Jedro

Odločba o varstvu pravic nosilca pravice intelektualne lastnine je izdana na njegovo zahtevo, torej je stranka vložnik; vroči pa se vsem carinskim organom, da s posebno pozornostjo v carinskih postopkih obravnavajo ponarejeno blago in z odločbo odredijo predpisane ukrepe. V tem postopku imetnik ponarejenega blaga ni stranka. Ker špediterja v carinskem postopku nista navedla lastnika blaga, tega carinski organ ni mogel vključiti kot stranko v postopek začasnega zadržanja ponarejenega blaga, pač pa sta to bila špediterja. Lastnici blaga pa je položaj stranke priznala pravilno že tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada K., Izpostava L.K. (v nadaljevanju CU K.) z dne 24.5.2002; s sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) je zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Generalnega carinskega urada Carinske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GCU) z dne 24.5.2002 (1. točka izreka sodbe in sklepa), in zavrglo tožbo tožeče stranke zoper dopis CU K. z dne 29.5.2002 (3. točka izreka sodbe in sklepa), ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Z odločbo GCU je bilo odločeno, da se zahtevku družbe J.T.I., J., v tem sporu prizadeta stranka, za varstvo pravic intelektualne lastnine ugodi, ker je lastnica registrirane blagovne znamke "M.C." za cigarete v Republiki Sloveniji. Z odločbo CU K. je bilo odločeno, da se začasno za 3 dni zadrži v 16. postavkah specificirano blago, navedeno v odločbi, in sicer cigarete znamke "M.C.". Če bo prizadeta stranka v 3 dneh pisno sporočila, da bo vložila tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, se bo blago na podlagi te odločbe zadržalo še nadaljnjih 10 delovnih dni.

Sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke zoper odločbo GCU zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker je ugotovilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev te tožbe. Odločba, ki jo v upravnem sporu izpodbija, je namreč izdana na zahtevo prizadete stranke, pri čemer je ugodeno zahtevi prizadete stranke, poslana pa je tudi vsem carinskim organom v Republiki Sloveniji, da v zvezi s to odločbo postopajo po ZCUKPIL. Ker tožeča stranka v tem postopku ni sodelovala in ker tudi sicer v tožbi ni izkazala, da bi bilo poseženo v kakršnokoli njeno pravico ali na zakon oprto neposredno pravno korist, je bilo treba njeno tožbo zavreči. CU K. pa je pri opravljanju carinskega nadzora tudi v smislu odločbe GCU z dne 24.5.2002 odkril blago, ki je ustrezalo opisu blaga iz navedene odločbe GCU. To so bile cigarete "M.C.", ki so se nahajale v zabojnikih in kartonih, specificiranih v 16. zaporednih postavkah v odločbi CU K., katerih lastnica naj bi bila tožeča stranka. To blago pa je bilo brez dovoljenja prizadete stranke označeno z znakom, ki je enak blagovni znamki prizadete stranke, veljavni za enako vrsto blaga v Sloveniji. Tožeča stranka ni zatrjevala, da prizadeta stranka v Sloveniji ne bi imela zaščitene blagovne znamke in tudi ne, da bi od prizadete stranke pridobila dovoljenje za takšno označevanje cigaret, ki očitno niso blago, ki bi ga proizvedla prizadeta stranka. Zato je CU K. menil, da gre za ponarejeno blago. To pa tudi po presoji prvostopnega sodišča zadošča za carinski ukrep začasnega zadržanja takega blaga. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi tožbeno navedbo, da ZCUKPIL ne vsebuje definicije ponarejenega blaga, saj je to določeno v 3. členu ZCUKPIL. Zavrnilo je tudi tožbeno navedbo, da bi bilo treba v carinskem postopku ugotoviti, ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb Zakona o industrijski lastnini. To se v skladu z 9. členom ZCUKPIL ugotavlja v pravdnem postopku na podlagi vložene tožbe imetnika pravice industrijske lastnine zaradi njene kršitve. V takšnem primeru je po 11. členu ZCUKPIL blago zadržano do pravnomočne odločitve sodišča, ki pa o svojih odločitvah obvešča GCU, ta pa pristojne carinske organe. Zato je kot neupoštevne v tem upravnem sporu zavrnilo tudi tožbene ugovore, da ima tožeča stranka sklenjeno licenčno pogodbo s C.I.T. o izključni licenčni pravici za cigarete M.C., po kateri jih je upravičena prodajati na območju ZRJ. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je bilo blago v tranzitu in zato ne more kršiti v Republiki Sloveniji zavarovanih pravic prizadete stranke, ker se to blago niti ne bo pojavilo na slovenskem trgu. Iz 1. odstavka 2. člena ZCUKPIL namreč izhaja dolžnost ukrepanja v carinskih postopkih tudi v primerih, če se začne katerikoli odložni carinski postopek, če bi se z blagom kršilo pravice intelektualne lastnine. Med odložne postopke pa po postavki a) 9a točke 3. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99 in 13/01) spada tudi tranzitni postopek carinjenja. Kot neutemeljene in protispisne je zavrnilo tudi tožbene ugovore v zvezi z nezmožnostjo sodelovanja tožeče stranke v postopku. Pojasnilo je, da v carinskih postopkih nasproti carinskim organom nastopa dejanski posestnik blaga, to je deklarant, to pa je bil v tem primeru špediter I.K., d.d. Odločba CU K. je bila izdana v skrajšanem postopku po 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) in zato v tem postopku ni treba zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Pritožbo zoper dopis GCU je prvostopno sodišče zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker po njegovi presoji ta dopis nima učinka odločbe. Z njim je GCU obvestil CU K. le o sporočilu prizadete stranke, da bo vložila tožbo, kar po določbi 1. odstavka 9. člena ZCUKPIL pomeni, da bo blago zadržano še za nadaljnjih 10 dni, kar pa je bilo predvideno že v prvotni odločbi. Ker je v tem upravnem sporu tožnik uveljavljal tudi odškodnino kot akcesorni zahtevek v tožbi zoper odločbo CU K., ki pa jo je prvostopn o sodišče hkrati z zahtevkom za odpravo odločbe zavrnilo, je kot neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevo po plačilu odškodnine. Tožena stranka z odločitvijo o zadržanju blaga ni posegla v lastninsko pravico na zadržanem blagu in zato škoda, ki jo tožnik navaja v višini vrednosti zadržanega blaga, ni izkazana. Glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS pa je prvostopno sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma da jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Odločba GCU z dne 24.5.2002 je neposredna podlaga za zadržanje blaga tožeče stranke z odločbo CU K. Zato je tožeča stranka z njo nedvomno prizadeta v svojih pravicah in koristih, saj posledično s tem blagom ni več mogla prosto razpolagati. Zato je bila upravičena vložiti tožbo zoper to in tudi zoper ostale odločbe, s katerimi je bilo kot posledica te odločbe odrejeno zadržanje blaga. Odločitev sodišča, da tožbo v tem delu zavrže, je zato nezakonita. Poudarja, da je v 3. členu ZCUKPIL podana definicija ponarejenega blaga, ni pa določena definicija kršitve pravice imetnika znamke, saj to določa 47. člen Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1). Po ZIL-1 pa predstavlja kršitev izključne pravice do uporabe znamke v gospodarskem prometu nedovoljena uporabo znamke v gospodarskem prometu v Sloveniji.

Carinski organ lahko v skladu s 14. členom ZCUKPIL zadrži blago, če je očitno ponarejeno. V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka predložila dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je bila v tem času nosilka blagovne znamke M.C. za cigarete na območju ZRJ.

Razvidno je tudi, da je to blago le v tranzitu skozi Slovenijo, torej da je ves čas v posebnem carinskem režimu in da v Slovenijo sploh ne vstopi, končni cilj blaga je ZRJ. To blago se torej ni uporabljalo v gospodarskem prometu v Sloveniji, saj je bilo v kontejnerjih naloženo na ladji, čakajoč na nadaljevanje transporta v namenjeni kraj. Glede na to, to blago ni moglo kršiti pravice imetnika znamke v Sloveniji. Zato za ukrepe, določene z ZCUKPIL, niso bili izpolnjeni predpisani pogoji. V danem primeru ni šlo za očitno ponarejeno blago. Sklicuje se na Pariško konvencijo za varstvo industrijske lastnine, ki je podlaga ukrepom ZCUKPIL in določa, da blaga v tranzitu carinski organi niso dolžni zadržati. Zelo običajen je pojav, da je imetnik pravice iste znamke na različnih teritorijih različen, in zato oznaka blaga z določeno znamko še ne pomeni, da je blago ponarejeno, kakor je v tem primeru tožena stranka poenostavljeno sklepala. Očitno ponarejenost izrekov v tranzitu je zato treba toliko bolj natančno presojati in je v takem primeru nujno sodelovanje stranke same, ki carinskemu organu lahko da dodatna pojasnila, pomembna za odločitev. Zato CU K. ni imel pogojev za odločanje v skrajšanem postopku.

Odločitev prvostopnega sodišča je v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, nezakonita.

Obširen odgovor na pritožbo je podala prizadeta stranka. Navaja, da prereka vse navedbe tožeče stranke v pritožbi, razen če se z njimi izrecno strinja. Meni, da sta prvostopna sodba in sklep pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena in zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Toženi stranki in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi in sklepu pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Glede na to, da je odločba GCU z dne 24.5.2002 izdana na podlagi 5. in 6. člena ZCUKPIL na zahtevo prizadete stranke, niti tožeča stranka niti katerikoli drugi "imetnik" ponarejenega blaga ne more biti stranka v postopku izdaje te odločbe. Stranka v tem postopku je lahko le nosilec v Sloveniji registrirane blagovne znamke, ki izkaže, da so izpolnjeni pogoji za zavarovanje njegovih pravic iz intelektualne lastnine v carinskih postopkih, predpisanih z ZCUKPIL. V tem primeru je to prizadeta stranka. V tem sporu izpodbijana odločba je torej izdana za zavarovanje pravic prizadete stranke in nalaga posebno pozornost carinskim organom pri izvajanju carinskih postopkov. Glede na to je po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožbo tožeče stranke zoper odločbo GCU z dne 24.5.2002 zavrglo, ker tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v tem postopku kot stranka, pravilna in zakonita.

Prav tako je pravilna in zakonita odločitev prvostopnega sodišča v sodbi (2. točka izreka sodbe in sklepa), s katero je zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo CU K. z dne 24.5.2002. Glede te odločbe je sodišče sicer priznalo položaj stranke tožeči stranki, vendar je njeno zahtevo za odpravo te odločbe utemeljeno zavrnilo, saj so tudi po presoji pritožbenega sodišča za izdajo te odločbe izpolnjeni z ZCUKPIL predpisani pogoji. Glede na to niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da ne gre za očitno ponarejeno blago, in da je sama nosilka blagovne znamke M.C. na območju ZRJ. Tudi če ta njena navedba v celoti drži, to ne vpliva na odločitev slovenskih carinskih organov v zvezi z varstvom pravic intelektualne lastnine prizadete stranke, ker 3. člen ZCUKPIL takega pogoja ne določa. Pri tem ni pomembno, ali je blago v tranzitu ali v kakšnem drugem carinskem postopku, saj podlago za zaseg tega blaga v tranzitu daje ZCUKPIL, ki temelji na Uredbah Sveta EU o carinskih ukrepih, št. 3295/94 in 241/1999, in načelnem pravnem mnenju Evropskega sodišča, št. C-383/98 z dne 6.4.2000. Glede kršitev in odgovornosti za kršitve pravic prizadete stranke v zvezi z znamko M.C. pa bo odločalo sodišče splošne pristojnosti v pravdi, ki jo je prizadeta stranka že sprožila. Na odločitev o stvari tudi ne vplivajo zatrjevanja tožeče stranke, da je bilo blago namenjeno za tržišče ZRJ oziroma sedaj Srbije in Črne gore in da ne bi bilo sproščeno v promet oziroma se ne bi pojavilo na slovenskem trgu, ker vse te okoliščine niso pravno pomembne za odločanje o zavarovanju pravic imetnika blagovne znamke v Sloveniji na podlagi ZCUKPIL.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru ne obstoja dvom o tem, da gre za ponarejeno blago, ki ga je treba v skladu z ZCUKPIL, ker so za to izpolnjeni predpisani pogoji, zadržati.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na določbe Pariške konvencije, ki v tem primeru ni bila kršena, saj tudi ta omogoča carinskim organom določene države, da zadržijo blago v tranzitu, če ugotovijo, da bi bile s prometom s tem blagom lahko kršene pravice intelektualne lastnine drugega subjekta.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno tudi stališče prvostopnega sodišča, da niso bile kršene pravice tožeče stranke v postopku izdaje odločbe CU Koper. Kot carinska deklaranta sta se v tem postopku pojavila špediterja, ki imena lastnika blaga nista razkrila, zato sta bila špediterja obravnavana kot stranki v postopku. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na dokazovanje, da niso bile kršene pravice intelektualne lastnine prizadete stranke, pa niso predmet presoje v tem upravnem sporu, temveč v pravdi (9. člen ZCUKPIL).

V obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča niso bila kršena niti pravila postopka. V primeru izdaje odločbe CU K. so bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem postopku, predpisani v 144. členu ZUP. Pred izdajo te odločbe pa zaslišanje tožeče stranke niti ni bilo mogoče, saj organ ni vedel in ni mogel vedeti, da naj bi bila tožeča stranka lastnica spornega blaga.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo in sklep prvostopnega sodišča.