21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe zavoda A. A., A. in A. A., Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 29. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zavoda A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1046/2002 z dne 25. 3. 2004 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka naložilo toženi stranki Univerzi v V., Fakulteti za B., naj plača ustavnemu pritožniku (v pravdi tožeči stranki) 2.352.936,20 tolarjev z zamudnimi obresti od 22. 12. 1995 dalje. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v 2. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Po mnenju pritožbenega sodišča dopisa, v katerih naj bi tožena stranka pripoznala dolg, kar naj bi bilo po mnenju prvostopenjskega sodišča povzročilo pretrganje zastaranja, nista mogla imeti takega učinka, ker osebi, ki sta ju podpisali, za pripoznavo dolga nista imeli pooblastila.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je ves čas pravde dokazoval, da je prišlo do pretrganja zastaranja tudi z delnim plačilom obveznosti tožene stranke, vendar se sodišči do tega nista opredelili. Višjemu sodišča tudi očita, da je s tem, ko je drugače ocenilo izjavo tožene stranke in odločilo, da pripoznava dolga ni bila pravno veljavna, ravnalo arbitrarno. Zatrjuje kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pravici iz 22. in 23. člena Ustave sta ustavnoprocesni jamstvi, zato kršitev teh pravic v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče utemeljevati z navedbami, da je sodba sodišča po vsebini napačna. V oceno pritožbenega sodišča, ali bi pooblaščenec tožene stranke moral imeti posebno pooblastilo, se Ustavno sodišče ne more spuščati. Pač pa bi bil z vidika 22. člena Ustave lahko pomemben očitek, da se sodišči nista opredelili do vprašanja, ali je do pretrganja zastaranja prišlo z delnim plačilom dolga. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja res ni izrecno opredelilo, vendar je zavzelo stališče do izjave o pripoznavi dolga z dne 8. 7. 1996, ki naj bi po mnenju pritožnika tudi povzročila pretrganje zastaranja. Navedlo je, da tega dopisa ni mogoče upoštevati, ker je zastaralni rok z naslednjim dnem začel teči znova in je do dneva vložitve tožbe (6. 9. 1999) ponovno potekel. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je bilo delno plačilo, na katerega se je skliceval pritožnik, izvedeno pred 8. 7. 1996, zato ta okoliščina na odločitev sodišča ne bi mogla imeti vpliva. Glede na to prvostopenjsko sodišče s tem, ko do tega vprašanja ni zavzelo izrecnega stališča, pritožniku ni kršilo pravice iz 22. člena Ustave. Prav tako je neutemeljen očitek, da je kršitev 22. člena Ustave storilo pritožbeno sodišče. Sodišču, ki odloča o pritožbi, se ni treba opredeliti do vseh pritožbenih navedb, temveč le do tistih, ki so po razumni oceni sodišča bistvene za odločitev. Zato se tudi Višjemu sodišču do delnega plačila ni bilo treba izrecno opredeliti, ker to na odločitev obeh sodišč ne bi imelo nobenega vpliva. Zgolj to, da je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, pa še ne zadostuje za sklep o kršitvi zatrjevane pravice.

5.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da je bilo odločanje Višjega sodišča arbitrarno, kar bi tudi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnosti odločitev lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je mogoče utemeljeno sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani drugostopenjski sodbi ni mogoče očitati. Navedba, da je kršitev pravice izkazana že s tem, da je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, pa za utemeljitev zatrjevane kršitve te pravice tudi ne zadošča.

6.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 25. člena Ustave, vendar tudi za kršitev te pravice ne gre. Treba je upoštevati, da imata pravico do pritožbe obe pravdni stranki. Zgolj z dejstvom, da je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi nasprotne stranke, pritožniku ni mogla biti kršena pravica iz 25. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić