Jedro

Tožnik je bil tisti, ki bi bil dolžan delodajalcu sporočiti morebitno spremembo naslova oziroma stalnega ali začasnega bivališča. Kdaj je tožena stranka zvedela za dejanje in storilca je dejansko vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniku je bil z odločbo direktorja tožene stranke z dne 29. 8. 2001 izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi več hujših kršitev delovnih obveznosti po 4. točki prvega odstavka 69. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99). Disciplinska komisija pri Generalnem carinskem uradu je z odločbo z dne 18. 12. 2001 ugovor tožnika zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev disciplinskih odločb, prav tako pa tudi reintegracijski in denarne zahtevke tožnika. Ugotovilo je, da je tožnik naklepoma storil očitane kršitve delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist. Za take kršitve je predpisan obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je kot carinik v več primerih v tranzitnem postopku potrdil izstop blaga, ne da bi to blago dejansko izstopilo iz Republike Slovenije. Ugotovilo je tudi, da zaradi napak pri vročanju drugostopne odločbe tožene stranke tožnik ni zamudil roka za sodno varstvo. Glede na ugotovitev kdaj je direktor tožene stranke zvedel za kršitev in storilca vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene ugovore, da mu ni bil omogočen zagovor pred disciplinskim organom. Nepodpis vročilnice o prejemu vabila ne pomeni, da vročitev ni bila opravljena, o začasni spremembi naslova pa tožnik tožene stranke ni obvestil. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo „iz vseh dovoljenih revizijskih razlogov“. Navaja, da je ves čas postopka uveljavljal zastaranje disciplinskega postopka, saj je tožena stranka bila 11. 12. 2000 nedvoumno seznanjena s kršitvijo, ki se je očitala tožniku. Za kršitev so vedeli tako direktor carinske uprave K., kot tudi direktor T. in tožnikov nadrejeni A., noben predpis pa ne zahteva, da bi morala biti pristojna oseba o kršitvi seznanjena pisno. Vztraja pri stališču, da disciplinski postopek ni potekal pravilno, ker je tožnik opravičil svojo odsotnost z disciplinske obravnave, ni pa bil povabljen na obravnavo o odločanju na drugi stopnji.

5. Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

8. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ne uveljavlja, čeprav vlaga revizijo iz vseh dovoljenih revizijskih razlogov. Vendar ne izrecno ne smiselno ne navede za katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kot takih ni mogoče obravnavati zatrjevanih kršitev v disciplinskem postopku, ker se te lahko presojajo v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

9. Tožnik v reviziji ne izpodbija pravnomočne sodbe v tistem delu, kjer je sodišče druge stopnje potrdilo prvostopno sodbo o tem, da je tožnik storil očitane kršitve delovnih obveznosti in da je zanje odgovoren ter glede zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

10. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožene stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Dejanske pa so tako ugotovitve o tem, kdaj je pristojna oseba tožene stranke zvedela za kršitve in storilca, kot tudi ugotovitve o tem ali je bil in kako tožnik vabljen na disciplinske obravnave in glede razlogov za njegovo odsotnost. 11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik vabljen na disciplinsko obravnavo, razpisano za 29. 8. 2001. Vabilo mu je bilo vročeno (13. 8. 2001), brez razloga pa je odklonil podpis vročilnice, kar je vročevalec na vročilnici zabeležil. Tej ugotovitvi tožnik niti ne ugovarja. Tožnik je torej pravočasno vedel, za kdaj je razpisana obravnava, vendar svoje odsotnosti toženi stranki ni pravočasno opravičil. Tega ni storil niti njegov pooblaščenec, ki naj bi eno uro pred disciplinsko obravnavo le sporočil, da kontakta s tožnikom ne more vzpostaviti, ker naj bi bil ta na dopustu. Glede kasnejših opravičil je sodišče potrdilo odločitev disciplinskih organov o njihovi neverodostojnosti. Nenazadnje na to kaže že dejstvo, da naj bi bil po tem potrdilu tožnik od 10. 8. do 20. 9. 2001 (torej v času suspenza) v Opatiji, vabilo za disciplinsko obravnavo pa mu je bilo na naslovu v Krškem osebno vročeno 13. 8. 2001. 12. Pravilna je odločitev nižjih sodišč, da je bil tožnik tisti, ki bi bil dolžan toženi stranki kot delodajalcu, sporočiti morebitno spremembo naslova oziroma stalnega ali začasnega bivališča. Ne gre za podatek, ki bi bil lahko splošno znan, temveč za obveznost delavca. Zato je tožena stranka pravilno opravljala vse vročitve v disciplinskem postopku na zadnji znani naslov tožnika, ki je bil za čas vodenja postopka začasno odstranjen z dela. Da bi bila vročitev sama v nasprotju s pravili, ki veljajo za vročanje v takem primeru, pa tožnik niti ne zatrjuje.

13. V obravnavani zadevi je sporno, ali je potekel subjektivni rok za vodenje disciplinskega postopka, kot je določen v 70. členu Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 56/99 – CZ): vodenje disciplinskega postopka za disciplinske kršitve, ki imajo značilnosti kaznivega dejanja, zastara v enem letu od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca. Odločilna je torej dejanska okoliščina, kdaj se je zvedelo kršitve in za to, da jih je storil tožnik.

14. Kdaj je tožena stranka zvedela za dejanje in storilca je dejansko vprašanje. Res ni nujno, da za to zve s posebnim pisnim aktom. Tak akt bi lahko bil zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, ki pa je le skrajni trenutek, ko ne more biti dvoma, da se za dejanje in storilca ve. Ve v tem smislu, da je podan dovolj utemeljen sum disciplinskih kršitev, torej da obstoji dovolj dokazov za to, da je kršitev storjena in za to, kdo je zanjo odgovoren. Po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (bistvenih kršitev določb postopka v zvezi s temi ugotovitvami tožnik ne zatrjuje), je tožena stranka zadovoljive dokaze izvedela šele po prejemu odgovora Carinskega urada Republike Hrvaške z dne 16. 1. 2001. Ob dejstvu, da je drugostopni disciplinski organ o disciplinski odgovornosti tožnika odločil 18. 12. 2001, vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo.

15. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).