Jedro

Ker je revidentu, upoštevaje zapisane dejanske ugotovitve, služba v JLA prenehala 31.3.1991, je po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem tožbenem zahtevku zatrjevani odpovedni razlog - prenehanje službe v JLA na lastno zahtevo - podan ter sta odločitvi sodišča prve in druge stopnje materialnopravno pravilni (1. in 2. čl. Zakona o spremembi Zakona o sredstvih in financiranju JLA). Revidentovo zatrjevanje, da mu služba v JLA ni prenehala, ker da je bil zaposlen v ustanovi JLA Zmaj (v reviziji sicer zatrjuje, da je bil v tej ustanovi zaposlen ob vložitvi tožbe, kar pa je v nasprotju z njegovimi trditvami pred sodiščem prve stopnje in s podatki v spisu, iz katerih izhaja, da je tam službo nastopil 22.5.1990), se tako izkaže za pravno nerelevantno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in sprejelo odpoved stanovanjske pogodbe ter toženi stranki naložilo, da izprazni dvosobno stanovanje. potem ko ji bo tožeča stranka zagotovila najpotrebnejše prostore. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča druge in prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa ju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da stanovanjsko razmerje med strankama ni nastalo na podlagi pogodbe, temveč na podlagi dejanske vselitve v stanovanje. Zato bi sodišče moralo spor presojati na podlagi določb, ki veljajo za nezakonite vselitve. Poleg tega je v določilu 49. čl. Zakona o sredstvih in financiranju JLA določno navedeno, da je odpoved stanovanjskega razmerja možna le osebam, ki jim je prenehala služba v JLA. Nikjer ni navedeno, da jim mora prenehati služba v dotični vojni pošti, oziroma tam, kjer je bila oseba v službo prvič sprejeta. S celotnim stanovanjskim fondom JLA je upravljala enotna direkcija v Beogradu. Ker je bil toženec ob vložitvi tožbe zaposlen v ustanovi JLA v Zagrebu, sta odločitvi sodišč nepravilni. Tudi stališče, da je v času, ko je bila odpoved sprejeta že veljala 20-letna delovna doba kot pogoj, da postane stanovanjska pravica neodvisna od delovnega razmerja, je po mnenju revidenta napačno. Tožena stranka je dopolnila 10 let delovne dobe pri tožeči stranki 21.7.1989, takrat je torej postala njena stanovanjska pravica neodvisna od delovnega razmerja. Sprememba predpisa lahko zajame le tiste osebe, ki do njegove uveljavitve še niso dopolnile 10 let delovne dobe.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in pravni naslednici tožeče stranke, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in druge stopnje je moč povzeti, da se je toženec nahajal v službi v JLA od 21.7.1979 do 31.3.1990, ko mu je služba na podlagi njegove zahteve in na le-tej temelječega ukaza z dne 24.11.1989 prenehala. Dne 21.7.1989 je tako res preteklo 10 let, odkar je revident nastopil službo v JLA. Toda to na drugačno presojo v obravnavani zadevi ne more vplivati. V določilu 49. člena Zakona o sredstvih in financiranju JLA (Ur.l.SFRJ 53/84) je bilo res predpisano, da postane stanovanjska pravica na stanovanju, ki je bilo dodeljeno iz stanovanjskega sklada JLA, neodvisna od službe v JLA, če je ta prenehala na zahtevo prizadetega, potem, ko je oseba, ki ji je bilo stanovanje dodeljeno, v službi v JLA prebila 10 let. Toda to določilo je bilo spremenjeno z Zakonom o spremembi Zakona o sredstvih in financiranju JLA (Ur.l.SFRJ št.57/89), ki je začel veljati 7.10.1989. V določilu 1. čl. tega zakona je bil kot pogoj za neodvisnost stanovanjske pravice od službe v JLA v primeru, če je služba prenehala na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, določeno 20-letno službovanje v JLA. Določilo 2. čl. tega zakona pa je predpisovalo, da se med drugim tudi citirana določba prejšnega zakona (10-letno službovanje v JLA kot pogoj za neodvisnost stanovanjske pravice) uporablja le za tiste primere, v katerih je postala odločba o prenehanju službe v JLA pravnomočna pred uveljavitvijo Zakona o spremembi Zakona o sredstvih in financiranju JLA. V obravnavanem primeru je bila odločba, na podlagi katere je revidentu služba v JLA prenehala 31.3.1990, izdana 24.11.1989, to je po uveljavitvi omenjene spremembe Zakona o financiranju in sredstvih JLA dne 7.10.1989. Zato ni moč šteti, da je revidentova stanovanjska pravica postala neodvisna od njegovega službovanja v JLA zgolj s pretekom 10-ih let. Ker je revidentu, upoštevaje uvodoma zapisane dejanske ugotovitve, služba v JLA prenehala 31.3.1991, je po presoji revizijskega sodišča v obravnavnem tožbenem zahtevku zatrjevani odpovedni razlog - prenehanje službe v JLA na lastno zahtevo - podan ter sta odločitvi sodišča prve in druge stopnje materialnopravno pravilni (1.in 2.čl.Zakona o spremembi Zakona o sredstvih in financiranju JLA). Revidentovo zatrjevanje, da mu služba v JLA ni prenehala, ker da je bil zaposlen v ustanovi JLA Zmaj (v reviziji sicer zatrjuje, da je bil v tej ustanovi zaposlen ob vložitvi tožbe, kar pa je v nasprotju z njegovimi trditvami pred sodiščem prve stopnje in s podatki v spisu, iz katerih izhaja, da je tam službo nastopil 22.5.1990), se tako izkaže za pravno nerelevantno, kot to pravilno sklepa sodišče druge stopnje. Upoštevaje nadaljnjo dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženec v sporno stanovanje vselil na podlagi sklepa tožeče stranke št.389-3 z dne 27.2.1982, ki naj bi bil podlaga za sklenitev stanovanjske pogodbe, toženčeve vselitve v stanovanje ni moč šteti za nezakonito vselitev, opredeljeno v določilu bivšega 50. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).