Jedro

Ker rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke ni bil določen, je prišlo do zamude šele, ko je tožnik zahteval plačilo. To pomeni, da zakonske zamudne obresti tečejo šele od vložitve tožbe dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti delno spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 2.143,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2008 dalje do plačila, kar zahteva več iz naslova obresti pa se zavrne, ter mu povrniti pravdne stroške v višini 721,17 EUR, v roku 15-ih dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 2.143,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2007 dalje do plačila ter mu povrne pravdne stroške v višini 721,17 EUR, v roku 15-ih dni od dneva odločitve, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po poteku navedenega roka, pod izvršbo.

Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi v celoti, tožniku pa naloži plačilo toženčevih pravdnih stroškov. Navaja, da je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje prisodilo tožniku plačilo vtoževanega zneska vračila nadomestila in denarne pomoči Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z odločitvijo sodišča ne soglaša, ker meni, da je tožnik plačal nekaj v njegovem imenu, kar mu ni bilo potrebno, toženca pa o tem ni obvestil niti s tem ni soglašal. Sam bi zadevo uredil z zavodom za zaposlovanje v okviru svojih finančnih možnosti, to je na obroke, saj prejema zgolj minimalno plačo, tako pa ga je tožnik postavil v sila neugodni položaj. Pritožuje se tudi zoper obresti in meni, da v kolikor bi bil zahtevek utemeljen, tožniku pripadajo obresti od vložitve tožbe dalje in ne kakor je razsojeno. Sodišče prve stopnje poleg denarnega nadomestila razsodilo tudi o vrnitvi denarne pomoči. Šlo je za pomoč tožencu kot brezposelni osebi, ki jo je prejemal, ker so njegove socialne razmere bile take, da je bil do nje upravičen. Po vrnitvi na delo pa je prejemal minimalno plačo in to prejema še danes. Toženec je prepričan, da je za vračanje s strani tožnika denarne pomoči zavodu za zaposlovanje ni bilo nikakršne pravne osnove, meni pa tudi, da denarne pomoči zavodu ni potrebno vračati. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen v zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega denarnega zneska in pravdnih stroškov).

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik dolžan na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pd 360/2004 toženca kot delavca vrniti nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas in ga s 1. 10. 2004 nazaj prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi minimalne plače ter od te osnove obračunati in odvesti predpisane prispevke in mu vpisati delovno dobo od 1. 10. 2004 dalje. Tožnik je tožencu obračunal minimalno plačo kot tudi od te osnove obračunal in odvedel predpisane prispevke in davke. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba X, pa je dne 18. 10. 2005 od delodajalca (tožnika), na podlagi pravnomočne sodbe, zahtevala povrnitev škode, ki jo je ta zavod utrpel v znesku 2.143,94 EUR na račun izplačanih denarnih prejemkov za zagotovitev socialne varnosti delavcu (toženi strank) v času njegove brezposelnosti. Delodajalec (tožnik) je zavodu vrnil znesek v višini 1.719,64 EUR iz naslova prejetega denarnega nadomestila, ki je bilo izplačano tožencu in 424,30 EUR iz naslova denarne pomoči v času, ko je bil prijavljen kot brezposelna oseba na zavodu za zaposlovanje (priloga A7).

Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca, da je tožnik plačal nekaj v njegovem imenu, kar ni bilo potrebno. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB – Ur. l. RS, št. 5/91 in nadaljnji) v 54. členu določa, da zavod zahteva od delodajalca vrnitev škode v primeru, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito (3. alinea 2. odstavka 54. člena). Škoda, ki jo ima zavod pravico zahtevati v tem primeru obsega stroške in zneske denarnih prejemkov, ki jih je zavod izplačal brezposelni osebi in druge stroške, ki so nastali zaradi vključitve te osebe v program aktivne politike zaposlovanja (3. odstavek 54. člena). Za primer pravnomočne ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ZZZPB izrecno predvideva povrnitev izplačanih sredstev v obliki odškodnine s strani delodajalca, ne pa delavca oziroma brezposelne osebe. V predmetni zadevi je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, o čemer je bil obveščen tudi zavod, zato je bil tožnik (delodajalec) dolžan zavodu povrniti zneske denarnih prejemkov, ki jih je zavod izplačal tožencu kot brezposelni osebi. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je toženec od zavoda prejel znesek v višini 1.719,64 EUR kot denarno nadomestilo za čas brezposelnosti in 424,30 EUR, kot denarno pomoč v času, ko je bil prijavljen kot brezposelna oseba (priloga A2, A3, A4 in A5). Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni bil dolžan vrniti denarne pomoči, ker te ni potrebno vračati. Škoda, ki jo ima zavod pravico zahtevati od delodajalca namreč obsega stroške in zneske denarnih prejemkov, ki jih je zavod izplačeval brezposelni osebi, ker je to škoda, ki je nastala zavodu v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V kolikor nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo, delavec (tožena stranka) tudi ne bi bil upravičen do denarnega nadomestila in v posledici tudi do denarne pomoči, katero je lahko uveljavljal v roku 30 dni po izteku pravice do denarnega nadomestila (35. člen ZZZPB). Bistvo v tem sporu je, da je izpolnjeval kriterije tudi za dodelitev denarne pomoči v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker je tožnik dne 31. 5. 2007 zavodu vrnil nakazana sredstva, ki jih je tožena stranka prejela iz naslova brezposelnosti, je izpolnil svoje obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno v celoti ugodilo njegovemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da vrne izplačan znesek v višini 2.143,94 EUR.

Utemeljena pa je pritožba, da tožniku pripadajo obresti šele od vložitve tožbe dalje. Po določbi 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. Ker v predmetnem sporu rok za izpolnitev ni bil določen, je tožena stranka prišla v zamudo šele ko je tožnik od nje zahteval plačilo. To je storil z vložitvijo predmetne tožbe dne 13. 3. 2008 in zamudne obresti tečejo šele od tedaj dalje, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremenilo (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo naj tožniku povrne stroške postopka v roku 15-ih dni od dneva odločitve o njih, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku navedenega roka, pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je glede obrestnega zahtevka od stroškov postopka zmotno uporabilo določbe ZPP ter OZ. V zvezi z navedenim je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji z dne 13. 12. 2006 zavzelo načelno pravno mnenje, iz katerega izhaja, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Rok tako teče od prejema te sodbe (in ne že od odločitve sodišča prve stopnje) dalje do plačila.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je s pritožbo uspela v minimalnem obsegu (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Glede na to, da denarne terjatve tožeče stranke ne presegajo revizijskega minimuma, določenega v 2. odstavku 367. člena ZPP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) je bilo potrebno v s skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom ZDSS-1 odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primerih, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V tem individualnem delovnem sporu ne gre za nobenega od teh primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.