Jedro

Država pogodbenica lahko tujcu, za katerega je druga država pogodbenica v SIS razpisala ukrep zavrnitve vstopa, po posvetovanju s to državo pogodbenico na podlagi 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije zavrne izdajo dovoljenja bodisi za stalno bodisi za začasno prebivanje, kot tudi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, zaradi zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa, ne da bi sploh ugotavljala, ali je tujec po njenih nacionalnih predpisih upravičen do izdaje dovoljenja za prebivanje, oziroma, ne da bi posebej ugotavljala, ali pri njem morebiti obstajajo razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, določeni z nacionalnim pravom, v konkretnem primeru po ZTuj-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločal o prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zakonca A.A., ki jo je dne 4. 4. 2011 vložila njegova žena B.B., državljanka Republike Slovenije in jo je zavrnil v ponovljenem postopku po odločbi Ministrstva za notranje zadeve št. 2141-41/2012/2 (1312-02) z dne 3. 12. 2012, ki je odpravilo predhodno izdano prvostopenjsko odločbo iz razlogov napačne uporabe materialnega predpisa (ZTuj-1) in bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP zaradi kršitve načela zaslišanja stranke.

V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je v ponovljenem postopku pri ponovnem preverjanju podatkov za zakonca stranke A.A. v registru tujcev ugotovil, da je imenovani še vedno zabeležen v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju: SIS), prav tako kot tudi v kazenski evidenci v Republiki Sloveniji, vendar slednje ne vpliva na odločitev, pri kateri se je upravni organ osredotočil zgolj na zabeleženje v SIS.

Iz podatkov o zabeleženem ukrepu, ki si jih je prvostopenjski organ pridobil dne 1. 2. 2013 pri Generalni policijski upravi – Upravi kriminalistične policije, izhaja, da je zoper A.A. še vedno razpisan ukrep po 96. členu Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (v nadaljevanju: Schengenske konvencije), in sicer „zavrnitev vstopa na ozemlje Schengena“, ki ga je razpisala Republika Avstrija za A.A. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča na Dunaju REF. NO: III-1262286/FRB, 23. 6. 2009, s katero je bil imenovani obsojen na 3 leta zapora zaradi kaznivega dejanja, povezanega z drogami, in sicer je bil navedeni ukrep v SIS vpisan z datumom izdaje: 23. 6. 2009, izvršljivost: 24. 6. 2009, z veljavnostjo do 9. 3. 2018, vpis v SIS do 9. 12. 2014. Nadalje iz podatkov, ki jih je prvostopenjski organ pridobil pri Generalni policijski upravi – Upravi kriminalistične policije še izhaja, da je za A.A. izdana mednarodna tiralica v Črni Gori št. …, zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, prav tako pa so zoper njega odprti oziroma v teku kazenski postopki pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Z navedenimi ugotovitvami je zaradi pravic strank, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, prvostopenjski organ v skladu s 146. členom ZUP seznanil tako A.A., kot tudi B.B., ki sta obenem bila tudi oba pozvana, da se v danem roku izrečeta o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

V nadaljevanju povzema navedbe stranke B.B., ki se je v pisni vlogi z dne 26. 3. 2013 edina odzvala na seznanitev z ugotovitvami prvostopenjskega organa in jim je nasprotovala, češ da niso pravilne ugotovitve glede zabeleženega ukrepa v SIS, saj naj bi njenemu zakoncu A.A. sicer bila v Avstriji izrečena triletna zaporna kazen zaradi kaznivega dejanja v zvezi s prepovedanimi drogami, vendar naj mu ne bi bila izrečena „zavrnitev vstopa na ozemlje Schengna“, ampak naj bi dobil le stalno prepoved vstopa v Avstrijo, in sicer zaradi predčasnega izpusta po dveh letih zapora v skladu s 133.a členom StVG. Navedla je še, da naj bi bilo A.A. dne 22. 12. 2010, ko je s potnim listom vstopil v Slovenijo iz Hrvaške na državni meji na Bregani, tudi povedano, da ima prepoved vstopa v Avstrijo. V zvezi z odprtimi kazenskimi postopki je navedla, da so vsi trije kazenski postopki, ki so tekli pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, že zaključeni s pravnomočnimi sodbami, na podlagi katerih je njen mož A.A. od 22. 8. 2011 dalje na prestajanju skupne kazni zapora 2 leti in 3 mesece. Kljub temu si glede na to, da sta že 8 let poročena in imata enoletnega sina, želita urediti življenje v skladu s pravico do celovitosti in ohranitve družine, kar bi jima omogočila pridobitev začasnega dovoljenja, ki bi njenemu zakoncu omogočilo tudi pridobitev zdravstvenega zavarovanja in zaposlitve.

Navkljub navedbam B.B. prvostopenjski organ ugotavlja, da ne more mimo dejstva, da je A.A. še vedno zabeležen v SIS na podlagi določil 96. člena Schengenske konvencije, ki jih povzema v svoji obrazložitvi skupaj z določili 25. člena, na katerem utemeljuje svojo odločitev v konkretnem primeru in iz katerih izhaja obveznost države pogodbenice, da se v primeru zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa pri odločanju o izdaji dovoljenja za prebivanje posvetuje s tisto državo pogodbenico, ki je ukrep razpisala in ga vnesla v SIS, pri čemer mora pri odločanju o izdaji dovoljenja upoštevati tudi njene interese.

Po mnenju prvostopenjskega organa iz citiranih določb Schengenske konvencije izhaja, da se v primeru zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa tujca praviloma zavrne izdajo dovoljenja, razen zaradi utemeljenih razlogov, ki pa jih Schengenska konvencija ne opredeljuje, pač pa le primeroma navaja razloge, kot so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti posamezne države pogodbenice. Hkrati prvostopenjski organ ugotavlja, da A.A. ni upravičen do izdaje dovoljenja iz humanitarnih razlogov, saj meni, da bi le-ti obstajali zgolj v primeru ogrožene varnosti ali fizične integritete oziroma nečloveškega ravnanja v njegovi državi, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, prav tako kot tudi ne gre za preganjanje na osnovi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Posebej izpostavlja, da je upravni organ v postopku dolžan zaščititi javni interes Republike Slovenije, čeprav se s tem poseže v pravico tujca do družinskega življenja zaradi zaščite javnega interesa, kajti tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP) predvideva omejitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, če to zahtevajo razlogi javne varnosti ali zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi na podlagi 2. odstavka 8. člena EKČP. Poleg tega ugotavlja, da tudi B.B. niti ne izpodbija dejstva, da je A.A. dobil prepoved vstopa v Avstrijo in da izrečeni ukrep še vedno traja vse do 9. 3. 2018, medtem ko ima A.A. na razpolago možnost zaprositi pristojne organe v Republiki Avstriji za izbris navedenega ukrepa in s tem za prenehanje zadržkov za podaljšanje dovoljenja za njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji. Prvostopenjski organ poudarja, da v ponovljenem postopku ni posebej presojal, ali storjeno kaznivo dejanje, za katerega je bil tujec A.A. kaznovan v državi pogodbenici Schengenske konvencije, predstavlja dovolj hudo grožnjo za pravni red Republike Slovenije, pač pa svojo odločitev opira na določilo 1. odstavka 25. člena Konvencije o izvajanju Schengenske konvencije, ki je del prava Evropske unije (UL L 239, 22. 9. 2000) in na nesporno dejstvo, da je zoper A.A. še vedno razpisan ukrep po 96. členu Schengenske konvencije – zavrnitev vstopa na ozemlje Schengna, ki ga je razpisala Avstrija. Navedeno določilo pravi, kadar pogodbenica obravnava izdajo dovoljenja za prebivanje tujcu, za katerega je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa, se najprej posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep razpisala in upošteva njene interese; dovoljenje za prebivanje se izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti, vendar slednji ne narekujejo drugačne odločitve, in ker ukrep zavrnitve še vedno velja, ga je potrebno spoštovati, imenovani tujec pa lahko sam med tem časom zaprosi pristojne avstrijske organe za izbris tega ukrepa ter s tem vpliva na prenehanje zadržkov za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Glede na to, da je Republika Slovenija kot pogodbenica Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma dolžna spoštovati in zavarovati njen javni interes, kot tudi javni interes vseh pogodbenih članic te Konvencije, je prvostopenjski organ na podlagi 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije prošnjo zavrnil, dodatno pa je še pojasnil vsebino prehodne določbe 3. odstavka 148. člena ZTuj-2. Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo je stranka v postopku B.B. vložila pritožbo, ki jo je toženka kot pritožbeni organ zavrnila kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP. V svoji obrazložitvi pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa in zavrača vse pritožbene ugovore, saj po pregledu spisovne dokumentacije ni ugotovila napačno ugotovljenega dejanskega stanja niti napačne uporabe materialnega predpisa – to je Schengenske konvencije, ki ju je kot pritožbena razloga uveljavljala pritožnica, saj glede na v konkretnem primeru nesporno dejstvo, da je za pritožničinega zakonca A.A. v SIS oziroma SIS II razpisan ukrep zavrnitve vstopa poudarja, da vsaka država pogodbenica v skladu s 105. členom Schengenske konvencije odgovarja za točnost, ažurnost in zakonitost podatkov, vnesenih v SIS oziroma SIS II. Zato je zaradi navedenega ukrepa pravilna in na podlagi določbe 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije utemeljena odločitev prvostopenjskega organa, da za pritožničinega zakonca zavrne podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Meni, da sta oba upravna organa prve in druge stopnje napačno ugotovila dejansko stanje, češ da je A.A. dobil le prepoved vstopa v Avstrijo, in sicer zaradi sklenitve sporazuma po 133.a členu SVG, ki mu je omogočil predčasen izpust po 2/3 prestane zaporne kazni v Republiki Avstriji, kar naj bi bilo A.A. rečeno tudi, ko je dne 22. 12. 2010 s potnim listom vstopil v Slovenijo iz Hrvaške na mejnem prehodu na Bregani.

V tožbi utemeljuje tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava z navedbo, češ da prvostopni organ ni obravnaval prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje A.A., na kar se nanaša 1. odstavek 25. člena Schengenske konvencije, ampak naj bi šlo za podaljšanje veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje, iz česar izpeljuje, da ker je bil s strani Republike Avstrije ukrep zavrnitve vstopa razpisan za tujca z veljavnim dovoljenjem za prebivanje ene od pogodbenic, v tem primeru Slovenije, naj bi obe državi pogodbenici morali postopati po določilu 2. odstavka 25. člena Schengenske konvencije in bi morali ugotoviti, ali obstajajo zadostni razlogi za razveljavitev veljavnega dovoljenja. V tej zvezi poudarja, da ker navedenega postopka obe omenjeni državi pogodbenici nista izvedli, naj bi zato zagrešili kršitev 2. odstavka 25. člena Schengenske konvencije. Zato naj bi bil ukrep zoper A.A. strani Republike Avstrije vpisan nezakonito in naj zato ne bi mogel ovirati izdaje zaprošenega dovoljenja.

Nadalje v tožbi še navaja, da naj prvostopni organ sploh ne bi smel uporabiti neposredno 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije, ampak naj bi moral predmetno prošnjo obravnavati na podlagi določb ZTuj-2, in sicer 128. člena v zvezi s 124. členom ZTuj-2, po katerem lahko organ dovoljenje za začasno prebivanje za družinskega člana zavrne le, kolikor ugotovi, da bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo resno in dejansko nevarnost za javni red. S tega vidika izpodbijani odločbi očita, da naj bi bila pomanjkljiva, ker morebitnega obstoja teh razlogov upravni organ ni ugotavljal, kar naj bi onemogočalo tudi njen preizkus. Četudi bi šlo za dejanski stan iz 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije, tožnica meni, da bi moral upravni organ kljub temu postopati po citiranih določbah ZTuj-2, ob upoštevanju, da ima tujec A.A. v Sloveniji ženo in otroka, oba slovenska državljana, ter svojo odločitev pretehtati in utemeljiti tudi z vidika sorazmernosti posega v ustavno zajamčeno pravico do celovitosti in enotnosti družine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju sklicuje na že podane ugotovitve v drugostopni odločbi. Dodatno še navaja, da je bilo v postopku dejstvo, da je zoper A.A. v SIS oziroma SIS II razpisan ukrep zavrnitve vstopa, pravilno in nedvoumno ugotovljeno. Na podlagi te ugotovitve, da je zoper A.A. v SIS oziroma SIS II razpisan ukrep zavrnitve vstopa, pa je bil izpeljan tudi postopek posvetovanja z državo razpisnico tega ukrepa - Republiko Avstrijo, v skladu z zahtevo iz 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije. Tožena stranka izrecno nasprotuje tožbeni navedbi, češ da naj bi se 1. odstavek 25. člena Schengenske konvencije uporabljal izključno za postopek izdaje dovoljenja za prebivanje tujca, ne pa tudi za postopek podaljšanja dovoljenja za prebivanje tujca, za kar gre v obravnavni sporni zadevi. V tej zvezi odgovarja, da mora Republika Slovenija, kot država pogodbenica Schengenske konvencije morebitni ukrep zavrnitve vstopa, razpisan v SIS oziroma SIS II, preveriti v vseh postopkih izdaje dovoljenj za prebivanje državljanom tretjih držav, torej tako v postopku podaljšanja oziroma izdaje nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, kakor tudi v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje in ne samo v postopku izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje, kar zmotno meni tožnica. Pri tem še poudarja, da se Schengenska konvencija kot mednarodni sporazum uporablja neposredno v postopkih izdaje dovoljenj za prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnica v danem roku po pozivu sodišča, niti pozneje vse do odločitve sodišča, ni vložila posebnega odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedena dokončna odločba o zavrnitvi prošnje tožnice B.B., državljanke Republike Slovenije, ki jo je vložila dne 4. 4. 2011 po tedaj veljavnih določilih 93.k in 93.l člena ZTuj-1 za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje njenega družinskega člana, zakonca A.A., državljana Republike Srbije. Po določbi 7. odstavka 93.k člena ZTuj-1 lahko družinski član, ki je v Republiko Slovenijo vstopil na podlagi veljavne osebne izkaznice ali potnega lista, prebiva na območju Republike Slovenije brez dovoljenja za prebivanje tri mesece od dneva vstopa v državo oziroma do poteka veljavnosti dovoljenja, če je ta krajša (7. odstavek). Če želi družinski član, ki ni državljan države članice Evropske unije, zaradi združitve družine oziroma ohranitve družine z državljanom EU oziroma slovenskim državljanom na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je dovoljeno po prejšnjem odstavku, mora pred pretekom dovoljenega prebivanja on sam oziroma njegov zakoniti zastopnik ali državljan EU oziroma slovenski državljan pri upravni enoti, na območju katere družinski član prebiva, zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje (8. odstavek).

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je Republika Avstrija na podlagi 96. člena Schengenske konvencije v Schengenski informacijski sistem (SIS) razpisala ukrep zavrnitve vstopa A.A. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča na Dunaju REF. NO: III-1262286/FRB, 23. 6. 2009, s katero je bil tožnik obsojen na tri leta zapora zaradi kaznivega dejanja, povezanega z drogami in da je bil navedeni ukrep razpisan z veljavnostjo do 9. 3. 2018. Sporno pa za tožnico ostaja vprašanje pravno dopustne neposredne uporabe določbe 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije v konkretnem primeru.

Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma (dalje: Schengenska konvencija) se, kot sta pravilno navedla že oba upravna organa prve in druge stopnje, na podlagi 8. člena Ustave kot mednarodni sporazum v celoti neposredno uporablja, skladno s Sklepom Sveta 2007/801/ES z dne 6. decembra 2007 o polni uporabi določb Schengenskega pravnega reda v Češki republiki, Republiki Estoniji, Republiki Latviji, Republiki Litvi, Republiki Madžarski, Republiki Malti, Republiki Poljski, Republiki Sloveniji in Slovaški republiki (UL L 323 z dne 8. 12. 2007, stran 34) od 21. 12. 2007 dalje, ko je v Republiki Sloveniji v celoti pričel veljati Schengenski pravni red, katerega del je tudi Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, ki je bila naknadno spremenjena z Uredbo (EU) št. 265/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. marca 2010 o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in Uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z gibanjem oseb z vizumom za dolgoročno prebivanje (UL L 85 z dne 31. 3. 2010, stran 1), ki je začela veljati dne 5. 4. 2010. Schengenska konvencija v 1. odstavku 25. člena vsem državam pogodbenicam Schengenskega sporazuma nalaga obveznost, da v postopkih izdaje dovoljenj za prebivanje državljanom tretjih držav preverjajo morebitno zabeleženost ukrepa zavrnitve vstopa v SIS oziroma SIS II, ki so se do 9. 4. 2013 v SIS vodili na podlagi 96. člena Schengenske konvencije, ki je bila pravna podlaga za vnos podatkov v SIS o državljanih tretjih držav, za katere je razpisan ukrep zavrnitve vstopa. Navedeni ukrep zavrnitve vstopa se je razpisal za državljane tretjih držav, ki predstavljajo nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost, kar je moralo biti ugotovljeno z odločitvijo pristojnega sodišča ene izmed držav članic, kot je Schengenska konvencija določala v 2. odstavku 96. člena in za državljane tretjih držav, ki so bili zaradi neupoštevanja nacionalnih predpisov o vstopu ali bivanju tujcev na podlagi odločitve pristojnega upravnega organa ene izmed držav pogodbenic izgnani, zavrnjeni ali prisilno odstranjeni iz te države, pri čemer jim je bila določena tudi prepoved vstopa ali prepoved bivanja, kot je Schengenska konvencija določala v 3. odstavku 96. člena. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je država pogodbenica lahko torej podatke o ukrepih zavrnitve vstopa na podlagi 96. člena Schengenske konvencije v SIS vnašala izključno le na podlagi odločitev sodišč ali pristojnih upravnih organov, s katerimi je bilo ugotovljeno, da poimensko določen državljan tretje države individualno predstavlja nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost države pogodbenice in s tem tudi nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost drugih držav pogodbenic, oziroma, s katero je bilo ugotovljeno, da je kršil nacionalne predpise o vstopu in bivanju tujcev določene države pogodbenice, zaradi česar mu tudi ni dovoljen vstop na ozemlje držav pogodbenic, kakor je pravilno navedla že toženka v svoji obrazložitvi.

Sodišče se ob upoštevanju 8. člena Ustave, po katerem se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, prav tako strinja s stališčem toženke glede dopustnosti neposredne uporabe 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije, iz katerega nadalje izhaja obveznost države pogodbenice, da se v primeru zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa pri odločanju o izdaji dovoljenja za prebivanje posvetuje s tisto državo pogodbenico, ki je navedeni ukrep razpisala in ga vnesla v SIS (oziroma SIS II), pri čemer mora pri odločanju o izdaji dovoljenja upoštevati tudi njene interese. Prav tako se sodišče strinja tudi s stališčem toženke, da v primeru, ko je razpisan ukrep zavrnitve vstopa v SIS (oziroma SIS II) Schengenska konvencija v 1. odstavku 25. člena od države pogodbenice ne zahteva, da bi morala pred zavrnitvijo izdaje dovoljenja (v smislu generičnega pojma, ki vključuje vse vrste dovoljenj za stalno in začasno bivanje) tujcu, za katerega je v SIS (oziroma SIS II) razpisan ukrep zavrnitve vstopa, na podlagi navedene določbe Schengenske konvencije še dodatno ugotavljati, ali tujec izpolnjuje pogoje oziroma ali pri njem obstajajo morebitni razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja na podlagi nacionalnih predpisov držav pogodbenic, kot zmotno uveljavlja tožnica ob sklicevanju na določila 124. člena ZTuj-2, obenem z očitkom odsotnosti obrazložitve v tej zvezi kot bistvene kršitve pravil postopka, kar je po navedenem po presoji sodišča prav tako neutemeljeno.

Po povedanem se torej sodišče strinja s toženko, da lahko država pogodbenica tujcu, za katerega je druga država pogodbenica v SIS (oziroma SIS II) razpisala ukrep zavrnitve vstopa, po posvetovanju s to državo pogodbenico na podlagi 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije zavrne izdajo dovoljenja bodisi za stalno bodisi za začasno prebivanje, kot tudi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, zaradi zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa, ne da bi sploh ugotavljala, ali je tujec po njenih nacionalnih predpisih upravičen do izdaje dovoljenja za prebivanje, oziroma, ne da bi posebej ugotavljala, ali pri njem morebiti obstajajo razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, določeni z nacionalnim pravom, v konkretnem primeru po ZTuj-2. Ni nepomembno, kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka v svoji obrazložitvi, da se je v postopku preko uprave Kriminalistične policije Generalne policijske uprave, ki je v Republiki Sloveniji določen kot centralni organ za izmenjavo podatkov v primeru zadetkov SIS (oziroma v SIS II), prvostopenjski organ po ugotovitvi o tem, da je za tožničinega zakonca A.A. v SIS razpisan ukrep zavrnitve vstopa, pravilno v skladu z zahtevo iz 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije posvetoval z državo pogodbenico, ki je navedeni ukrep razpisala, to je z Republiko Avstrijo, ki je v postopku posvetovanja kot država razpisnica ukrepa zavrnitve vstopa izrazila interes, da se tožničinemu zakoncu, za katerega je razpisala ukrep zavrnitve vstopa, ne dovoli vstopa ter se mu ne izda podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji ali katerikoli drugi državi pogodbenici. Po določbi 105. člena Schengenske konvencije namreč vsaka država pogodbenica odgovarja za točnost, ažurnost in zakonitost podatkov, vnesenih v SIS (oziroma SIS II), poleg tega pa jih na individualno prošnjo lahko tudi izbriše, kar pomeni, da ima A.A. na razpolago možnost zaprositi pristojne organe v Republiki Avstriji za izbris navedenega ukrepa in s tem za prenehanje zadržkov za podaljšanje dovoljenja za njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji, kar je prav tako pravilno izpostavila toženka v svoji obrazložitvi.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopenjski organ, kot tudi z razlogi, s katerimi toženka zavrača pritožbene ugovore, ki jih tožnica ponovno uveljavlja v tožbi in jih zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, iz enakih razlogov zavrača tudi sodišče v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Ker humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti ne narekujejo drugačne odločitve, je toženka ravnala pravilno. Tožnica pa kakršnegakoli pravno relevantnega dejstva, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev upravnega organa, po mnenju sodišča ni navedla. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Izrek o stroških upravnega spora temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, kakor tudi, če tožbo zavrže ali če postopek ustavi s sklepom.