Jedro

Po določbi petega odstavka 123. člena ZP-1 se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje.

Obdolženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Obdolženec je v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) in mu je na tej podlagi izreklo globo 500,00 EUR ter na podlagi 25. člena Zakona o prekrških (ZP-1) še stransko sankcijo odvzema osebnega avtomobila, ki je v lasti njegove matere in za katerega je še pred pravnomočnostjo sodbe na podlagi petega odstavka 123. člena ZP-1 odredilo njegovo uničenje. Odločilo je še o stroških postopka o prekršku in je obdolžencu naložilo plačilo stroške vleke, hrambe in uničenja vozila v skupnem znesku 389,18 EUR, glede ostalih stroškov, če bodo priglašeni po izdaji sodbe, pa je navedlo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom, medtem ko ga je plačila sodne takse oprostilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec glede odločitve o uničenju vozila smiselno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 154. člena v zvezi prvim odstavkom 157. člena ZP-1, ki ga utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje za odločitev o uničenju vozila zmotno ugotovilo, da je vozilo brez ekonomske vrednosti, kar ni res, saj se vozilo prodaja na prostem trgu po delih za visoko ceno, in sicer motor vozila za 400,00 EUR ter menjalnik za 200,00 EUR, kar je razvidno iz javno dostopnih podatkov. Predlaga, da se v zvezi z navedenim na sodišču izvedejo dokazi, ker so šele kasneje nastopile te okoliščine.

3. Predlagateljica postopka Postaja prometne policije Ljubljana na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na določbo petega odstavka 123. člena ZP-1, pred izdajo sodbe odredilo, da se zaseženi avtomobil uniči iz razloga, ker je s poizvedbami na javno objavljenih spletnih straneh in na podlagi vpogleda v opis zaseženega vozila na zapisniku o prevzemu vozila ugotovilo, da je vozilo brez tržne vrednosti in bi njegova hramba bila povezana s prevelikimi stroški. Po izvedenem postopku o prekršku pa je nato izdalo izpodbijano sodbo, s katero je obdolžencu poleg globe izreklo tudi stransko sankcijo odvzema osebnega vozila ter je v sodbi navedlo razloge za odvzem na podlagi drugega odstavka 25. člena ZP-1 ter pojasnilo, da se je v skladu z Uredbo o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami v zvezi s petim odstavkom 25. člena ZP-1 odločilo, da se avtomobil uniči zaradi majhne tržne vrednosti, ki jo je ugotovilo s podatki na javno objavljenih internetnih straneh in s podatki iz zapisnika o prevzemu vozila.

6. Obdolženec v pritožbi ne izpodbija razlogov za izrek stranske sankcije odvzema vozila na podlagi drugega odstavka 25. člena ZP-1, temveč nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe obdolženca povabilo na narok za zaslišanje z vabilom, ki je bilo izkazano, vendar se obdolženec na vabilo ni odzval in na zaslišanje ni pristopil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. Zato so nastopili pogoji iz drugega odstavka 69. člena ZP-1 za izdajo sodbe brez njegovega zaslišanja, o čemer je bil v vabilu tudi opozorjen. V takšni procesni situaciji je obdolženec v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran. Na podlagi tretjega odstavka 157. člena ZP-1 namreč mora pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji, pri čemer mora za nova dejstva navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazovala. Nič od navedenega pa obdolženec v pritožbi ni izkazal, saj ni izkazal niti, da novega dejstva ni mogel brez svoje krivde uveljavljati v postopku na prvi stopnji, niti za navajanje novega dejstva ni navedel konkretnih dokazov. Zato je njegova pritožbena trditev neupoštevna in je pritožba neutemeljena.

7. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obdolžencu na podlagi drugega odstavka 25. člena ZP-1 izreklo stransko sankcijo odvzema osebnega avtomobila (razlogov za odvzem pa obdolženec v pritožbi niti ne izpodbija), bi lahko glede na pridobljene podatke o majhni tržni vrednosti na podlagi petega odstavka 25. člena ZP-1 v sodbi odločilo, da naj se odvzeti avtomobil uniči. Vendar pa se je sodišče prve stopnje za uničenje vozila odločilo že pred izdajo sodbe, pri čemer si je napačno razlagalo določbo petega odstavka 123. člena ZP-1. Po tej določbi se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje. Kljub temu pa takšna napačna odločitev nima vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje zakonito obdolžencu izreklo stransko sankcijo odvzema vozila in je za odvzem navedlo razloge, v katerih je argumentirano pojasnilo obdolženčevo ponovitveno nevarnost in verjetnost, da bi za ponavljanje prekrškov lahko znova uporabil to vozilo, pri čemer se pritožbeno sodišče s takšnimi razlogi strinja in je odločitev o izreku stranske sankcije potrdilo ter bo z odpravo te sodbe odločitev postala pravnomočna, s čimer bo pravnomočno odločeno tudi o načinu izvršitve stranske sankcije, ki temelji na podatkih o majhni tržni vrednosti avtomobila in ima podlago v petem odstavku 25. člena ZP-1. 8. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter ko je tudi pri razširjenem obsegu pritožbe na podlagi 165. člena ZP-1 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu zakonito izreklo globo 500,00 EUR, ki je v tem določenem znesku predpisana za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1. 9. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče na podlagi petega odstavka 144. člena v zvezi s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 obdolženca oprostilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek.