Jedro

Organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno in kompleksno vsebinsko analizo oziroma obrazloženo presojo (sodne) odločbe, ki jo želi prosilec izpodbijati, onkraj standarda očitnosti.Organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. Bpp 55/2023-2 z 20. 3. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev nujne BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 1647/2020-18 S 7. 2. 2023. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožničino prošnjo zavrnil na podlagi določb 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ker je ocenil, da tožnica v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. Ugotovil je namreč, da je Upravno sodišče s citiranim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo njeno tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije (FURS), ker je ugotovilo, da ta ne posega v njeno pravico ali neposredno, na zakon oprto korist. FURS je namreč postopek davčne izvršbe zoper tožnico ustavila (zaradi plačila, plačila s pobotom, storniranja terjatev in odpisa terjatev) ter razveljavila vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe. Sodišče je v navedenem sklepu izpostavilo, da je bila v tem primeru sporna ustavitev davčne izvršbe, ker je FURS s sklepom med drugim sklenila, da se postopek davčne izvršbe ustavi zaradi plačila s pobotom. Glede na to je organ za BPP zaključil, da sodišče očitno ni imelo podlage za vsebinsko obravnavo tožničine tožbe in jo je moralo zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Ob tem je v zvezi s tožničinim nasprotovanjem pobotu izpostavil, da je pravna podlaga zanj 97. a člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v zvezi s 159. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), pri čemer pobot vsebinsko ni del sklepa o ustavitvi izvršbe.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnica se z opisano odločitvijo ne strinja. V tožbi v bistvenem, sklicujoč se na sodno prakso, zatrjuje, da je organ za BPP presojal vsebino citiranega sklepa Upravnega sodišča in na njegovi podlagi odločal o možnostih za njen uspeh s pritožbo, s čemer je prekoračil svoje pristojnosti in posegel v njeno pravico do sodnega varstva. Iz sodne prakse Upravnega sodišča namreč izhaja, da se organ za BPP v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZBPP ne sme spuščati v poglobljeno vsebinsko presojo same zadeve, temveč lahko prošnjo za BPP zavrne le, če že na prvi pogled ne obstojijo možnosti za uspeh. Organ za BPP je s tem po njeni oceni kršil več njenih ustavnih pravic. Opozarja, da ima možnosti za uspeh s pritožbo zoper citirani sklep Upravnega sodišča, saj je v obravnavanem primeru FURS pobotala sredstva, ki jih je namenila za poplačilo svojih obveznosti iz naslova socialnih dajatev, kar pomeni, da je njen pravni in dejanski položaj s tem objektivno poslabšan. Sodišču tako predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, vrne zadevo istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Ker je senat ocenil, da obravnavana zadeva v pravnem in dejanskem pogledu ni zapletena, je 1. 6. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejel sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**K I. točki izreka**

6. Tožba je utemeljena.

7. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da (med drugim) zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Po tretjem odstavku istega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Povzeta zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, v katerih je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za BPP zavrne. Iz ustaljene upravnosodne prakse1 izhaja, da je zakonodajalec meje vsebinskega preizkusa zadeve opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti. S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na tej podlagi morajo biti očitni. Očiten pa pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa.2

9. To po drugi strani pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno in kompleksno vsebinsko analizo oziroma obrazloženo presojo (sodne) odločbe, ki jo želi prosilec izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je namen BPP uresničevanje z Ustavo RS (URS) zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen URS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavnoskladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že opisanega standarda očitnosti. Povedano drugače: organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP.3

10. Prav to pa je po presoji sodišča organ za BPP storil v obravnavani zadevi. Izpodbijano odločitev je namreč oprl na vsebinsko presojo citiranega sklepa Upravnega sodišča. Ugotovil je, da je sodišče z njim na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožničino tožbo zoper sklep FURS, ker je ugotovilo, da ta ne posega v njeno pravico ali neposredno, na zakon oprto korist. FURS je namreč postopek davčne izvršbe zoper tožnico ustavila (zaradi plačila, plačila s pobotom, storniranja terjatev in odpisa terjatev) ter razveljavila vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe. Organ za BPP je dalje zapisal, da je sodišče izpostavilo, da je bila v obravnavanem primeru sporna ustavitev davčne izvršbe, saj je FURS z navedenim sklepom med drugim sklenila, da se postopek davčne izvršbe, začet s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934-101005/2018-1 08 s 23. 7. 2018, ustavi zaradi plačila s pobotom, Ministrstvo za finance pa je pritožbo zoper ta sklep FURS zavrnilo kot neutemeljeno. Organ za BPP je zato ob takšni vsebini citiranega sklepa Upravnega sodišča zaključil, da sodišče očitno ni imelo podlage za vsebinsko obravnavo tožničine tožbe in jo je moralo zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Ob tem je v zvezi s tožničinim nasprotovanjem pobotu izpostavil, da je pravna podlaga zanj 97. a člen ZDavP-2 v zvezi s 159. členom ZPIZ-2, pri čemer pobot vsebinsko ni del sklepa o ustavitvi izvršbe.

11. Na ta način pa je organ za BPP po presoji sodišča podrobno in poglobljeno analiziral vsebino citiranega sklepa Upravnega sodišča in presodil, da sodišče ni imelo podlage za vsebinsko obravnavo tožničine tožbe, ker da ta zanjo ni izkazovala pravnega interesa. Ob tem se je skliceval tudi na ZDavP-2 in ZPIZ-2 ter navedel, da pobot vsebinsko ni del sklepa o ustavitvi izvršbe. Kot je sodišče obrazložilo zgoraj, pa ZBPP organu za BPP ne daje pooblastila za tako podrobno in kompleksno vsebinsko presojo zadeve. Organ za BPP ne more zavrniti prošnje za dodelitev BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, če se strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec očitno oziroma brez vsebinske presoje razlogov izpodbijane odločitve nima možnosti za uspeh. Organ za BPP take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel, niti o njenem obstoju ni mogoče sklepati vsaj posredno.

12. Ker je bilo torej, glede na opisano, pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev nujne BPP, upoštevajoč tudi vse ostale, v ZBPP navedene pogoje.

13. Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka**

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

15. Tožnico je zastopala pooblaščena odvetnica, zato se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22-odstotni davek na dodano vrednost, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.

16. Toženka je dolžna tožnici stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe.

17. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Glej na primer sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenje v zadevah I U 845/2019 s 14. 6. 2019, I U 1190/2019 z 10. 9. 2019, I U 509/2020 s 14. 5. 2020, II U 322/2020 z 11. 11. 2020, I U 544/2022 z 11. 5. 2022 in I U 643/2022 z 8. 7. 2022. 2 Glej na primer razlago pojma očiten v sklepu Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi Up-62/96 z 11. 4. 1996. 3 Tako na primer Upravno sodišče v zadevi I U 845/2019 s 14. 6. 2019.