Jedro

Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca izhaja iz dejanske obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec, ki v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov, ki naj utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče dodatnih razlogov ne more upoštevati, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi tistega razloga, iz katerega je pri podani pisni odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 3. 2. 2012; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 11. 2012 in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2005 in aneksa z dne 1. 6. 2011 še traja in je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas od 4. 11. 2012 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in ji za čas do vrnitve nazaj na delo plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku v višini 1.784,90 EUR ter ji po plačilu prispevkov in davkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je obrazložitev sodbe nejasna in se ne da preizkusiti in da tožena stranka ni uspela dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni in podobni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jih določa drugi odstavek 88. člena ZDR. Sodišče je tudi v celoti zavrnilo dva najpomembnejša dokazna predloga, ki jih je predlagala tožnica, ne da bi za to navedlo utemeljene razloge. Tožena stranka je zatrjevala, da zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki ni zaposlila druge osebe, ker zato ni bilo potrebe, vendar navedeno ne drži. Nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu je s podaljšanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas od decembra 2011 do aprila 2012 opravljala A.A., ki jo je tožena stranka po prejemu tožbe iz previdnosti dne 6. 4. 2012 odjavila iz zavarovanja in že naslednjega dne zaposlila v A. d.o.o., naslov A., ki je v 100 % lasti B.B., ki pri toženi stranki po podjemni pogodbi opravlja vodilne zadolžitve in je tako finančno in poslovno prepleten s toženo stranko. Iz neresničnega pričanja zastopnika tožene stranke C.C., da A.A. ne dela v prostorih tožene stranke in ne opravlja istih nalog kot tožnica, čeprav je tožnica s predlaganim zaslišanjem obeh neposredno vpletenih, tako A.A. kot tudi B.B. (vse ostale delavke so namreč zaradi strahu pred toženo stranko odklonile pričanje), želela to dejstvo tudi dokazati, kar pa ji sodišče iz neznanih razlogov ni omogočilo. Tožeča stranka se je uspela prepričati o zaposlitvi A.A. tudi na lastne oči, o čemer je izpričala tudi na obravnavi in nenazadnje o tem pričajo številne v spis vložene fotografije. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da namen redne odpovedi iz poslovnih razlogov ni znebiti se iztrošene in bolne delavke po 20 letih dela in nato preko povezanega podjetja najeti mlado in zdravo delavko. Ob resnosti zdravstvenega stanja tožeče stranke, ki je bil seveda dejansko edini razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodišče zopet ni podvomilo v prepričljivo izpoved zastopnika tožene stranke. Tožena stranka bi morala za zakonitost postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožeči stranki obvezno vročiti vsaj odločitev ameriškega lastnika o centralnem marketingu, če že ni bil sprejet in izdan sklep o ukinitvi delovnega mesta. Tožena stranka v spis ni vložila niti enega samega pisnega dokaza o kakršnikoli odločitvi lastnika o zahtevani reorganizaciji, prestrukturiranju oziroma o ukinitvi delovnega mesta oziroma potrebnemu znižanju stroškov, čeprav je dokazno breme glede zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na njeni strani. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je ameriški lastnik že kakšni dve leti pred tem sprejel odločitev, da želi imeti centralni marketing, zato se je zaradi slabšega poslovanja pričela reorganizacija na vseh področjih. Prav tako je navedel, da že od leta 2009 pri toženi stranki beležijo konstantni padec prodaje ter da je posledično prišlo do odpuščanja v vseh državah in v vseh oddelkih in med zadnjimi je bila odpuščena tožeča stranka. Zaradi zakonsko zahtevanega 6 mesečnega roka je jasno, zakaj tožena stranka pisne odločitve lastnika o želji po centralnem marketingu in reorganizacije ni predložila sodišču, saj je od leta 2009, ko je nastal utemeljen razlog, pa do redne odpovedi tožeči stranki minilo skoraj 36 mesecev. Tožena stranka je vsekakor zamudila 6 mesečni rok, zato je odpoved že iz tega razloga nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da tožeča stranka ponovno izpostavlja kot sporno zaposlitev A.A., ki pa ni zaposlena pri toženi stranki, kar sama potrjuje tudi tožeča stranka. A.A. je zaposlena pri A. d.o.o., ki ni kapitalsko povezana oseba s toženo stranko, zaposlena je pri družbi, ki je v lasti osebe, ki sodeluje s toženo stranko. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zamujena in zato nezakonita, saj je dejstvo upada prodaje nemogoče oceniti kot hipen razlog za podajo odpovedi, ampak je to le vzrok za sprejem drugih ukrepov, ki so razlog za spremembe v kadrovski strukturi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, reintegraciji in reparaciji. Gre za odpoved iz poslovnega razloga, ki ga Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v prvi alineji prvega odstavka 88. člena opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogih na strani delodajalca. Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela delavca je torej opredeljeno kot prenehanje zaradi različnih razlogov. Po določbi drugega odstavka 81. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, v takšnem primeru pa je tudi dokazno breme na njegovi strani (prvi odstavek 82. člena ZDR). Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče vezano na opredelitev razloga za odpoved, na katerega se sklicuje oziroma ga obrazloži delodajalec. Pri tem dolžnost pisne obrazložitve odpovednega razloga izhaja iz drugega odstavka 86. člena ZDR.

Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca torej izhaja iz dejanske obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Le-ta v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov, ki naj utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče dodatnih razlogov ne more upoštevati, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi tistega razloga, iz katerega je pri podani pisni odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec(1).

Iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2012 izrecno izhaja, „da je družba v zadnjem času ugotavljala občutne spremembe na trgu zaradi posledic gospodarske krize, zmanjšuje se obseg poslovanja, družba ne dosega načrtovanih finančnih rezultatov, zmanjšuje se likvidnost družbe, vse to pa pogojuje zmanjšanje stroškov in kadrovsko prestrukturiranje. Družba ugotavlja še poseben padec v zadnjem četrtletju 2011. Zaradi učinkovitega poslovanja so torej nujno potrebni ukrepi kot so znižanje stroškov dela, organizacijske spremembe ter koncentracija del na področju, ki ga pokriva delavka. Družba bo v bodoče delovno mesto vodje posebnih prireditev pokrivala tako, da bo po potrebi najemala v manjšem obsegu storitve organizacije izven podjetja, preostala dela in naloge delavke pa se bodo porazdelile med obstoječe delavce in sestrska podjetja“. Enaka opredelitev izhaja tudi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 3. 2. 2012. Navedeno pomeni, da odpovedni razlog temelji le na ugotovitvi delodajalca „o zmanjšanju obsega poslovanja, nedoseganju načrtovanih finančnih rezultatov, zmanjševanju likvidnosti družbe, posebno v zadnjem četrtletju 2011“, torej pri toženi stranki v zadnjem četrtletju 2011 (od septembra do decembra 2011). Odpoved je bila podana dne 3. 2. 2012 prav zaradi takšnega upada oziroma v vzročni zvezi s takšnim upadom, v posledici tega pa je bil delodajalec primoran racionalizirati poslovanje in ukiniti delovno mesto tožeče stranke.

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da se obseg dela v času zaposlitve tožnice ni zmanjšal, nasprotno, da je tožeča stranka prejela v decembru 2011 izplačan božični bonus. Nadalje je navajala, da iz internega časopisa tožene stranke „A“ izdan za obdobje XI/2011 (november 2011) jasno izhaja, da pri toženi stranki beležijo zaporedno rast, da ni govora o kakšnih finančnih težavah in gospodarski krizi ter zmanjšanju poslovanja. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (med drugim) navedla, da se je lastnik tožene stranke odločil o ukinitvi delovnega mesta tožeče stranke in da bo del del prešel na zunanje sodelavce, vendar to niso mišljeni novi delavci oziroma izvajalci, ampak da bodo ta dela prevzeli pristojni delavci družb iz Italije, ki bodo pokrivali tudi slovenski trg in da odločitev lastnika tožena stranka ne more spreminjati. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnico in pričo C.C. zaključilo, da je pri toženi stranki dejansko prenehala potreba po delu tožnice na delovnem mestu vodja posebnih prireditev in izhajalo iz prepričljive izpovedbe priče, da je bila zaradi zmanjšanega obsega prodaje oziroma zmanjšanega obsega poslovanja, ki ga je beležila toženka že v letu 2009 in 2010, predvsem pa v zadnjem četrtletju 2011 prisiljena izvesti reorganizacijo oziroma kadrovsko prestrukturiranje zaradi racionalizacije poslovanja oziroma znižanja stroškov dela; da je tožena stranka delo v oddelku marketinga organizirala tako, da je zaradi zmanjšanja potreb po delu na delovnem mestu vodja posebnih prireditev ukinila navedeno delovno mesto, koordinacijo in organizacijo raznih (še preostalih) dogodkov je posledično prenesla na centralni oddelek v D. (na sestrsko podjetje) preostali del nalog tožnice pa porazdelila med obstoječe delavce.

Tožnica v pritožbi pravilno opozarja na to, da upada prometa v zadnjem četrtletju 2011, na katerem temelji odpoved, sodišče sploh ni ugotavljalo (sodba v tem delu torej ne temelji na izvedenih dokazih) in obrazložilo, temveč je obrazložilo druge aspekte oziroma druge časovne okvire poslovanja tožene stranke (upad prometa v letu 2009 in 2010). Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče sledilo le ustni izpovedbi priče in da tožena stranka ni predložila nobenega pisnega dokaza o tem, da je dejansko prišlo do upada prometa v zadnjem četrtletju 2011. Pritožba tako pravilno uveljavlja pomanjkanje utemeljitve o zmanjšanju obsega dela oziroma v celoti neizkazanem zmanjšanju v obsegu, ki je naveden v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da sodišče prve stopnje njenih navedb o tem sploh ni presojalo, temveč je enostavno povzelo izpovedbo priče C.C. Ker je ugotovitev o obstoju ali neobstoju dejstev, na katerih temelji odpoved, odločilno za presojo zakonitosti te odpovedi, teh dejstev pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, gre za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov tožnici onemogočilo dokazovanje odločilnega dejstva, da potreba po njenem delu ni prenehala in da je njeno delo opravljala A.A. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je tudi načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP (tudi pravica do izjave), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek; stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost ni absolutna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem predlaganih prič (da A.A. opravlja povsem enako delo kot tožnica, v njeni pisarni na sedežu toženke, da B.B. pri toženki opravlja po podjemni pogodbi vodilne zadolžitve in je finančno in poslovno povezan s toženko), tožnici odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve, da je izpovedba priče C.C. neresnična. Po prvem odstavku 82. člena Zakona o delovnih razmerjih je dokazno breme za zakonitost postopka prenehanja delovnega razmerja res na strani delodajalca, vendar citirane določbe zakona ni mogoče razumeti tako, da nasprotna stranka zato nima možnosti dokazovanja, da dejstva, ki jih zatrjuje in dokazujejo stranka, na kateri je dokazno breme, niso resnična. Po 212. členu ZPP mora (in sme) vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se odločitev o stroških pritožbe pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva relevantni okvir presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer naj se tudi jasno opredeli do pritožbenih navedb o dejanskem odpovednem razlogu, zavzame tudi stališče glede roka iz petega odstavka 88. člena ZDR in v ponovljenem postopku dopolni dokazni postopek in izvede tudi dokaz z zaslišanjem prič (A.A., B.B.), izvedene dokaze ponovno oceni in nato ponovno odloči. .

Op. št. (1): Primerjaj sklepa VS RS VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2013 in 245/2012 z dne 2. 4. 2013.