005 delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je v smislu določb 3. odstavka 204. člena ZDR ni izpodbijala, je njen zahtevek za vrnitev na delo in za priznanje pravic iz delovnega razmerja po navedenem datumu, oziroma za plačilo plače z odvodom prispevkov za socialno zavarovanje, neutemeljen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba glede izreka v 1. in 2. odstavku točke II/1 sodbe sodišča prve stopnje zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da jo je dolžna tožena stranka pozvati na delo in ji od 18. 3. 2005 dalje priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Presodilo je, da je tožena stranka dne 15. 2. 2005 tožnici podala zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega poslovnega razloga, ker je bilo dne 31. 1. 2005 zaradi zmanjšanja in reorganizacije prodajalne ukinjeno tožničino delovno mesto vodje obrata oziroma vodje prodajalne. Poleg tega je sodišče odločalo tudi o denarnih zahtevkih, ki so se nanašali na obdobje pred 18. 3. 2005, ko je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede vrnitve na delo in priznanja pravic iz delovnega razmerja od 18. 3. 2005 dalje spremenilo tako, da je navedenemu tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožnici povrne 1.900,30 EUR stroškov postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v gornjem obsegu vlaga tožena stranka revizijo in v njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/07), češ da se sodba opira na dejstva, ki jih tožnica ni navajala, in da nima razlogov glede odločilnih dejstev. Hkrati sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava glede presoje začetka teka roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi subjektivni rok za odpoved lahko prične teči šele od nastanka utemeljenega poslovnega razloga, to je od ukinitve tožničinega delovnega mesta, saj je vse dotlej tožena stranka iskala možnosti, da bi tožnica ohranila zaposlitev. Z obvestilom o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je hotela tožnico le pravočasno seznaniti z možnostjo odpovedi, da bi se lahko nanjo ustrezno pripravila. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na reintegracijo spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge in v njej ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Tudi v individualnem delovnem sporu je predmet odločitve sodišča tožbeni zahtevek, kakor ga v tožbi opredeli oziroma postavi tožnik (prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04). Glede pomena oblikovanja tožbenega zahtevka v individualnem delovnem sporu se je sodišče opredelilo že v sodbi VIII Ips 348/2006 z dne 27. 2. 2007. Tožnica je v tožbi zahtevala, da sodišče toženi stranki naloži, da jo je dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati pravice iz delovnega razmerja od 18. 3. 2005 dalje ter ji od tega datuma dalje plačati neizplačane plače, skupaj s plačilom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka dne 16. 2. 2005 podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s 30-dnevnim odpovednim rokom.

Na podlagi 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/02) lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja delovnega razmerja v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice.

Ugotovitev nezakonitosti odpovedi je torej predmet tožbenega zahtevka, kolikor hoče delavec preprečiti učinkovanje odpovedi na podlagi sodbe sodišča. Tožnica v tožbi ni postavila zahtevka v smislu določb 3. odstavka 204. člena ZDR in v tem smislu ni uveljavljala nezakonitosti odpovedi, niti ni neposredno uveljavljala obstoja delovnega razmerja. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2005 ostala v veljavi in je na njeni podlagi po poteku 30-dnevnega odpovednega roka tožnici prenehalo delovno razmerje z 18. 3. 2005 v skladu z določbami 4. alineje 75. člena ZDR, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z redno ali izredno odpovedjo.

Ker je tožnici dne 18. 3. 2005 delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je v smislu določb 3. odstavka 204. člena ZDR ni izpodbijala, je bil njen zahtevek za vrnitev na delo in za priznanje pravic iz delovnega razmerja po navedenem datumu, oziroma za plačilo plače z odvodom prispevkov za socialno zavarovanje, neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ugodilo tožničinemu dajatvenemu zahtevku, ne da bi tožnica v skladu z zakonom izrecno uveljavljala tudi nezakonitost odpovedi. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določb 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in v izpodbijanem delu (čeprav iz drugih razlogov) potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 5. odstavka 41. člena ZDSS-1.