Jedro

V pravdi za ugotavljanje nedopustnosti izvršbe je vedno pasivno legitimiran upnik, ki je nasprotoval ugovoru tretjega v izvršilnem postopku zoper dolžnika, in zaradi česar je izvršilno sodišče ugovor tretjega zavrnilo. Tožnica tožbe ni uperila zoper izvršilnega upnika, pač pa le zoper toženca kot izvršilnega dolžnika. Slednji pa je lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zajet (poleg izvršilnega upnika), če tudi sam izpodbija lastninsko pravico tretje osebe na zarubljenih stvareh. Za to pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožnica namreč izrecno navaja, da toženec (izvršilni dolžnik) njenemu tožbenemu zahtevku ne nasprotuje.

Dejstva o zatrjevanih vlaganjih še ne utemeljujejo zahtevka za ugotovitev solastninske pravice tožnice na vtoževanih nepremičninah. Glede na časovni okvir zatrjevanih vlaganj (od 1976 do 2002) bi bilo treba tožbeni zahtevek presojati bodisi po pravilih ODZ o gradnji na tujem svetu bodisi po ZTLR, ki je omogočal pridobitev lastninske pravice z vlaganji ob soglasju lastnika stvarui bodisi s pravnim poslom bodisi originarno, če je z vlaganji nastala nova stvar v smislu določil o gradnji na tujem svetu.

Na podlagi zatrjevanih vlaganj bi moral bodisi nastati nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali pa bi se morala spremeniti sama identiteta osnovne zgradbe. Če je prišlo le do povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in (ali) izboljšanja bivalnih razmer, hiša pa je ohranila prvotni namen, ne gre za novo stvar in stvarnopravni zahtevek ni utemeljen

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi nesklepčnosti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka solastnica stanovanjske hiše na parc. št. 8/5 in dvorišča ter vrta na parc. št. 8/4 k. o. X na solastninskem deležu toženca do ¼, tako da preostali delež tožene stranke na navedenih nepremičninah znaša ¼, ter da se pri obeh nepremičninah knjiži lastninska pravica na njeno ime. Zaradi zgrešene pasivne legitimacije je zavrnilo tudi nadaljnji tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dovoljene z v izreku naštetimi sklepi o izvršbi ter morebitne druge pripojene izvršilne zadeve na deležu ¼ parc. št. 8/4 in parc. št. 8/5 k. o. X. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Navaja, da jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Očita mu, da je o zahtevku za pridobitev lastninske pravice iz naslova vlaganj v nepremičnino v času trajanja zakonske zveze s toženo stranko zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo dejanskega stanja. Tožnici je odreklo sodno varstvo njene pravice iz naslova skupnega pridobivanja v času trajanja zakonske zveze. Razen vpogleda v priloge tožeče stranke ni izvedlo drugih dokazov. S tem ji je onemogočilo dokazati dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Dokazne ocene prilog ni. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Kršena je pravica tožnice do izjave, načelo kontradiktornosti in ustavna pravica do enakega varstva pravic. Nesorazmerno strogo glede na uveljavljeno pravico je stališče sodišča, da tožnica ni dovolj natančno podala časovnih vsebinskih okvirov vlaganj oziroma skupnih vlaganj v obravnavane nepremičnine. Z natančnim opisom vlaganj, ki jim toženec ni nasprotoval, in fotografijami je podala zadostne okvire, da bi sodišče z zaslišanjem toženca, predlaganih prič in z izvedencem lahko ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka. Da gre praktično za novo stvar, je razvidno iz opisa posegov in fotografij. Neutemeljeno se sodišče sklicuje na sodno prakso, če o tem ni izvedlo nobenega dokaza. Tožnica ni bila opozorjena na različne pravne podlage, po katerih bi se presojal zahtevek, čeprav je bila pozvana na dopolnitev navedb. Pravdni stranki sta vlagali v nepremičnino kot zakonca s soglasjem toženčevega očeta kot lastnika nepremičnin. Le zemljiškoknjižno stanje se je uskladilo z dejanskim šele z darilno pogodbo in sklepom o dedovanju. Tedaj je toženec postal lastnik tudi tistega dela nepremičnin, ki je predstavljal njuno skupno vlaganje. Ni šlo za njegovo posebno premoženje, pač pa za skupno premoženje. Zato presoja tožničinih lastninskih upravičenj po pravilih gradnje na tujem ni bilo potrebno.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je nekonkretizirana. Ob uradnem preizkusu, ko mora višje sodišče samo paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na v drugem odstavku 350. člena ZPP naštete absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, ugotavlja, da je odločitev v tem delu pravilna. V pravdi za ugotavljanje nedopustnosti izvršbe je vedno pasivno legitimiran upnik, ki je nasprotoval ugovoru tretjega v izvršilnem postopku zoper dolžnika, in zaradi česar je izvršilno sodišče ugovor tretjega zavrnilo (prvi, drugi in tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Tožnica tožbe ni uperila zoper izvršilnega upnika, pač pa le zoper toženca kot izvršilnega dolžnika. Slednji pa je lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zajet (poleg izvršilnega upnika), če tudi sam izpodbija lastninsko pravico tretje osebe na zarubljenih stvareh (četrti odstavek 65. člena ZIZ). Za to pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožnica namreč izrecno navaja, da toženec (izvršilni dolžnik) njenemu tožbenemu zahtevku ne nasprotuje.

6. V zvezi z zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice je tožnica zatrjevala, da je v času zakonske zveze s tožencem vlagala v nepremično premoženje, ki je sedaj v solasti toženca do ½; da sta skupaj adaptirala in dogradila stanovanjsko hišo na parc. št. 8/5 in uredila dvorišče in vrt na parc. št. 8/4 k. o. X; in da so navedene nepremičnine v solasti toženca in njegovega brata za vsakega do ½. Sklicevala se je na originalno pridobitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah zaradi skupnih gradenj v času trajanja zakonske zveze. Po pozivu sodišča na odpravo nesklepčnosti tožbe oziroma na dopolnitev trditev in dokazov je navedla, da sta s tožencem ob poroki 1976 dobila v uporabo zgornje nadstropje že dotrajane stanovanjske hiše, ki sta jo obnovila in adaptirala v soglasju s toženčevim očetom. Opisala je vrsto in obseg vlaganj ne da bi konkretizirala čas posameznih adaptacij oziroma vlaganj in navedla, da so potekale v času od 1976 do 1995 oziroma do leta 2002. Navajala je še, da v dednem postopku po očetu tožene stranke s tožencem nista izločala svojih vlaganj, ker jih je molče priznal drugi dedič, ki je po sklepu o dedovanju postal solastnik nepremičnin do ½. Tožena stranka je ugovarjala nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Tožeča stranka tudi po opravljenem materialnopravnem procesnem vodstvu na glavni obravnavi (red. št. 34 spisa) ni določneje dopolnila trditvene podlage za svoj stvarnopravni zahtevek.

7. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tako navedena dejstva ne utemeljujejo zahtevka za ugotovitev solastninske pravice tožnice na vtoževanih nepremičninah. Kot je pravilno poudarilo, bi bilo treba glede na časovni okvir zatrjevanih vlaganj (od 1976 do 2002) tožbeni zahtevek presojati bodisi po pravilih Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki se je uporabljal do 1.8.1980 (do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ZTLR), bodisi po ZTLR. Zato bi morala tožnica natančneje pojasniti, kdaj in katera vlaganja so bila z njene in toženčeve stvari opravljena v tujo – tastovo – nepremičnino.

8. Ob tem je v točki 9 pravilno poudarilo, da je bil temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu po pravnem pravilu paragrafa 418 ODZ okoliščina, da je bil predlagatelj v dobri veri – torej da ni vedel, da gradi na tujem svetu. Trditve, da je tožničin tast z obnovo oziroma adaptacijo stanovanjske hiše soglašal, že same po sebi izključujejo dobrovernost vlagateljev. Če je tast soglašal z vlaganji, sta vedela, da nepremičnina ni njuna, pač pa tastova in da vlagata oziroma gradita na tujem.

9. V času, ko se je uporabljal ZTLR, pa je bilo mogoče lastninsko pravico z vlaganji pridobiti ob soglasju lastnika stvari bodisi s pravno poslovnim načinom na podlagi dogovora o skupni gradnji med lastnikom nepremičnine in vlagateljem, bodisi originarno, če je z vlaganji nastala nova stvar v smislu določil o gradnji na tujem svetu. Tožnica bi morala torej zatrjevati bodisi pravno poslovno pridobitev obeh pravdnih strank v odnosu do lastnika nepremičnin - tasta oziroma tretje osebe, o čemer ni bilo ne trditvene ne dokazne podlage. Ali pa bi morala zatrjevati obstoj predpostavk iz 25. člena ZTLR o gradnji na tujem. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tudi takih trditev ni bilo oziroma niso bile zadostne. Za presojo utemeljenosti stvarnopravnega zahtevka so namreč manjkala dejstva, ki bi kazala na to, v kolikšni meri so se zatrjevana vlaganja odrazila na spornih nepremičninah in kakšno obliko so imela. Po ustaljeni sodni praksi bi moral na podlagi zatrjevanih vlaganj bodisi nastati nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali pa bi se morala spremeniti sama identiteta osnovne zgradbe. Če je prišlo le do povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in (ali) izboljšanja bivalnih razmer, hiša pa je ohranila prvotni namen, ne gre za novo stvar in stvarnopravni zahtevek ni utemeljen (prim. VSRS II Ips 403/95, II Ips 317/93, II Ips 721/2006 in številne druge). Pritožbeni očitki o prestrogih merilih, ki naj bi jih uporabilo sodišče prve stopnje, so neutemeljeni. Pritožnica takih konkretnih trditev o nastanku nove stvari z vlaganji ni podala. Iz njenih navedb namreč izhaja, da je šlo še vedno za isti stanovanjski objekt, le da je bil večji po bivalni površini in kvalitetnejši za bivanje. Ker ni zatrjevala, da je bila z vlaganji spremenjena identiteta zgradbe, o nastanku nove stvari pa prvič (prepozno in neupravičeno) govori šele v pritožbi, kar je neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP), je presoja sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbenega zahtevka pravilna. Zgolj vrednost vlaganj ne pomeni, da je posledično že nastala nova stvar.

10. Neutemeljeni so tudi vsi pritožbeni očitki o procesnih kršitvah. Trditveno in dokazno breme o navedenih pravnorelevantnih dejstvih je bilo na tožnici. Materialno procesno vodstvo je bilo opravljeno ustrezno in v zadostni meri (pozivni sklep na red. št. 13, poziv na naroku glavne obravnave na list. št. 52). Nenazadnje je na nesklepčnost tožbenega zahtevka vključno z različnimi pravnimi podlagami, ki bi prišle v poštev glede na zatrjevani časovni okvir vlaganj, opozorila tožena stranka v odgovoru na tožbo na red. št. 30 (točka 3), vlogi na red. št. 27 in na naroku glavne obravnave na red. št. 34. Tako bi morala tožeča stranka tudi glede na trditve nasprotne stranke računati s tem, da bo sodišče sledilo njenim argumentom in nadaljnje materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno. Očitki v smeri kršitve 285. člena ZPP so torej neutemeljeni.

11. Sodišče je vezano na razpravno načelo. Utemeljenost tožbenega zahtevka presoja le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudijo stranke. Z dokazi se zgolj dokazujejo že prej podane trditve, nadomestiti pa jih ne morejo. To pa pomeni, da zaslišanje strank in prič, fotografije in izvedenec ne morejo nadomestiti tožničinih manjkajočih trditev o dejstvih, ki bi omogočala presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na podlagi vlaganj v tujo stvar.

12. Tudi očitki v smeri nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi, so neutemeljeni. Ker tožnica ni zatrjevala dejstev, na podlagi katerih bi tožbeni zahtevek sploh mogel biti utemeljen, je postalo izvajanje dokazov o utemeljenosti zahtevka odveč. Tako se izkaže, da sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti in tožničine pravice do izjave niti ustavne pravice do enakega varstva pravic. Opustitev izvedbe dokazov z zaslišanjem strank in prič ter z izvedencem ob nesklepčnih tožbenih navedbah ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev je pravilna v materialnopravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena ne z uveljavljenimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Odločanje o pravdnih stroških je odpadlo, ker jih pritožnica ni priglasila.