Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V primeru nesreč pri delu, ki jih utrpi delavec, napoten na začasno delo v tujino, in za katere odgovarja delodajalec, je podana očitna zveza s pravom, ki velja za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med njima, to je v konkretnem primeru slovensko pravo (in ne nemško pravo, čeprav se je nesreča pri delu pripetila v Republiki Nemčiji).
Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka sodbe (odločitev o stroških postopka) delno spremeni tako, da se glasi: „IV. Prvo in drugotožena stranka sta dolžni solidarno povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 5.724,30 EUR, prvotožena stranka pa poleg tega še znesek 4.658,43 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“ V ostalem se pritožba drugotožene stranke in v celoti pritožbi prvotožene in tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.
Pravdne stranke krijejo vsaka svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna plačati tožniku 34.527,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2005 dalje do plačila, v roku 15 dni in solidarno z drugotoženo stranko (I. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do drugetožene stranke in sicer: * v višini 62.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2005 dalje, od tega solidarno s prvotoženo stranko v višini 34.527,83 EUR; * v višini 265,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2004 dalje; * v višini 3.954,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2005 dalje; * v višini 1.607,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2008 dalje, vse do plačila (II. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da v presežku do zneska glavnice v višini 202.301,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2008 dalje do plačila terjatev tožeče stranke do drugetožene stranke ne obstaja (III. točka izreka sodbe); - odločilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 10.382,73 EUR, od tega zneska prvotožena stranka v višini 10.382,73 EUR in drugotožena stranka v višini 5.724,30 EUR, v roku 15 dni, po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila – IV. točka izreka sodbe).
Zoper navedeno sodbo se pritožujejo vse tri pravdne stranke, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, toženi stranki pa predlagata zavrnitev tožbenega zahtevka oz. znižanje prisojene odškodnine oz. spremembo odločitve o stroških postopka.
Toženi stranki v pritožbi izpodbijata ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, to je določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki je edini splošni pravni akt, ki določa za sodišče zavezujoče kolizijske pravne norme o uporabi prava. Do škodnega dogodka je namreč prišlo dne 6. 8. 2002 v Zvezni republiki Nemčiji, zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti nemško pravo. Pritožba izpostavlja določbe 30. člena ZMZPP, zlasti 1. odstavek tega člena, po katerem se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Sklicevanje na izjemo po 2. odstavku 30. člena ZMZPP ne pride v poštev, ker je tožnik daljši čas (leto in pol pred škodnim dogodkom) prebival in delal v nemški podružnici drugotožene stranke v ZR Nemčiji, tam pa je potekalo tudi zdravljenje. Drugi odstavek 30. člena ZMZPP je namenjen predvsem izključitvi uporabe tujega prava za primere, ko bi bila uporaba tujega prava zgolj naključna in z razmerjem ne bi imela praktično nobene zveze.
Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo, to pa so določbe 73. člena ZTPDR, 131. člena OZ, 8. člena ZVZD in Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je drugotožena stranka ravnala krivdno, ker tožniku kot delodajalec ni zagotovila brezhibne delovne opreme, čeprav naj bi orodje zagotavljala družba, pri kateri je tožnik opravljal delo, obenem pa je zaključilo, da pri obravnavanem dogodku ne gre za nepričakovani dogodek. Svoje odločitve ni oprlo na določbo 1. odstavka 147. člena OZ. Delavec M., ki je uporabljal kladivo, katerega glava je med delom odletela, je jasno povedal, da je kladivo pregledal, da je bilo brezhibno in da med delom ni mogoče venomer gledati kladiva. Prvostopenjsko sodišče bi moralo pojasniti, kako bi drugotožena stranka morala ravnati glede na pravni standard zagotovitve brezhibnosti orodja oz. kako bi moral ravnati delavec M., ter ugotoviti, kako sta ravnala v konkretnem primeru in šele na tej podlagi bi lahko zaključilo, ali je drugotožena stranka ravnala krivdno ali ne. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo, pa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zlasti zato, ker ni izvedlo predlaganih dokazov in ni angažiralo izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ki bi lahko potrdil, da je drugotožena stranka ravnala skrbno. Zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da je drugotožena stranka ravnala neskrbno in krivdno, temelji na ugotovitvi, da ji ni uspelo dokazati skrbnosti, kar je napačno, saj tega ni mogla dokazati zaradi zavrnitve dokaznih predlogov. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz izhodišča, da je za snetje glave kladiva odgovorna drugotožena stranka, ker naj ne bi zagotovila brezhibnega delovnega orodja, da orodje ni bilo brezhibno, pa sklepa iz okoliščine, da je do snetja glave sploh prišlo. Takšno sklepanje je povsem napačno. Pomeni vzpostavljanje objektivne odgovornosti za zagotovitev brezhibne delovne opreme. Snemanje glave kladiva je, če je orodje brezhibno, nepričakovan in izjemen dogodek, ki je lahko posledica skrite napake kladiva. To potrjujejo izpovedi prič, ki so izpovedale, da se ne spomnijo, da bi kadarkoli prišlo do podobnega primera. Tudi v tem delu vzročne zveze bi moralo sodišče prve stopnje natančneje raziskati, ali je drugotožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti iz naslova varnosti in zdravja pri delu, ki jih tudi je, dokazala pa je tudi, da je delavec M. ravnal pri delu s kladivom tako, kot je bilo treba, v smislu 1. odstavka 147. člena OZ.
V prvi sodbi z dne 29. 12. 2009 je sodišče prve stopnje na podlagi pridobljenih izvedenskih mnenj komisij za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani ter pri Medicinski fakulteti v Mariboru in neposrednega zaslišanja izvedenk klinične psihologije razsodilo, da ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in sedanjim zdravstvenim stanjem tožnika. Po razveljavitvi sodbe s strani drugostopenjskega sodišča pa je pridobilo še eno izvedensko mnenje izvedenke s področja klinične psihologije dr. A.S., iz katerega izhaja, da je tožnikovo zdravstveno stanje posledica obravnavane delovne nezgode. Svojo odločitev je oprlo izključno na njeno izvedensko mnenje, ne da bi pojasnilo, zakaj ni upoštevalo mnenj ostalih izvedencev. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo teorijo adekvatne vzročnosti, saj se ta ne nanaša na ugotavljanje vzročne zveze med dejanjem, za katerega je odgovoren oškodovalec in konkretno škodno posledico, ampak le na ugotavljanje vzročne zveze med dejanjem in škodnim dogodkom. Ekvivalenčna teorija oz. teorija sine qua non sicer ni primarna teorija za ugotavljanje vzročne zveze v sodni praksi, kljub temu pa predstavlja preliminarno teorijo, ki omogoča zaključevanje v smeri, ali je določeno dejanje sploh mogoče šteti za vzrok določene posledice. Po ekvivalenčni teoriji se za vzrok določene škodne posledice šteje ravnanje, brez katerega škodna posledica ne bi nastopila. Po prepričanju toženih strank v postopku pridobljena izvedenska mnenja izvedencev medicinskih strok jasno kažejo, da že preliminarna uporaba teorije sine qua non pokaže, da bi do tožnikovega zdravstvenega stanja prišlo tudi, če do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, oz. če tožniku glava kladiva ne bi priletela v glavo. Izvedenci so pojasnili, da je vlogo sprožilnega dejavnika lahko odigral tudi kateri od drugih stresnih dejavnikov, med katerimi je tudi spor s sosedom, s kazenskim postopkom, ki mu je sledil in je bil v tej delovnopravni zadevi tudi dokazan. To več kot očitno kaže na to, da obravnavani škodni dogodek ni nujno vzrok tožnikovega zdravstvenega stanja in da bi do škodne posledice prišlo tudi brez njega, zato toženi stranki ne moreta biti odgovorni za tožnikovo zdravstveno stanje. Glede izvedenskega mnenja izvedenke dr. A.S. toženi stranki pojasnjujeta, da se sodišče ni opredelilo do njunih pripomb. Izvedenka je izhajala iz izhodišča, da je bil tožnik po škodnem dogodku nezavesten, čeprav je dokazni postopek pokazal, da ni bil nezavesten. Izvedenka je v izvedenskem mnenju povzemala samo dele dokumentacije iz sodnega spisa, kar kaže na to, da celotnega spisa in zdravstvene dokumentacije sploh ni prebrala, v mnenju pa je navajala ugotovitve, ki ne sodijo v njeno stroko. Med drugim je ugotovila, da je tožnik utrpel blažjo travmatsko poškodbo možganov, ki je pred tem ni ugotovil noben od imenovanih travmatologov in izvedencev drugih strok (kar izhaja iz izvedenskih mnenj Medicinskih fakultet v Ljubljani – str. 15 – in Mariboru – str. 34). Izvedenka je pojasnjevala, da pregleda tožnika ni mogla opraviti, kljub temu pa je ugotovila, da trpi hude telesne in duševne bolečine. V izvedenskem mnenju je večkrat prišla s sabo v nasprotje, ko je navedla, da je zdravstveno stanje tožnika posledica obravnavane nezgode in da naj bi se začelo razvijati neposredno po dogodku v avgustu 2002, po drugi strani pa ni znala odgovoriti na vprašanje, ali bi se tožnikovo zdravstveno stanje razvilo tudi brez delovne nezgode, niti na vprašanje, kako se je bil tožnik s tako očitno poslabšanim zdravstvenim stanjem bil sposoben stepsti s sosedom v letu 2003. Sodišče je povsem napačno zastavilo delo izvedenca v ponovljenem sojenju – izvedenca bi moralo fokusirano uporabiti za odpravo nejasnosti in neskladnosti iz že pridobljenih izvedenskih mnenj, vendar je postavilo novo izvedenko, ki ji je zastavilo vprašanja, na katera je že dobilo jasne odgovore. Izvedenka je svoje delo opravilo nestrokovno. Sodišče bi moralo upoštevati ostala pridobljena izvedenska mnenja, do katerih pa se ni opredelilo, ampak je upoštevalo samo površno pripravljeno izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. A.S. in očitno le na njegovi podlagi zaključilo, da obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in tožnikovim zdravstvenim stanjem, čeprav so vsi imenovani izvedenci pojasnili, da je bil škodni dogodek kvečjemu eden od sprožilnih dejavnikov, ki je privedel do tožnikovega zdravstvenega stanja in da bi se tožnikovo zdravstveno stanje razvilo tudi brez škodnega dogodka in enako možnost za sprožitev nastanka posledic pri tožniku pripisali tudi izkazanemu pretepu s sosedom. Pri tem tudi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra dr. J.V., izdelanega v kazenski zadevi pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah, opr. št. K 76/2003 z dne 12. 5. 2005 (priloga C 7 do C 10) ni dokazno ocenilo. Vzročna zveza v konkretnem primeru ni podana, zato tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.
Toženi stranki nadalje navajata, da je izrek sodbe nerazumljiv in nepravilen in v nasprotju z določbo 4. odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa, da velja, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. I. točka izreka je nezakonita, ker vsebuje dajatveni zahtevek tožeče stranke, čeprav se šteje za umaknjenega. Izrek bi moral biti oblikovan tako, da bi se ta v razmerju do prvotožene stranke glasil na plačilo, v razmerju do drugotožene stranke pa le na ugotovitev prerekane terjatve. Napačen je tudi izrek v IV. točki, ki je sam s sabo v nasprotju, ker vsebuje tako solidarno kot deljeno obveznost plačila stroškov postopka, ki po naravi stvari nista združljivi. Ni jasno, kdo in v kakšni višini je zavezan plačati napačno odmerjene stroške postopka. Sodišče je po eni strani odločilo, da sta toženi stranki kot solidarna dolžnika dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 10.382,73 EUR, od omenjenega zneska pa prvotožena stranka 10.382,73 EUR in drugotožena stranka 5.724,30 EUR.
Glede snetja glave kladiva je v sodbi nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da drugotožena stranka ni povzela vseh ukrepov varnosti in zdravja pri delu, po drugi strani pa navedlo, da tožniku ni mogoče očitati nikakršne sokrivde, saj je imel zaščitno opremo in je uporabljal kladivo (verjetno je imelo v mislih delavca M.), v skladu z navodili. Uporaba kladiva skladno z navodili vključuje pregled brezhibnosti kladiva, kar je naloga delavca, ki ga uporablja. Če delavec ugotovi, da ni brezhibno, mora opozoriti nadrejenega. Ker je sodišče ugotovilo, da je delavec ravnal skladno z navodili za uporabo kladiva, torej je preveril tudi brezhibnost kladiva, je s tem dokazano, da je bilo kladivo brezhibno, in da tudi ob postopanju v skladu z navodili ni bilo mogoče ugotoviti kakršnekoli napake kladiva. Delavec (M.) je ravnal tako, kot je treba, delodajalec pa je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da delavcem zagotovi brezhibno delovno opremo, zato odgovornosti za odletelo glavo kladiva ni mogoče pripisati drugotoženi stranki.
V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede zaključkov izvedencev medicinske stroke, med katerimi obstaja neskladje o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in tožnikovim zdravstvenim stanjem. Napačno je dokazno ocenjeno zaslišanje izvedenke klinične psihologinje prof. dr. O.G., da je obravnavana nezgoda sprožilni dejavnik za sedanje zdravstveno stanje tožnika, saj iz pisnega mnenja jasno izhaja, da je nezgoda lahko bila sprožilni dejavnik, vlogo sprožilnega dejavnika pa je lahko igral tudi kateri od drugih stresnih dejavnikov, npr. dokazan konflikt s sosedom. Povsem brez navedbe razlogov je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na mnenje dr. A.S., čeprav se je omenjena izvedenka pri pripravi izvedenskega mnenja postavila v vlogo izvedencev strok, ki jih sama ne obvlada in jih njeno strokovno znanje ne zajema. Glede višine tožbenega zahtevka pa se je vendarle oprlo na izvedenski mnenji obeh komisij za fakultetna izvedenska mnenja, čeprav je ocenilo, da nista strokovni – razloge za to bi v sodbi moralo pojasniti. O odločilnih dejstvih torej ni razlogov, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ista kršitev je po oceni toženih strank podana tudi zato, ker razlogi sodbe glede uporabe teorije adekvatne vzročnosti niso jasni oz. je ta teorija napačno uporabljena. Napačno je ugotovljena vzročna zveza med očitanim ravnanjem drugotožene stranke in škodljivo posledico, zdravstvenim stanjem tožnika, brez pojasnila, na kakšni podlagi je sodišče zaključilo, da je za celoten obseg škode v zvezi z zdravstvenim stanjem odgovorna drugotožena stranka, saj na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke takšen zaključek ni mogoč. Sodišče prve stopnje se tudi do kazenskega postopka pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah in mnenja psihiatra dr. J.V. ni opredelilo.
Toženi stranki nadalje očitata sodišču zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede skrbnosti ravnanja delavca drugotožene stranke in upoštevanja ukrepov varnosti in zdravja pri delu s strani drugotožene stranke, saj bi bil zaključek o brezhibnosti kladiva in odgovornosti drugotožene stranke zanj mogoč le na podlagi angažiranja izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu.
Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi glede višine dosojene odškodnine, odločitev o nepremoženjski škodi pa je (poleg temelja) napačna tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava. Drugotoženi stranki v zvezi z odpadlo glavo kladiva ni mogoče ničesar očitati, pa četudi bi bil tak očitek možen, ji ni mogoče očitati odgovornosti za zdravstveno stanje tožnika, saj so izvedenci pojasnili, da je bil obravnavani dogodek kvečjemu eden od sprožilnih dejavnikov za tožnikovo zdravstveno stanje. Toženi stranki sta uspeli dokazati, da se je med škodnim dogodkom in dnem zadnje glavne obravnave zgodil vsaj še en podoben stresni dogodek, ki je po ugotovitvah izvedencev vplival na tožnikovo zdravstveno stanje, to je pretep s sosedom. Tožnik je bil tedaj psihofizično povsem sposoben fizično obračunati s sosedom, njegovo zdravstveno stanje pa je jasno opisal tudi izvedenec dr. J.V.. V nobenem primeru zdravstvenega stanja tožnika ni mogoče v celoti pripisati odgovornosti drugetožene stranke, sodišče bi moralo temu ustrezno odškodnino znižati. Toženima strankama se zdi neverjetno, da je sodišče v ponovnem sojenju tožniku za prestane telesne bolečine in neugodnosti prisodilo kar nekajkrat višjo odškodnino, to je 10.000,00 EUR, kar bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse za tovrstne poškodbe (največ dve povprečni plači, to je 1.800,00 EUR – judikat VS002002). Ta postavka nima nobene zveze s tožnikovim sedanjim zdravstvenim stanjem, ki se izkazuje predvsem v duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Bistveno previsoka je tudi prisojena odškodnina za strah, ki je bil podan predvsem kot primarni strah. Nobene vloge pri doživljanju sekundarnega strahu ni imelo dejstvo, da je bil tožnik v tujem okolju, saj je že dalj časa pred nesrečo živel v Nemčiji.
Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je po oceni večine v postopku angažiranih izvedencev posledica tožnikove bolezni, ne pa poškodbe. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine iz tega naslova določilo pavšalno in arbitrarno ter bistveno previsoko, ne upoštevaje ugotovljeno vzročno zvezo in osebne okoliščine tožnika. V obrazložitvi ni ugotovilo niti starosti tožnika in njegove pričakovane življenjske dobe, v kateri bo še moral trpeti duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, niti življenjskih aktivnosti, ki naj bi jih opravljal pred škodnim dogodkom, po njem pa jih ne more več.
Odločitev o stroških prevoza, ki jih je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo v znesku 265,98 EUR, je napačna. Izvedenec je izhajal iz napačno določenih razdalj med kraji, na kar sta toženi stranki sodišče opozorili v 11. pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2011, na katero se v celoti sklicujeta. Glede ugotovljene terjatve iz naslova rente pa drugotožena stranka poudarja, da je v tem delu obrazložitev nejasna, saj ni navedeno, na kakšni podlagi je sodišče tožeči stranki priznalo ta del zahtevka.
Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje po njeni oceni ugotovilo obstoj terjatve iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode v absolutno prenizkem znesku. Absolutno prenizka je odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo izvedenskega mnenja glede obstoja, trajanja in intenzitete te oblike nepremoženjske škode. Iz izvedenskega mnenja dr. A.S. izhaja, da so se v posledici nezgode pri tožniku razvile take življenjske oviranosti, ki mu onemogočajo samostojno življenje. Tožnik je zaradi razvitega psihoorganskega sindroma na najnižji razvojni stopnji, s slabo življenjsko in zdravstveno prognozo.
Tudi odškodnina iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v višini 10.000,00 EUR je prenizka, tožnik še sedaj prestaja hude bolečine, dolgo pa se je zdravil tudi v psihiatričnih bolnišnicah, obiskati je moral številne psihiatre, zaradi posledic nesreče pa sploh ne more več govoriti.
Prenizka je tudi odškodnina za strah, povsem neutemeljeno pa je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi skaženosti. Čeprav tožnik svojih občutkov glede tega ne more izpovedati, bi moralo sodišče upoštevati znano dejstvo, da se vsak človek neprijetno počuti, ko ljudje strmijo v njegovo brazgotino oz. spremenjeno zunanjost. V podobnih primerih se v sodni praksi prisojajo bistveno višje odškodnine (96 do 98 povprečnih neto mesečnih plač), kot izhaja iz predloženih judikatov. Neutemeljeno je bil kot nedokazan zavrnjen višji zahtevek za povrnitev stroškov prevoza, saj je tožnikov sin izpovedal, da je ves čas vozil očeta k zdravniku, stroške pa kril z njegovega računa. Isto velja za druge zahtevke iz naslova premoženjske škode, ki so bili neutemeljeno zavrnjeni. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo nekaterih potrebnih stroškov (odškodninski zahtevki, pritožbe zoper sklep ipd.), medtem ko je toženim strankam priznalo stroške tudi za nepotrebne pripravljalne vloge. Napačno je odmerilo stroške glede na uspeh, ki ne znaša le 47 %, ampak 73,5 %, saj je bil uspeh tožnika po temelju 100 %.
Pritožba drugotožene stranke je delno utemeljena, pritožbi prvotožene in tožeče stranke pa nista utemeljeni.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz te določbe ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.
Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ni podana. Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženih strank, da naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker naj ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih, oz. da naj bi bili razlogi nejasni ali med seboj nasprotni (glede temelja, vzročne zveze, višine odškodnine ipd.). Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložitev je natančna in po vsebinski in pravni plati ustrezna, v njej ni nasprotij niti nejasnosti. Zlasti ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih glede snetja glave kladiva, saj je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, v čem je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke za posledice škodnega dogodka. Sicer pa je očitno, da toženi stranki s tem, ko v pritožbi na več mestih izpostavljata bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena (glede temelja, krivde, vzročne zveze, pri vsaki od postavk odškodnine iz različnih naslovov …), uveljavljata to absolutno bistveno kršitev v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno oziroma materialnopravno presojo sodišča glede vprašanja odškodninske odgovornosti toženih strank, in s tem v bistvu uveljavljata druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.
Tudi izrek sodbe v I. in II. točki ni niti nerazumljiv niti nepravilen, tako da absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba toženih strank, tudi s tem v zvezi ni podana. Izrek sodbe nima očitanih pomanjkljivosti in je povsem jasen, pri oblikovanju izreka pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo dejstvo, da je drugotožena stranka v stečaju. V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče pravilno le ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do drugotožene stranke, prav tako pa se dajatveni izrek v I. točki izreka sodbe nanaša le na prvotoženo stranko, pripis „solidarno z drugotoženo stranko“ pa je nujno potreben, ker do višine zavarovalne vsote stranki za obveznosti do tožnika odgovarjata solidarno. Takšen izrek nikakor ni v nasprotju z določbami 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS št. 126/2007 s spremembami in dopolnitvami), kot zmotno menita toženi stranki v pritožbi. Dajatveni del izreka se namreč nanaša izključno na prvotoženo stranko, za isti znesek pa je glede drugotožene stranke ugotovljen obstoj terjatve, prav tako s pripisom, da gre za solidarno obveznost v tem obsegu.
Deloma je utemeljena pritožba toženih strank le v delu, v katerem očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka pri formulaciji izreka v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, kar bo pojasnjeno ob koncu te obrazložitve.
Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je materialno pravno pravilna in zakonita, deloma napačna je le odločitev o stroških postopka.
Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank v zvezi z uporabo materialnega prava, zlasti očitek, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, to je določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami in dopolnitvami – ZMZPP). Zmotno je stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je prišlo do škodnega dogodka 6. 8. 2002 v Zvezni republiki Nemčiji, uporabiti nemško pravo pri presoji zadeve. Čeprav toženi stranki v pritožbi menita drugače, je za obravnavani primer potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 30. člena ZMZPP, torej materialno pravo, ki velja v Republiki Sloveniji. Skladno s 1. odstavkom 30. člena ZMZPP se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodneje, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti. Po 2. odstavku istega člena ZMZPP pa se v primeru, če pravo, določeno v 1. odstavku tega člena, nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, uporabi to pravo. V primeru nesreč pri delu, ki jih utrpi delavec in za katere odgovarja delodajalec, je podana očitna zveza s pravom, ki velja za pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med delavcem in delodajalcem. Tudi po določbi 21. člena ZMZPP se za pogodbo o zaposlitvi uporablja pravo države, v kateri delavec po pogodbi o zaposlitvi običajno opravlja svoje delo, pri čemer se ne šteje, da delavec običajno opravlja svoje delo v kakšni državi, če v njej dela začasno. Za obravnavani primer torej veljajo slovenski predpisi, in ne nemško pravo, za kar se zavzemata toženi stranki.
K temelju tožbenega zahtevka: Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti toženih strank odločilo pravilno. Tožnik, delavec drugotožene stranke (oz. njenega pravnega prednika), se je poškodoval v delovni nezgodi dne 6. 8. 2002 med opravljanjem dela v rudniku D. v Nemčiji, kamor je bil napoten na delo s strani pravnega prednika drugotožene stranke, ko je sodelavec M. skušal poravnati konstrukcijo transportnega traku s kladivom, težkim približno 5 kg, ki se je snelo in odletelo ter zadelo tožnika v desni predel glave in mu prebilo arkado. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke kot delodajalca za povzročeno delovno nezgodo, ker je opustila dolžnost zagotavljanja brezhibne delovne opreme, v posledici česar je prišlo do poškodbe tožnika. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nasl.), ki se je uporabljal kot predpis Republike Slovenije, na 131. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami – OZ) ter 8. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99, 64/2001) in Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Tudi glede odgovornosti prvotožene stranke je pravilno ugotovilo, da je podana na podlagi sklenjenega zavarovanja po polici št. No. ... (odgovornost iz dejavnosti za škodo v tujini do višine 40.000 EUR zavarovalne vsote za smrt ali poškodbo oseb).
Pritožbeno sodišče je v sodbi in razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 302/2010 z dne 16. 9. 2010 pritrdilo pravilnim dejanskim ugotovitvam in pravni presoji sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti obeh toženih strank v obravnavani zadevi, pri čemer je štelo, da ne gre le za krivdno, ampak tudi za objektivno odgovornost drugotožene stranke za škodo, ki je nastala zaradi snete glave kladiva kot nevarne stvari ter izpostavilo, da drugotožena stranka tožniku odgovarja tudi iz naslova odgovornosti za ravnanje svojega delavca po 1. odstavku 147. členu OZ. Zato so pritožbene navedbe toženih strank, ki ponovno kot sporna izpostavljata ista vprašanja kot v dosedanjem postopku, povsem neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč razčistilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, izvedbo predlaganega dokaza z izvedencem iz varstva pri delu pa kot nepotrebno pravilno zavrnilo. Zato pritožbi toženih strank tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Nobenega dvoma namreč ni o tem, da že samo dejstvo, da se je kladivo snelo, kaže na to, da ni bilo brezhibno in da preverjanje njegove brezhibnosti med delom (s strani tožnikovega sodelavca) ni bilo uspešno, vsekakor pa ne dovolj skrbno. Za ugotovitev tega dejstva izvedenec iz varstva pri delu ni potreben. Nesprejemljivo pa je stališče toženih strank, da naj bi bilo snetje glave kladiva, če je orodje brezhibno, nepričakovan in izjemen dogodek, ki je lahko le posledica skrite napake kladiva. Četudi bi res šlo za skrito napako, se delodajalec, ki odgovarja ne le krivdno, ampak tudi objektivno, svoje odgovornosti iz tega razloga ne more razbremeniti, saj ne gre niti za nepričakovan niti za izjemen dogodek, ki ga ne bi bilo mogoče predvideti (čeprav je nedvomno res, da so tovrstne nezgode redke).
Tudi glede vzročne zveze med poškodbo tožnika in njenimi posledicami oz. obsegom škode, ki jo je utrpel tožnik, je pritožbeno sodišče že natančno obrazložilo svoje stališče v razveljavitvenem sklepu, ki ga je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku upoštevalo. Med drugim je pritožbeno sodišče v navedenem sklepu (in sodbi) izpostavilo, da je treba pri presoji vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo, ki nastane, sicer upoštevati tudi vpliv zdravstvenega stanja oškodovanca, vendar se kot vzrok škode upošteva le človekovo ravnanje, ki povzroči nastanek škodnega dogodka, ne pa stanje oškodovanca. Poudarilo je tudi, da ni podlage za omejevanje neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki ga pogojuje osebno stanje oškodovanca. Nadalje je navedlo, da v obravnavanem primeru za vse posledice, tako tiste, ki so nastale neposredno po nesreči kot tiste, ki so se razvile kasneje kot stresna reakcija v obliki depresivne simptomatike in sekundarnega kognitivnega upada, tožniku odgovarjata toženi stranki.
V ponovnem postopku je prvostopenjsko sodišče za ugotovitev obstoja vzročne zveze med poškodbo in sedanjim zdravstvenim stanjem (psihoorganski sindrom) pridobilo še novo izvedensko mnenje sodne izvedenke, specialistke klinične psihologije dr. A.S., univ. dipl. psih.. Njeno izvedensko mnenje je upoštevalo in sicer poleg mnenj drugih sodnih izvedencev, podanih že v prvem postopku, iz katerih je med drugim mogoče povzeti, da je delovna nesreča tožnika (lahko) predstavljala sprožilni dejavnik za sedanje zdravstveno stanje tožnika, da pa bi se zdravstveno stanje tožnika razvilo tudi brez delovne nesreče glede na njegove osebnostne poteze oz. individualne značilnosti (zaradi kakšnega drugega sprožilnega dejavnika). Na tej podlagi je sodišče prve stopnje, upoštevajoč stališče, da neposlovne odškodninske odgovornosti delodajalca ni mogoče omejiti zaradi večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebnostna struktura oškodovanca, pravilno ugotovilo, da je podana vzročna zveza med poškodbo, ki jo je utrpel tožnik v delovni nezgodi in posledicami, ki se odražajo v sedanjem zdravstvenem stanju tožnika. Pri tem je pravilno upoštevalo, da tudi druga izvedenska mnenja nikakor ne izključujejo obravnavane delovne nezgode kot vzroka za sedanje zdravstveno stanje tožnika oz. jo štejejo, kot možni sprožilni dejavnik.
Pritožbene navedbe v zvezi z navedenimi vprašanji so zato neutemeljene, pri čemer so zlasti nesprejemljivi in brez podlage splošni očitki o domnevni nestrokovnosti oz. površnosti izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. A.S., ki naj bi se po mnenju toženih strank postavila v vlogo izvedencev strok, ki jih sama ne obvlada in jih njeno strokovno znanje ne zajema. Neutemeljene so tudi pavšalne kritike, da sodišče prve stopnje drugih izvedenskih mnenj ni upoštevalo, čeprav bi jih moralo, oz. da ni dokazno ocenilo izvedenskega mnenja psihiatra dr. J.V., izdelanega v kazenski zadevi pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah, opr. št. K 76/2003 z dne 12. 5. 2005. S tem v zvezi je potrebno izpostaviti, da je bilo izvedensko mnenje dr. J.V. upoštevano že ob pripravi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 25. 9. 2009 (l. št. 426), zato se sodišču do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati.
K višini odškodnine: Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo mnenja sodnih izvedencev medicinske stroke, pa tudi izpoved tožnikovega skrbnika (sina) E.B., ker zaslišanja tožnika zaradi njegovega zdravstvenega stanja ni bilo mogoče. Zaslišalo pa je tudi tožnikovega osebnega zdravnika F.N., dr. med. (v obdobju od leta 1984 do 3. 1. 2005). Iz vseh naslovov je odmerilo pravično in primerno odškodnino, upoštevajoč v zakonu opredeljene kriterije za odmero ter odškodnine, ki so bile v sodni praksi prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za podobne, lažje in težje primere poškodb. Tožniku je prisodilo skupaj 70 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja primerno zadoščenje tožniku za posledice oz. škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi. Prisojena odškodnina po vseh postavkah ne odstopa od odškodnin, ki se prisojajo v sodni praksi, in ni niti prenizka niti previsoka, zato sta obe pritožbi s tem v zvezi neutemeljeni.
Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnika in toženih strank, da je prisojeni znesek odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem absolutno prenizek oziroma, previsok in neskladen s sodno prakso. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo trajanje hudih, srednje hudih stalnih bolečin in hudih občasnih bolečin, dejstvo, da je moral tožnik prestati številne zdravstvene posege in nevšečnosti med zdravljenjem, vključno z zdravljenjem v psihiatričnih bolnišnicah in obiski pri številnih specialistih, kar je natančno povzeto v razlogih izpodbijane sodbe, tako da prisojeni znesek 10.000,00 EUR, predstavlja pravično denarno odškodnino, saj ustrezno upošteva tako intenzivnost in trajanje bolečin kot potek in čas zdravljenja. Enako velja za znesek 300,00 EUR, prisojen za duševne bolečine zaradi primarnega in sekundarnega strahu za izid zdravljenja (pri čemer je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo specifično situacijo tožnika, ki se je moral zdraviti v tujini), čemu neutemeljeno oporekata toženi stranki v pritožbi.
Primerna in pravična je tudi prisojena odškodnina v višini 56.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki ni niti pretirana, kot navajata v svoji pritožbi toženi stranki, še manj pa absolutno prenizka, kot trdi tožeča stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je razvidno iz vseh treh izvedenskih mnenj kliničnih psihologinj. Dejstvo je, da je pri tožniku prišlo do hudega in splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti – funkcionalnega upada intelektualnih sposobnosti kot posledice težke nevrotske reakcije, ki se kaže v življenjskih oviranostih, ki mu onemogočajo samostojno življenje, tako da je povsem odvisen od svoje okolice in brez tuje pomoči ni zmožen za kakršnakoli opravila. Tožnik je bil ob nezgodi star 44 let, kot izhaja iz podatkov v spisu, od leta 2005 pa je kot invalid I. kategorije invalidsko upokojen. Vse navedene okoliščine so bile pri odmeri odškodnine iz tega naslova ustrezno upoštevane, obe pritožbi pa sta tudi v tem delu neutemeljeni.
Tožnikova pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe glede odločitve o odškodninskem zahtevku zaradi skaženosti, ki je bil utemeljeno zavrnjen, saj gre za brazgotino, ki je komaj vidna navzven in predstavlja le minimalno spremenjenost zunanjosti in, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, že iz tega razloga ne more povzročiti neprijetne reakcije okolja.
V celoti je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo ob upoštevanju vseh kriterijev, ki vplivajo na njeno višino, ki so določeni v 179. členu OZ.
V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode pritožbeno sodišče ne more upoštevati le pavšalnih pritožbenih navedb toženih strank in sklicevanja na pripravljalne vloge, podane tekom postopka, o domnevno napačno določenih razdaljah med kraji na relacijah, na katerih so bili opravljeni prevozi v zvezi s tožnikovim zdravljenjem, za katere je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 265,98 EUR. Isto velja za posplošeno kritiko toženih strank v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo rente, ki naj bi bila nejasno obrazložena, kar nikakor ne drži. Tudi tožnik se v svoji pritožbi le pavšalno pritožuje zoper odločitev o premoženjski škodi, tako da je v tem delu tudi njegova pritožba neutemeljena, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na pravilni uporabi materialnega prava.
Tudi o stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo pravilno ob upoštevanju 154. in 155. člena ZPP in veljavne odvetniške tarife. Nekaterih s strani tožnika priglašenih stroškov, utemeljeno ni štelo za potrebne stroške, pravilno pa je upoštevalo tudi načelo uspeha, ko je njegov uspeh določilo v višini 47 %. Za tožnikovo zavzemanje za drugačen način izračunavanja uspeha v postopku, pri katerem naj bi se upošteval 100 % uspeh po temelju in 47 % uspeh po višini, kar bi pomenilo (povprečni) 73,5 % uspeh, v določbah ZPP ni pravne podlage. Tudi po prevladujoči sodni praksi pritožbenega sodišča tak način izračunavanja uspeha ni uveljavljen – upošteva se le končni uspeh s tožbenim zahtevkom po višini.
Delno je utemeljena le pritožba drugotožene stranke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka v delu, v katerem navaja, da je izrek sam s sabo v nasprotju, ker vsebuje tako solidarno kot deljeno obveznost plačila stroškov postopka, ki po naravi stvari nista združljivi in izpostavlja, da ni jasno, kdo in v kakšni višini je zavezan plačati stroške postopka.
Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki kot solidarna dolžnika dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 10.382,77 EUR, od omenjenega zneska pa prvotožena stranka 10.382,73 EUR, drugotožena stranka pa 5.724,30 EUR. Neskladje in nejasnost v izreku je po oceni pritožbenega sodišča v prvi vrsti posledica nekoliko neustrezne formulacije izreka, vendar pa ne gre za takšno pomanjkljivost, da bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je to pomanjkljivost popravilo pritožbeno sodišče, ki je v tem delu pritožbi drugotožene stranke delno ugodilo in na podlagi določb 1. odstavka 351. člena, 3. točke 365. člena ter 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Izrek je formuliran tako, da je iz njega posebej razvidno, da morata del stroškov povrniti obe toženi stranki solidarno, del stroškov pa le prvotožena stranka (kar je skladno z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki je pri stroških drugotožene stranke upoštevalo uspeh v višini 53 % in opravilo poračun stroškov tožnika in stroškov drugotožene stranke, glede prvotožene stranke pa je upoštevalo, da v sporu ni uspela in jih krije sama).
Ker v preostalem delu niso podani niti pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali toženi stranki in tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Prvotožena stranka in tožeča stranka s pritožbama nista uspeli, drugotožena stranka pa je bila s pritožbo uspešna le v neznatnem delu, zato same krijejo vsaka svoje pritožbene stroške.