Jedro

Tudi po presoji sodišča tožnik ne sodi v nobeno v zakonu navedenih skupin, ki jim je status vojnega veterana mogoče priznati, četudi je na delovnem mestu kot voznik prevažal sanitetni material v okviru svoje službe kot organizacije oz. podjetja posebnega pomena za obrambo. Glede na določbe ZZV-UPB1 statusa vojnega veterana namreč ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa ZZV-UPB1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A., št. ... dne 7. 12. 2004, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnika za priznanje statusa in pravic vojnega veterana iz razloga, ker ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po Zakonu o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 110/2003 - uradno prečiščeno besedilo, dalje ZVV-UPB1) in sicer se sklicuje na določbe 1., šeste alinee 2. in 2.a člena ZVV-UPB1, ki jih tudi citira. Zavrača očitke tožnika glede bistvenih kršitev pravil postopka po 4. točki 1. odstavka in 3. ter 4. točki 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, dalje ZUP), ker je bil pooblaščenec tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen z ugotovitvami postopka in je sodeloval v postopku. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ res na zaslišanje vabil zgolj tožnika, ki je dne 24. 9. 2004 podal izjavo, kar pa utemeljuje z določbo 3. odstavka 53. člena ZUP, po kateri lahko stranka poleg pooblaščenca, na obravnavi ali izven nje, daje izjave, organ pa lahko izjave zahteva tudi od nje same, zato ne vidi ovire, da bi bil na zaslišanje vabljen zgolj tožnik, ki je bil seznanjen z ugotovitvami postopka in namenom zaslišanja, s tem pa je bil seznanjen tudi njegov pooblaščenec, zato po mnenju tožene stranke ni šlo za bistveno kršitev pravil postopka. Tudi ne gre za kršitev predpisov, ker je prvostopni organ zadevo vodil brez povezave z ostalimi zadevami. Prvostopni organ je kot krajevno pristojni organ odločil o tožnikovi vlogi, kot enega od podpisnikov skupne vloge, ki je bila dne 11. 7. 2002 podana na Upravni enoti A., glede na njegovo stalno prebivališče. Tožena stranka navaja, da pristojna uradna oseba ni zavezana k združitvi postopka (1. odstavek 130. člena ZUP), tožnik pa tudi ni predložil nobenih dokazov, da bi se v ostalih zadevah izvajal relevantni dokazni postopek. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje napravil tudi pravilen zaključek, saj iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožnik v času vojaške agresije na RS aktivno delovno deloval v okviru podjetja B.B.B. d.d., kjer je bil zaposlen kot voznik, ugotovljene so naloge, ki jih je opravljal in sicer je to dostava sanitetnega materiala in zdravil, kakor je bilo zaukazano po nalogu Ministrstva za zdravstvo. Ugotovljene naloge ni opravljal v vlogi oboroženega pripadnika narodne zaščite (ki je kot kategorija vojnega veterana opredeljena v 6. alinei 2. člena ZVV-UPB1). Po mnenju tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena ZVV-UPB1, po katerem je med drugim vojni veteran tudi oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen upor. Za utemeljitev priznanja statusa na tej pravni podlagi bi moral tožnik izpolnjevati kumulativno vse tri določene zakonske pogoje, po oceni tožene stranke pa pogoj neposredne vključenosti v oborožen odpor pri tožniku ni podan. Po presoji tožene stranke izveden prevoz zdravil ne kaže znakov njegove neposredne vključenosti v oborožen odpor, kljub temu, da so nedvomno prevozi sodili k takratnemu oboroženemu odporu, vendar pa je oborožen odpor izvajala takratna TO in druge oborožene sile. Nosilne obrambne sile pa so tudi sicer primeroma opredeljene kot kategorije vojnih veteranov v 6. alinei 2. in 2a. člena ZVV-UPB1, ter je treba navedeno določbo 1. člena ZVV-UPB1 tudi razumeti kot splošno. Po mnenju tožene stranke sta druga dva pogoja podana, glede na zatrjevanje, da so se prevozi vršili po nalogu Ministrstva za zdravstvo oz. Vlade, za kar je bila podana podlaga tudi v takrat veljavnih predpisih. Tožena stranka zavrača očitek, da gre za napačno uporabo materialnega prava. V nadaljevanju ugotavlja, da je bil tožnik udeležen v osamosvojitvenih aktivnostih na način, kot ga je opisal, kar nedvomno dokazuje tudi častni spominski znak za udeležbo v vojni od 1991 do 2001 z dne 25. 6. 2001 in spominska medalja udeležencev vojne za samostojno Slovenijo z dne 26. 6. 2001. Tožena stranka se opredeli do navedenih listin in pojasni, da ne vplivajo na drugačno odločitev, saj zahvalni listini nista javni listini, ki bi v skladu s 26. členom ZVV-UPB1 upravičili vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana.

Tožeča stranka nezadovoljna z odločitvijo vlaga tožbo v upravnem sporu. Tožena stranka sama priznava, da je upravni organ zagrešil vrsto postopkovnih kršitev (ignoriranje pravnega zastopnika, nepovezano obravnavanje istovrstnih zadev, kategoriziranje dokazov v nasprotju s 64/2 členom ZUS), ki so po mnenju tožnika bistvena kršitev pravil postopka, ki jih povezuje z nepravilno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Tožena stranka ni ocenila listine, ki jo je tožnik naknadno pridobil - posebne zahvale listine načelnika general štaba, kjer gre po njenem mnenju očitno za zahvalo za trud, ki je imel neposredno zvezo z obrambo pred agresorjem. Po mnenju tožnika tožena stranka preozko in napačno razlaga pojem neposredne vključenosti v oborožen upor in s tem razlog za neizpolnjevanje vseh kumulativnih pogojev po 1. členu ZVV-UBP1, saj ločuje vključenost v oborožen odpor le na konkretno uporabo orožja, kar pa v temeljni definiciji iz 1. člena ZVV-UPB1 ne izhaja. Po mnenju tožnika je zbrano dovolj dokazov, da sodišče zaradi narave pravice in neustavnega razlikovanja med oboroženimi in neoboroženimi veterani samo odloči o stvari ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, da se tožnik vpiše v evidenco vojnih veteranov ter se mu izda ustrezna izkaznica in povrnejo stroški postopka skupaj z obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je prijavilo udeležbo v tem sporu z dopisom št. ... z dne 4. 10. 2005. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali gre tožniku status vojnega veterana na podlagi njegovih aktivnosti v času osamosvojitvene vojne. Pravna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana je Zakon o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 110/2003, dalje ZVV-UPB1). Po določbi 1. odstavka 1. člena ZVV-UPB1 je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala vojaške dolžnosti za obrambo Republike Slovenije, oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti v Republiki Sloveniji in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. Za priznanje statusa vojnega veterana mora biti izpolnjen eden od treh pogojev: ali da je oseba v vojaški agresiji na RS opravljala vojaške dolžnosti za obrambo RS, ali da je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti RS ali da je bila neposredno vključena v oborožen upor na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi.

Po 2. členu takrat veljavnega Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91, dalje ZOZ) so obrambne sile, ki obsegajo oborožene sile, narodno zaščito in enote za zvezo, temeljni nosilci oboroženih oblik upiranja napadu na državo. Oborožen odpor skupaj z neoboroženimi oblikami odpora ter delovanja nosilcev obrambnega sistema tvori celoto. V skladu s takrat veljavnim Zakonom o obrambi in zaščiti so državljani opravljali vojaško dolžnost v oboroženih silah (takrat v Teritorialni obrambi RS), v določenih sestavah organov za notranje zadeve in v enotah zveze RS ali občin. V oborožen upor v teh enotah je bila lahko vključena tudi oseba, ki sicer ni bila vpoklicana na podlagi svojega vojaškega razporeda, ampak je bila vključena v oborožen odpor na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva (torej vključena neposredno v enoto). V obravnavanem primeru tožnik ni bil vključen neposredno v nobeno enoto, zato tudi po mnenju sodišča ni moč govoriti o izpolnjevanju pogoja po 1. členu ZVV-UPB 1. Iz tega razloga so tudi brezpredmetni ugovori tožnika, ki se nanašajo na neposredno uporabo orožja.

Kriteriji o tem, kdo se lahko šteje za vojnega veterana, so v zakonu določeni še v 6. alinei 2. člena ZVV-UPB1, po katerem je vojni veteran pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, poleg tega pa še v 2.a členu ZVV-UPB1. V obravnavanem primeru je tožena stranka, pred njim pa organ prve stopnje, pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana iz 1. člena ZVV-UPB1 niti ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od zakonskih kategorij, ki so naštete v 6. alinei 2. člena ZVV-UPB1, pa tudi sicer tega tožnik ne zatrjuje. Očitek tožnika, da se tožena stranka izrecno ni opredelila do listine, ki se nanaša na pohvalo podjetju B.B.B. za njen prispevek, je sicer utemeljen, vendar pa ta pomanjkljivost ne vpliva na drugačno odločitev, saj se je tožena stranka pravilno opredelila do tovrstnih listin, ki ne opravičujejo vpisa v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana (26. člen ZVV-UPB1).

V obravnavani zadevi so ugotovljene tudi vse bistvene okoliščine, ki vplivajo na odločitev, sodišče pa zavrača tudi tožnikove očitke bistvene kršitve pravil postopka, ter se v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na razloge tožene stranke (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje ZUS).

Tudi po presoji sodišča tožnik ne sodi v nobeno v zakonu navedenih skupin, ki jim je status vojnega veterana mogoče priznati, četudi je na delovnem mestu kot voznik prevažal sanitetni material v okviru svoje službe kot organizacije oz. podjetja, posebnega pomena za obrambo. Po mnenju sodišča je odločitev tožene stranke in pred njo prvostopnega organa pravilna, saj je statusa vojnega veterana po določbah ZVV-UPB1 mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva zakon, kamor sodi tudi vključenost neposredno v enoto, zato delovanje tožnika tudi po mnenju sodišča nima elementa neposredne vključenosti v oborožen odpor (1. odstavek 1. člena ZVV-UPB1), ni pa tožena stranka izpolnila dodatnih kriterijev niti iz 6. alinee 2. člena niti 2.a člena ZVV-UPB1. Glede na določbe ZZV-UPB1 status vojnega veterana namreč ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa ZZV-UPB1. Tožnik pa svoje sodelovanje pri opravljanju dolžnosti obrambe Slovenije ni dokazal z drugimi dokazili kot z dokazili, ki so navedeni v upravnih spisih, ki pa po mnenju sodišča ne dokazujejo, da bi bila njegova udeležba takšna, kot jo določa ZVV-UPB1. Delovanje zunaj okvira, ki ga določa ZZV-UPB1, ni podlaga za pridobitev statusa vojnega veterana. Zato tudi konkretna ravnanja tožnika v obravnavanem primeru niso sporna in so tudi razvidna iz odločbe tožene stranke in prvostopnega organa in tožnik tem ugotovitvam tudi ne ugovarja, ni pa tako njegovo ravnanje po mnenju sodišča podlaga za priznanje statusa vojnega veterana.

Pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije niso izpolnjeni (61. člen ZUS), zato sodišče tožnikovemu predlogu ni sledilo.

Po navedenem je odločitev tožene stranke in pred njo prvostopnega organa pravilna, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).