Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da je Upravno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka, ampak je le pojasnilo, da se tožnici ni očitalo, da ji stroji naj ne bi bili dobavljeni oziroma da ji pravica do odbitka ni bila zavrnjena iz tega razloga. Vrhovno sodišče le še dodaja, da predlagateljica, ki svoje vprašanje utemeljuje tudi na predpostavki, da je bilo dejansko stanje sporno, pravno relevantnih dejstev, ki naj bi bila v obravnavani zadevi sporna, sploh ne konkretizira.

Predlagateljica v predlogu le povzema stališče dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni pa iz predloga razvidno, da naj bi šlo v teh zadevah za zadeve, ki bi bile v dejanskem in pravnem pogledu primerljive z obravnavano. Predlagateljica tudi ne pojasni, v čem konkretno naj bi odločitev Upravnega sodišča v obravnavani zadevi odstopala od v predlogu povzetega stališča dosedanje sodne prakse, da je v primeru, ko davčni zavezanec predloži ustrezen račun s specifikacijo del, pogodbo o opravi posla ter fotografije poteka izvedenih del in je storitev oziroma dobava blaga opravljena, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Glede na navedeno predlagateljica ni natančno in konkretno utemeljila ter izkazala obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, kar pomeni, da ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP. Poleg tega je predlagateljica s presplošno opredelitvijo drugega vprašanja ravnala tudi v nasprotju z zahtevo, da je treba v predlogu za dopustitev revizije sporno vprašanje navesti natančno in konkretno.

Izrek

I. Predlog se zavrže. II. Tožeča stranka sama nosi stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-6890/2016-23 z dne 24. 6. 2019 (I. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (II. točka izreka). Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2015 tožnici odmeril DDV v skupnem znesku 18.216,00 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 2.877,93 EUR (I. točka izreka) ter ji v plačilo naložil razliko obresti v višini 108,30 EUR ter odločil o teku zamudnih obresti (II. točka izreka). Ugotovil je še, da je tožnica 9. 10. 2017 plačala odmerjen DDV in pripadajoče obresti skupaj v višini 20.985,63 EUR (III. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve (V. točka izreka). Odločil je tudi o stroških postopka (IV točka izreka). Ministrstvo za finance je tožničino pritožbo zavrnilo z odločbo, št. DT-499-16-148/2019-2 z dne 3. 6. 2020. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) vložila predlog za dopustitev revizije.

3. Predlog ni popoln.

4. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 367. a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V skladu s četrtim odstavkom 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. V nasprotnem primeru se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).

5. Predlagateljica kot pomembni pravni vprašanji izpostavlja: - _Ali je sodišče s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), storilo bistveno kršitev določb postopka (četrti odstavek 75. člena ZUS- 1), saj je bilo dejansko stanje med tožnico in toženko sporno, sodišče pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot pa toženka?_ - _Ali je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo (94. člen ZUS-1) s tem, ko tožnici na podlagi določbe 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV- 1) ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV?_

6. V obrazložitvi predloga predlagateljica navaja, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, predvsem iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 367. a člena ZPP. Navedeno predstavlja le prepis zakonskega besedila navedenega člena, kar ne zadosti zahtevi po navedbi okoliščin, ki kažejo na objektivni pomen odločanja o postavljenem pravnem vprašanju zaradi zagotavljanja pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

7. Glede prvega vprašanja predlagateljica sicer dodaja, da naj bi Upravno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka, pa kljub temu ni izvedlo glavne obravnave, zaradi česar naj bi kršilo drugi odstavek 51. člena ZUS-1. Vendar pa navedeno ne predstavlja okoliščin, ki bi kazale, da je odgovor na postavljeno vprašanje pomemben za pravni red v celoti. Zato predlagateljica ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP, da je treba v predlogu za dopustitev revizije navesti okoliščine, ki kažejo na pomembnost zastavljenega vprašanja. Poleg tega iz obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da je Upravno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka, ampak je le pojasnilo, da se tožnici ni očitalo, da ji stroji naj ne bi bili dobavljeni oziroma da ji pravica do odbitka ni bila zavrnjena iz tega razloga. Vrhovno sodišče le še dodaja, da predlagateljica, ki svoje vprašanje utemeljuje tudi na predpostavki, da je bilo dejansko stanje sporno, pravno relevantnih dejstev, ki naj bi bila v obravnavani zadevi sporna, sploh ne konkretizira.

8. V zvezi z drugim vprašanjem pa predlagateljica navaja, da naj bi razlaga pravnega standarda védenja davčnega zavezanca (predlagateljice) o sodelovanju v goljufiji sistema DDV s strani Upravnega sodišča v obravnavanem primeru odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča v drugih primerljivih primerih, ki jih našteva. Vendar pa predlagateljica v predlogu le povzema stališče dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni pa iz predloga razvidno, da naj bi šlo v teh zadevah za zadeve, ki bi bile v dejanskem in pravnem pogledu primerljive z obravnavano. Predlagateljica tudi ne pojasni, v čem konkretno naj bi odločitev Upravnega sodišča v obravnavani zadevi odstopala od v predlogu povzetega stališča dosedanje sodne prakse, da je v primeru, ko davčni zavezanec predloži ustrezen račun s specifikacijo del, pogodbo o opravi posla ter fotografije poteka izvedenih del in je storitev oziroma dobava blaga opravljena, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Glede na navedeno predlagateljica ni natančno in konkretno utemeljila ter izkazala obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, kar pomeni, da ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP. Poleg tega je predlagateljica s presplošno opredelitvijo drugega vprašanja ravnala tudi v nasprotju z zahtevo, da je treba v predlogu za dopustitev revizije sporno vprašanje navesti natančno in konkretno.

9. Ker nepopoln predlog onemogoča presojo objektivnega pomena zastavljenih vprašanj glede na kriterije iz 367. a člena ZPP, drugo vprašanje pa je postavljeno tudi presplošno, je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367. b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.