Jedro

Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo sodnemu izvedencu, saj je kot strokovnjak ugotovil, da je zadržani zaradi samovoljne opustitve predpisane psihiatrične medikamentozne terapije hudo ogrozil svoje zdravje, saj je prav zaradi tega prišlo do izrazitega poslabšanja zdravstvenega stanja, saj ponoči dalj časa ni spal in je prišlo do deprivacije spanja (kar je za zdravje hudo ogrožajoče). Poleg tega pa, kot je nadalje izvedenec ocenil, pri zadržanemu ob opustitvi terapije obstaja realna možnost za kronificiranje njegove bolezni. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi zakonski pogoj hujšega ogrožanja lastnega zdravja pri zadržanem.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A., rojenega 24. 3. ..., zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik za dobo do dveh mesecev, šteto od dneva sprejema, to je od 24. 9. 2025.

2.Zoper uvodoma navedeni sklep je vložil pritožbo odvetnik zadržane osebe, laično pritožbo pa je vložila tudi zadržana oseba. Odvetnik zadržane osebe se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ustavi postopek za zadržanje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik (v nadaljevanju: PBV) brez privolitve oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da niso podani pogoji za zadržanje po določbi 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr). Zadržana oseba namreč nima diagnosticirane nikakršne duševne motnje, zaradi katere bi imela hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Zadržana oseba meni, da pri njej ni podana duševna motnja, saj slednja ni razvidna iz zdravstvene dokumentacije, na način, da bi bila kakorkoli ogrožena oziroma, da bi bili zaradi nje izpolnjeni zakonski pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve. Pri zadržani osebi ni podana kakršnakoli oblika motnje in je zato izrečeni ukrep prekomeren, doba zadržanja za čas do dveh mesecev pa je absolutno predolga in prekomerna in je čas zadržanja glede na stanje zadržane osebe prekomeren in nesorazmeren. Zadržana oseba je ob zaslišanju odgovarjala pod vplivom zdravil, kar je povzročilo nekoliko nerazumljivejši govor, sicer pa je na vprašanja odgovarjala razumsko, logično in iz njene izpovedbe niso izhajali nikakršni znaki, da bi bila pri njej podana duševna motnja. Že v dosedanji sodni praksi, oblikovani na podlagi Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), je bilo zavzeto stališče, da je pridržanje ultima ratio in da pride v poštev samo v primeru, če milejši ukrepi ne zadostujejo. Enako je temeljno izhodišče ZDZdr: v primeru neprivolitve se izreče najmilejši omejevalni ukrep, ki še zadošča za dosego cilja, se pravi za odpravo nevarnosti oziroma ogrožanja, katerih izvor je v duševni motnji. Prav tako je bilo že na podlagi ureditve v ZNP zavzeto stališče, da je pridržanje dopustno le, če konkretne okoliščine utemeljujejo sklep, da je zaradi duševne bolezni oziroma duševnega stanja prizadeta voljna sfera osebe in da je to vzrok za ogrožanje svojega življenja oziroma življenja drugih ali povzročanje hude škode sebi oziroma drugim. Glede na to, da se zadržana oseba pred hospitalizacijo ni vedla ogrožajoče do sebe, svojih bližnjih, svojega zdravja ali zdravja tretjih oseb, je sprejeti ukrep absolutno prekomeren in nesorazmeren, zaradi tega pa nezakonit. Četudi bi ogrožanje zadržane osebe obstajalo, pa to ne, bi bilo mogoče takšno stanje preprečiti z blažjim ukrepom, kot je ambulantno zdravljenje. Na prostosti pri zadržani osebi ni podanega niti elementa ogrožanja ne njenega zdravja ne življenja, saj je somatsko in psihično zdrava oseba, in tudi ne povzročanja hude premoženjske škode, saj ni z ničemer izkazano, da si je povzročala premoženjsko škodo. Njeno vedenje pred sprejemom v bolnišnico ni nikoli izkazovalo ne agresivnih teženj ne druge oblike ogrožanja, kar je potrdila partnerica zadržane osebe B. B., ki je v izjavi z dne 25. 9. 2025 navedla, da zadržana oseba ni bila nikoli ne nasilna ne nesramna in ni imela samomorilnih misli. Četudi bi zadržana oseba prenehala z jemanjem zdravil, je kljub temu povsem ustrezno somatsko in psihično reagirala in ni podane nobene oblike ogrožanja, kar pomeni, da pri njej ni podane nobene oblike duševne motnje. Odvetnik meni, da ni podan obstoj nikakršne nevarnosti bodočega (samo)ogrožanja, saj slednjega ni bilo niti v preteklosti. Iz dokumentacije in izpovedi prič ni razvidno, da bi se zadržana oseba kadarkoli ogrožala. Sin zadržane osebe je povedal, da z očetom preživi vsak dan približno pol dneva, kar pomeni, da ima vpogled v njegovo zdravstveno stanje in vsakdanje vedenje. Pojasnil je, da sicer oče že kakšen mesec in pol ni spal, da pa drugih posebnosti ni bilo, kot da je imel veliko energije, ki je ni znal porabiti, sicer pa kakršnekoli oblike ogrožanja ni izpostavil. Sodišče je odločitev oprlo na napačno interpretacijo dejanskega stanja ter na mnenje izvedenca, ki je v nasprotju z zapisanim v izvidih zadržanega ter z izpovedbami najbližjih oseb in zadržanega samega. Mnenje izvedenca, da se naj bi zadržani doma nenavadno vedel, da naj bi zapravljal denar za nakup avtomobilov, da naj bi prihajalo do verbalnih konfliktov v domačem kraju, do sporov z drugimi osebami in bi slednje lahko privedlo do fizičnega obračunavanja, ni resnično in je odraz napačno ugotovljenega dejanskega stanja, saj je bila izpoved izvedenca v nasprotju z zbranimi listinami ter izpovedmi ter izjavami najbližjih oseb in zadržane osebe same. Poleg tega ti dogodki, četudi bi bili resnični, ne ustrezajo pojmu iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Zgolj na dejstvo, da je bil zadržani predhodno že hospitaliziran, odločitve o ponovnem pridržanju nimogoče opreti. Odvetnik zadržane osebe se sklicuje na judikat II Ips 72/2017 z dne 9. 3. 2017, v katerem je Vrhovno sodišče presodilo, da zgolj zavračanja zdravljenja (predvsem zavračanja zdravil), še ni mogoče a priori šteti za ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Treba je razlikovati med primerom, ko se odreče zdravljenju neka oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, a se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. V konkretnem primeru pa ni bilo niti ugotovljeno niti presojano, ali je zavračanje zdravil posledica duševne bolezni ali motnje, ali pa je zadržana oseba jemanje zdravil zavrnil kot posledico voljne in lastne odločitve. Slednje je potrdil zadržani z izpovedbo, da noče jemati zdravil in da se ne počuti bolnega. Ker dogodki, ki naj bi predstavljali oblike ogrožanja, niso ne izpostavljeni ne navedeni, predstavlja obravnavan primer nevarnost za zdrs pod uveljavljene standarde presoje v tovrstnih postopkih. Zapis dogodkov je namreč ostal zgolj na splošni, abstraktni ravni, umanjkala pa je subsumpcija ugotovljenega dejanskega stanja pod zakonski dejanski stan iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

Zadržana oseba v svoji pritožbi navaja, da sklep izpodbija v celoti. Meni, da je čas pridržanja predolg in da je v sklepu resnica navedena izkrivljeno. Prosi za takojšnjo ponovno obravnavo in takojšnji odpust. Navaja, da je potrebno upoštevati, da je bil na obravnavi pod vplivom močnih zdravil, kar je imelo vpliv na njegovo komunikacijo. Sedaj je zdravnica spremenila terapijo in je popolnoma drugačen.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve se lahko izvaja le pod zakonsko določenimi pogoji. Oseba je lahko sprejeta na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnih nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so kumulativno podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena tega zakona (53. člen ZDZdr).

5.Sodišče prve stopnje je dejstva v zvezi s pogoji iz 39. člena ZDZdr ugotovilo skladno s postopkovnimi pravili iz ZDZdr. Pravilno je zaključilo, da ni nobenih razlogov, da na naroku podanega izvedenskega mnenja, zoper katerega ni bilo pripomb, ne bi sprejelo kot popolnega in verodostojnega, in pravilno dokazno ocenilo tudi druge izvedene dokaze (zdravstveno dokumentacijo, izpovedbo zadržane osebe in sina zadržane osebe). Ugotovilo je, (-) da je pri zadržani osebi podana duševna motnja, in sicer gre za akutno in prehodno psihotično motnjo, ki je, kot je pojasnil izvedenec, huda duševna motnja, zaradi katere ima zadržana oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; (-) da je izpolnjen tudi zakonski pogoj hujšega ogrožanja lastnega zdravja pri zadržanem, saj je zaradi samovoljne opustitve predpisane psihiatrične terapije prišlo pri njemu v zadnjem času do pomanjkanja spanca (prav tako pa tudi do realne možnosti za kronifikacijo bolezni); (-) da je opisano hudo ogrožanje lastnega zdravja pri zadržanem posledica njegove hude duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; (-) da trenutno nobene nobene druge, milejše oblike pomoči (izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava), pri zadržanem ne pridejo v poštev, saj je zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom PBV nujno potrebno, strokovno utemeljeno in edino možno, saj je nekritičen do potrebe po zdravljenju in v drugih milejših oblikah zdravljenja ni sposoben sodelovati; (-) da je potrebno 2-mesečno zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom PBV, v katerem se, tudi glede na že predhodno hospitalizacijo, pričakuje umiritev in ob ustrezni terapiji tudi izboljšanje psihofizičnega stanja.

6.Drži pritožbena navedba, da je duševna motnja po ZDZdr opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot sprememba v mišljenju, čustvovanju, zaznavanju, vedenju ter dojemanju sebe in okolja, zmotno pa je stališče, da zadržana oseba nima diagnosticirane nikakršne duševne motnje, zaradi katere bi imela hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, oziroma da ni podana duševna motnja, saj slednja ni razvidna iz zdravstvene dokumentacije. Sodišče prve stopnje je utemeljeno na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ki je mnenje podal po pregledu razpoložljive zdravstvene dokumentacije in po pogovoru z zadržano osebo, ugotovilo, da je pri zadržani osebi podana duševna motnja. Izvedencu je bilo znano stanje zadržane osebe ob pogovoru z njim, torej tudi po obeh pritožnikih izpostavljeno, da je zadržana oseba ob zaslišanju odgovarjala pod vplivom zdravil. Kaj želi odvetnik povedati z navedbo, da je to povzročilo nekoliko nerazumljivejši govor, in kaj želi zadržana oseba povedati z navedbo, da je imelo to vpliv na njegovo komunikacijo, v pritožbah ne pojasnita, zato teh navedb ni moč presoditi. Iz izpovedbe izvedenca pa tudi sicer ne izhaja, da izvedenec ne bi bil razumel govora zadržane osebe, saj je izpovedal zgolj, da je govorica zabrisana in težko razumljiva, ne pa da ni razumljiva. Z lastno oceno, da je zadržana oseba sicer na vprašanja odgovarjala razumsko, logično in da iz njene izpovedbe niso izhajali nikakršni znaki, da bi bila pri njej podana duševna motnja, pa ni moč ovreči izvedenskega mnenja, zoper katerega po sami podaji na naroku niso bile podane pripombe in ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot strokovnega, popolnega in pravilnega.

7.Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je glede na to, da se zadržana oseba pred hospitalizacijo ni vedla ogrožajoče do sebe, svojih bližnjih, svojega zdravja ali zdravja tretjih oseb, sprejeti ukrep absolutno prekomeren in nesorazmeren in zaradi tega nezakonit. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo sodnemu izvedencu, saj je kot strokovnjak ugotovil, da je zadržani zaradi samovoljne opustitve predpisane psihiatrične medikamentozne terapije hudo ogrozil svoje zdravje, saj je prav zaradi tega prišlo do izrazitega poslabšanja zdravstvenega stanja, saj ponoči dalj časa ni spal in je prišlo do deprivacije spanja (kar je za zdravje hudo ogrožajoče). Poleg tega pa, kot je nadalje izvedenec ocenil, pri zadržanemu ob opustitvi terapije obstaja realna možnost za kronificiranje njegove bolezni. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi zakonski pogoj hujšega ogrožanja lastnega zdravja pri zadržanem. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da četudi bi ogrožanje zadržane osebe obstajalo, da bi bilo mogoče takšno stanje preprečiti z drugim, blažjim ukrepom, kot je ambulantno zdravljenje, saj je izvedenec v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa to možnost ovrgel s prepričljivo oceno, da to ni možno, ker je zadržanje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice nujno potrebno in strokovno utemeljeno ter edino možno, saj je zadržani nekritičen do potrebe po zdravljenju ter v drugih milejših oblikah zdravljenja ni sposoben sodelovati. Pri tem je poudaril, da zadržani trenutno potrebuje 24-urni nadzor, nadzor nad jemanjem predpisane medikamentozne terapije in tudi morebitno nadaljnjo diagnostično obravnavo, kar je mogoče zadovoljiti le na oddelku pod posebnim nadzorom.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan pogoj hujšega ogrožanja lastnega zdravja pri zadržani osebi. Zato niti ni relevantno pritožbeno pojasnjevanje, da na prostosti pri zadržani osebi ni podan pogoj ogrožanja svojega življenja in tudi ne povzročanja hude premoženjske škode; da vedenje zadržane osebe pred sprejemom v bolnišnico ni nikoli izkazovalo ne agresivnih teženj ne druge oblike ogrožanja, kar da je v pisni izjavi potrdila partnerica zadržane osebe B. B. Lasten, dokazno nepodprt zaključek po obrazloženem predstavlja pritožbena navedba, da četudi bi zadržana oseba prenehala z jemanjem zdravil, je kljub temu povsem ustrezno somatsko in psihično reagirala in ni podane nobene oblike ogrožanja, kar pomeni, da pri njej ni podane nobene oblike duševne motnje. Kakor tudi navedba, da ni podan obstoj nikakršne nevarnosti bodočega (samo)ogrožanja, saj slednjega ni bilo niti v preteklosti, in da iz razpoložljive dokumentacije in izpovedi prič ni razvidno, da bi se zadržana oseba kadarkoli ogrožala. Slednje tudi sicer ne drži, saj je sin zadržanega izpovedal, da je res, da oče že kakšen mesec ni spal, žena zadržanega pa je v pisni izjavi pojasnila, da je zadržani v zadnjem času potreboval malo spanca in prav tako kot sin potrdila, da predpisanih zdravil ni jemal več.

9.Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na napačno interpretacijo dejanskega stanja ter svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenca, ki je v nasprotju z zapisanim v izvidih zadržanega ter v nasprotju z izpovedbami najbližjih oseb in zadržanega samega. Najprej je potrebno izpostaviti, da na izvedensko mnenje na naroku ni bilo pripomb. Sicer pa pritožnik niti ne konkretizira, v katerem delu je mnenje izvedenca v nasprotju z izvidi, in ne konkretizira niti izvida niti, s katerimi izpovedbami navedenih je v nasprotju, zato očitka ni moč presoditi. Izvedenec je pri podaji izvedenskega mnenja upošteval navedbe v listinah, izpovedbe in izjave najbližjih oseb in zadržane osebe same. To, da naj bi zapravljal denar za nakup avtomobilov, je navedeno v zapisniku ob sprejemu. Da naj bi prihajalo do verbalnih konfliktov v domačem kraju in do sporov z drugimi osebami in bi slednje lahko privedlo do fizičnega obračunavanja, pa je, kot izhaja iz izpovedbe izvedenca, izvedel v pogovoru z zadržano osebo, zato ne drži, da je izvedenčeva izpoved v nasprotju z zbranimi listinami ter izpovedmi ter izjavami najbližjih oseb in zadržane osebe same. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, da zadržani huje ogroža svoje zdravje, pa je nejasna oziroma nerelevantna pritožbena navedba, da ti dogodki, četudi bi bili resnični, ne ustrezajo pojmu iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje ni oprlo odločitve o pridržanju zgolj na dejstvo, da je bil zadržani predhodno že hospitaliziran, pač pa na ugotovitev, da so podani vsi zakonski pogoji za pridržanje, zato ni utemeljena niti pritožbena graja, da zgolj na dejstvo, da je bil zadržani predhodno že hospitaliziran, odločitve o ponovnem pridržanju ni mogoče opreti.

10.Ne drži, da v konkretnem primeru ni bilo niti ugotovljeno niti presojano, ali je zavračanje zdravil posledica duševne bolezni ali motnje, ali pa je zadržani jemanje zdravil zavrnil kot posledico voljne in lastne odločitve. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da ima zadržani zaradi duševne motnje hudo moteno presojo realnosti, in pravilno pojasnilo, da v primeru, ko zadržana oseba svoje duševne bolezni oz. motnje ne sprejme oziroma je zaradi hudo motene presoje realnosti ni sposobna razumeti, prav zaradi tega tudi ni zmožna sprejeti zdravljenja in ga zavrača — tako je prav nerazumevanje bolezni in svojega stanja razlog za zavračanje pomoči, zdravljenja in terapije, zaradi česar je pacientovo duševno zdravje resno, konkretno in hudo ogroženo, saj takšen pacient nima nobenega uvida v potrebo po zdravljenju in po terapiji. Za vse to pa, kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, gre v konkretnem primeru, kjer so tudi že izkazane konkretne, hude in resne posledice na zdravju zadržane osebe v obliki pomanjkanja oz. deprivacije spanja. Kot je navedel izvedenec, se je ob tem, da ponoči dalj časa ni spal, njegovo psihično zdravstveno stanje slabšalo. Po obrazloženem se pritožbeno sodišče ne more strinjati, da zato, ker dogodki, ki naj bi predstavljali oblike ogrožanja, niso ne izpostavljeni ne navedeni, predstavlja obravnavan primer nevarnost za zdrs pod uveljavljene standarde presoje v tovrstnih postopkih. Sodišče prve stopnje je opravilo subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod zakonski dejanski stan iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, zato očitek o nasprotnem ne drži.

11.Sodišče prve stopnje je tudi glede časa trajanja zadržanja utemeljeno sledilo strokovni oceni izvedenca in upoštevalo tudi določbo prvega odstavka 48. člena ZDZdr v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZDZdr, pri čemer pa je opozorilo tudi na možnost iz 71. člena ZDZdr, da se zadržano osebo odpusti ali premesti na drug oddelek še pred potekom roka po sklepu sodišča, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom. Utemeljeno je sledilo strokovnemu mnenju izvedenca, da potrebuje zadržani 24-urni nadzor, nadzor nad jemanjem predpisane medikamentozne terapije ter tudi morebitno nadaljnjo diagnostično obravnavo in da je tako lahko šele v dveh mesecih za pričakovati umiritev in ob ustrezni terapiji tudi izboljšanje psihofizičnega stanja. Po obrazloženem ni moč pritrditi pritožnikoma, da je čas pridržanja predolg.

12.Pritožbeni razlogi, uveljavljeni s pritožbo odvetnika, niso podani, pritožbene navedbe v pritožbi zadržane osebe pa so neutemeljene. Ker tudi niso podani niti tisti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, prvim odstavkom 30. člena ZDZdr ter 42. členom ZNP-1), je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr in 42. členom ZNP-1).

13.O priglašenih stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1, 53