Jedro

Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da besede zaradi katerih oškodovanka kot tožilka preganja obdolženca niso resna grožnja z napadom na njeno življenje ali telo, z opisovanjem drugih historičnih dogodkov nanašajočih se na bodisi na obdolženca bodisi na druge v pritožbi navedene osebe, oškodovanka kot tožilka ne more doseči drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku mora oškodovanka kot tožilka povrniti obdolžencu potrebne izdatke, potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika nastale v pritožbenem postopku in plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke z dne 15. 2. 2022, s katerim je obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da mora oškodovanka kot tožilka povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca.

2. Zoper sklep se pritožuje oškodovanka kot tožilka, kot navaja, ker je okrajna sodnica pri izdaji izpodbijanega sklepa zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, dejanskega stanja sploh ni ugotovila in ker je kršila materialno pravo. Predlaga naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se postopek nadaljuje pred drugim sodnikom.

3. Na pritožbo oškodovanke kot tožilke je odgovoril zagovornik obdolženca A. A., odvetnik v Odvetniški družbi D. in partnerji, ki meni, da pritožba ni utemeljena in predlaga, naj jo sodišče druge stopnje kot tako zavrne in naloži oškodovanki kot tožilki, da povrne stroške postopka in potrebne izdatke obdolženega z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb in navedb v odgovoru na pritožbo sodišče druge stopnje ugotavlja, da se oškodovanka kot tožilka neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

6. Oškodovanka kot tožilka v vloženi pritožbi najprej očita okrajni sodnici B. B., ki je izdala izpodbijani sklep pristranskost in predlaga njeno izločitev. Predlog utemeljuje s tem, da je sodnica sodila že v več postopkih oškodovanke kot tožilke, pri čemer da je do nje izkazala izrazito nenaklonjenost in ji onemogočila pošteno sojenje. S to zahtevo, podano prvič šele v pritožbi, oškodovanka kot tožilka ne more uspeti.

7. Stranka mora namreč skladno z drugim odstavkom 41. člena ZKP zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve. Iz povzete utemeljitve zahteve za izločitev prvostopenjske sodnice se da razbrati, da naj bi dvom o nepristranskosti sodnice bil pri oškodovanki kot tožilki vzbujen s predhodnimi sojenji sodnice v kazenskih zadevah v katerih je bila oškodovanka kot tožilka udeležena, torej že pred vložitvijo obtožnega predloga v predmetni zadevi. Oškodovanka kot tožilka je bila že dne 31. 3. 2022, ko je prejela plačilni nalog za plačilo sodne takse (vročilnica pripeta k list. št. 12 spisa) seznanjena s tem, da je predmetna zadeva dodeljena v reševanje okrajni sodnici B. B. Njeno izločitev bi ob zatrjevanem izraženem dvomu v njeno nepristranskost morala zahtevati takoj, ne pa, da je to storila šele v pritožbi z dne 10. 6. 2022. Ker v zakonskem roku ni izkoristila pravice zahtevati izločitev sodnice prve stopnje, za kar ni bilo nikakršnih objektivnih ovir, je zaradi zamude roka prekludirana. O bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledice kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zato ne more biti govora.

8. Niti najmanj ni dvomljiva pravilnost prvostopenjskega zaključka, da dejanje zaradi katerega oškodovanka kot tožilka preganja obdolženca ni kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in tudi na katero drugo kaznivo dejanje. Odločitev sodišča prve stopnje, da temu posledično obtožni predlog oškodovanke kot tožilke zavrže je zato pravilna in zakonita. Te ugotovitve navedbe pritožnice ne morejo izpodbiti.

9. Očitek oškodovanke kot tožilke, da je sodnica šablonsko v sodbi (prav bi bilo sklepu) navajala, da je vzrok zavrženje obtožnega predloga dejstvo, da to, kar očita subsidiarna tožilka, da je storil C. C., ni kaznivo dejanje, je v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa. Odločitev o zavrženju obtožnega predloga je namreč tako izčrpno in argumentirano prepričljivo obrazložena (točke od 5 do 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da ji ni treba ničesar dodati in se zato sodišče druge stopnje nanjo v celoti sklicuje. Posledično temu zato zavrača ne le kot povsem neutemeljeno, temveč tudi kot povsem neprimerno izvajanje oškodovanke kot tožilka, da prvostopenjska odločitev ni pravilna zato, ker se sodišče sklicuje na obtožni predlog z dne 15. 2. 2022, ki ga je podala ″zasebna tožilka‶, pri čemer pa da povsem zanemari, da je ovadbo zoper istega in iz istega razloga suma storitve kaznivega dejanja podala že PP ...; da dejanja, ki so grožnja za subsidiarno tožilko so predmet obravnave že od 11. 8. 2019, kot izhaja iz prilog ovadbe, ki da jih sodnica očitno sploh ni vpogledala, čeprav je bilo predlagano; da gre za nadaljevanje kaznivega dejanja in ne zgolj za telefonski klic, ki ga obravnava sodnica v sklepu o zavrženju; zavržno pa da je zgolj to, da oškodovanki ne dovoli poštenega sojenja zagotovljenega po Ustavi, četudi gre za osebo, ki grozi in jo celo izsiljuje, ki velja v celjskem miljeju za pošteno, ker ima stalne osebne kontakte s sodniki celjskega sodišča in je visok funkcionar v OZS, pri čemer da njegovi postopki in obnašanje pa niso odvetnikom v ponos.

10. Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da besede zaradi katerih oškodovanka kot tožilka preganja obdolženca niso resna grožnja z napadom na njeno življenje ali telo, z opisovanjem drugih historičnih dogodkov nanašajočih se na bodisi na obdolženca bodisi na druge v pritožbi navedene osebe, oškodovanka kot tožilka ne more doseči drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

11. V pritožbi pogrešano ravnanje prvostopenjske sodnice, da pred izdajo izpodbijanega sklepa niti ni opravila poizvedb, ali pa celo zaslišanje oškodovanke in ali obdolženca, ali pa predlaganih prič, niti vpogledala listin, pa je logična posledica pravilnega in zakonitega zaključka, da zaradi preganjanja obdolženca za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, kazenskega postopka zoper njega ni mogoče uvesti.

12. Glede na navedeno, ker pritožba torej ne navaja ničesar relevantnega, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP niso bile ugotovljene, je bilo potrebno pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Oškodovanka kot tožilka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP obdolžencu povrniti njegove potrebne izdatke, potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika nastale v pritožbenem postopku ter plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka na podlagi tarifne številke 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 30,00 EUR.