Jedro

Tožnik je vložil zahtevo za pravno varstvo (s priposestvovanjem pridobljene) služnosti glede služečega zemljišča šele v letu 2010, s ponovnim (pravnim) izvrševanjem služnosti je pričel šele v letu 2010, torej prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da za potrebe gospodujočih zemljišč v k. o. X (v izreku navedenih parcel), last tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin, služnostna pravica vožnje z vsemi vozili za potrebe kmetijske dejavnosti po in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2 k. o. X, v lasti tožencev vsakega do ½, tako da poteka (sledi opis poteka trase služnostne poti); da sta toženca dolžna s trase služnostne poti ugotovljene s pravnomočno odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 469/2007 z dne 25. 5. 2005 in trase navedene v prejšnji točki, odstraniti vse ovire, ki uporabo poti onemogočajo, še zlasti (sledi opis zahteve), vse v roku petnajst dni, sicer to lahko stori tožnik na stroške tožencev; da sta toženca dolžna tožniku povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo, da je tožnik dolžan tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 688,93 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico. Izpostavlja, da je bilo v zadevi I P 469/2007 šele na zadnjem naroku ugotovljeno, da je služnost potekala tudi po parc. št. 2 k. o. X. Ugotovljeno pa je bilo tudi spreminjanje terena, po katerem je trasa služnostne poti potekala in to zaradi ravnanj tožencev med postopkom ugotavljanja služnosti I P 469/2007. Takoj po pravnomočnosti sodbe I P 469/2007, s katero je bila ugotovljena služnostna pravica po parc. št. 3 k. o. X, je tožnik vložil to tožbo, poslužil se je torej kontinuiranega pravnega uveljavljanja služnostne pravice, tako da uveljavljanje služnostne pravice ni prenehalo in ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je služnostna pravica tožnika, ki jo je s priposestvovanjem pridobil, prenehala, ker je ni uporabljal več kot tri leta. Ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z Zapisnikom o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelacij z dne 14. 6. 1998. Nato razlaga vsebino zapisnika in navaja, da je edina logična razlaga, da je v zapisniku navedena oseba „Š.“ tožnik, ki je tudi naveden kot lastnik parcel št. ..., ... in .... Zapisnik je tako tudi dokaz, da so prejšnji lastniki sedanje parcele v lasti tožencev, služnost priznavali. Toženca sta se začela sprenevedati in upirati izvajanju služnostne pravice šele po končani gradnji svoje hiše. Tožnik se je za uveljavitev svoje pravice poslužil pravne poti, s čimer je nadomestil dejansko uveljavljanje svoje služnostne pravice in s tem zadostil pogojem njenega uveljavljanja. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je v zadevi I P 469/2007, ki je tekla pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, uspel s tožbenim zahtevkom, da za potrebe njegovih (gospodujočih) zemljišč, vse vpisane v vl. št. ... k. o. X, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine, služnostna pravica vožnje z vsemi vozili z potrebe kmetijske dejavnosti, po in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 3 k. o. X, v lasti tožencev A. in B., po v izreku sodbe opisani trasi (sodba z dne 25. 5. 2009, priloga A5). Kot pojasnjuje v sedaj vloženi tožbi je šele na zadnjem naroku v zadevi I P 469/2007 ugotovil, da del služnostne poti poteka tudi po parc. št. 2, prav tako v lasti A. in B.. Takoj po pravnomočnosti sodbe I P 469/2007 je vložil tožbo za ugotovitev obstoja služnosti tudi na tej parceli (in zahteval odstranitev vseh ovir s trase poti tako po parc. št. 2 kot po parc. št. 3). Sodišče prve stopnje je v tem postopku ugotovilo, da je tožnik uspel dokazati obstoj in potek služnosti poti po parc. št. 2 k. o. X po zatrjevani trasi, ker pa sta se toženca v letu 2003 (dokončno) uprla izvrševanju služnosti in je tožnik tudi prenehal z njenim izvrševanjem, tožbo na ugotovitev obstoja služnosti in odstranitev vseh ovir s trase služnostne poti (pravna izvršitev služnosti) pa je vložil šele v letu 2010, mu je s tem služnostna pravica po zakonu prenehala (223. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev materialnopravno pravilna, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da tudi ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakon o pravdnem postopku – ZPP).

6. Stvarna služnost preneha (na podlagi zakona) tudi v primeru, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje (prva alineja 223. člena SPZ). Tožnik prizna, da sta se toženca kot lastnika služeče stvari v letu 2003 (dokončno) uprla izvrševanju služnosti, trdi pa, da se je temu uprl takoj in že v letu 2003 vložil ustrezno tožbo in s tem (pravno) ponovno pričel z izvrševanjem služnosti. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, to velja le glede služečega zemljišča parc. št. 3, ne pa glede služečega zemljišča parc. št. 2. Iz listin v spisu nedvomno izhaja, da je v letu 2003 vložil zahtevo za pravno varstvo služnosti le glede njenega poteka po služečem zemljišču s parc. št. 3, čeprav je že iz prvotnega zahtevka v zadevi I P 469/2007 razvidno, da je že takrat vedel oziroma bi moral vedeti, da del služnostne poti poteka tudi po parc. št. 2.(1) To je razvidno tudi iz skice izmere z dne 14. 6. 1999 (priloga A7), na katero se sam sklicuje. Morebitno spreminjanje terena trase po kateri je pot potekala, na dejstvo, da del služnostne poti poteka tudi po parc. št. 2 in na potek mej med parcelami, ni vplivala, zato so te pritožbene navedbe nerelevantne.

7. Tožnik je torej vložil zahtevo za pravno varstvo (s priposestvovanjem pridobljene) služnosti glede služečega zemljišča parc. št. 2 šele v letu 2010 in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pričel s ponovnim (pravnim) izvrševanjem služnosti šele v letu 2010, torej prepozno, in je v posledici tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo (prva alineja 223. člena SPZ).

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) S prvotnim tožbenim zahtevkom je zahteval ugotovitev služnosti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, ki naj bi potekala po celotni širini te parcele, cca. 4 m od stavbe stoječe na parc. št. 2 te k. o. X.