Jedro

Tožnica je v sodnem sporu, za katerega ji je bila dodeljena BPP, sklenila sodno poravnavo, na podlagi katere je dobila izplačane plače in stroške v zvezi z delom v skupni višini 2 000 EUR. Ker se pravdni stranki nista ničesar dogovorili glede stroškov postopka, je sodišče na podlagi 159. člena ZPP izdalo sklep, po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. S tem pa se je tožnica odpovedala zahtevku za povračilo stroškov postopka in tako preprečila subrogacijo v korist države.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe vrne prejeto brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) v znesku 298,08 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi na račun sodišča, pod izvršbo.

2. Iz obrazložitve sledi, da je bila tožnici z odločbo Bpp 382/2011 z dne 28. 7. 2011 odobrena BPP za vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitev plačila stroškov postopka v individualnem delovnem sporu zoper delodajalko A.A. s.p., ... Za nudenje BPP je bila tožnici dodeljena odvetnica B.B. iz C. V postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, zunanjim oddelkom v Novem mestu, opr. št. Pd 144/2011 je bila dne 4. 11. 2011 sklenjena sodna poravnava, s katero se je tožena stranka A.A. s.p. zavezala tožeči stranki plačati plači za junij v višini 694,15 EUR in julij v višini 196,73 EUR ter stroške v višini 1.109,12 EUR. Glede stroškov postopka sta se stranki dogovorili, da vsaka sama krije svoje stroške postopka, zato so stroški prosilke bremenili proračun Republike Slovenije. Dodeljeni odvetnici so bili za nudenje brezplačne pravne pomoči v navedenem sodnem postopku priznani in izplačani stroški v višini 596,16 EUR.

3. Glede na to, da je tožnica v postopku uspela in na podlagi pravnomočne odločbe pridobila premoženje oziroma dohodke, in glede na določbe 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), je pristojni organ za BPP začel ugotavljati, ali je tožnica dolžna povrniti stroške BPP. Zato jo je z dopisom z dne 1. 10. 2015 obvestil o uvedbi postopka vračila BPP in jo pozval, da ga obvesti, ali je prejela dogovorjene zneske po sodni poravnavi. Tožnica je po lastnih navedbah prejela celoten znesek iz sodne poravnave, zato je organ na podlagi petega odstavka 48. člena ZBPP odločil, da je dolžna vrniti polovico stroškov, ki so bili izplačani iz naslova BPP.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. V tožbi navaja, da ne drži, da sta se stranki delovnega spora s poravnavo dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške postopka. Skladno z dogovorom je o stroških odločilo sodišče s posebnim sklepom z dne 4. 11. 2011, na podlagi katerega je bila dolžna vsaka stranka nositi svoje stroške postopka. Tožnica v odločbi o dodelitvi BPP tudi ni bila opozorjena na obveznost vračila BPP, če sklene sodno poravnavo, pač pa le, da bo morala vrniti, v kolikor bo deloma ali v celoti uspela v postopku. Ker je o stroških postopka odločilo sodišče, tožnica ni mogla računati s tem, da bo morala karkoli vračati. Sodišče je namreč kljub temu, da je v postopku uspela, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sicer pa v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP ni bila v veljavi določba 48. člena ZBPP, kot jo povzema upravni organ v izpodbijani odločbi. Do spremembe te določbe je namreč prišlo šele z novelo ZBPP-C, ki je bila v Uradnem listu objavljena 20. 3. 2015 in se torej ne more uporabiti za razmerja, ki so nastala pred začetkom uporabe novele, kot to izrecno izhaja iz prehodnih in končnih določb zakona.

5. Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Določba 48. člena ZBPP, na katero je tožena stranka pravilno oprla svojo odločitev, je bila spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pomoči (ZBPP-C), ki je začel veljati 4. 4. 2015. Tožbeni ugovor, da bi organ moral uporabiti prej veljavni predpis, ni utemeljen. Določbi 29. in 30. člena ZBPP-C namreč določata primere, v katerih se postopek izterjave BPP konča po prej veljavnih določbah ZBPP (Uradni list RS, št. 96/04 u.p.b., 23/08 in 15/14 . odl. US). Po določbi 29. člena ZBPP-C gre za primere, ko se je postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena BPP, zaključil pred uveljavitvijo ZBPP-C in je sodišče stroške postopka prisodilo v korist upravičenca do BPP, po določbi 30. člena pa za primere, ko se je postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena BPP, pravnomočno končal pred uveljavitvijo ZBPP-C, pa upravičenec do BPP v njem ni uspel ali če država ni uspela izterjati sredstev za BPP od nasprotne stranke. Ker torej prehodne določbe za primer, kot je obravnavani, ko se je delovni spor sicer zaključil pred uveljavitvijo ZBPP-C, vendar tožnica kot upravičenka do BPP sama nosi svoje stroške postopka, ne določajo uporabe katerega od predhodnih predpisov, je tožena stranka odločbo pravilno utemeljila na določbi sedaj veljavnega 48. člena ZBPP. Ob tem sodišče še dodaja, da je spremenjena določba 48. člena ZBPP za tožnico ugodnejša, saj je na njeni podlagi dolžna vrniti le polovico izplačanih sredstev in ne celotnega zneska, kot je določalo prej veljavno zakonsko besedilo.

8. Ne glede na spremembo zakona pa je vračilo sredstev iz naslova BPP na navedeni pravni podlagi, kar je sodišče v svojih odločbah že večkrat poudarilo, vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe oziroma poravnave, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Pri tem od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. 9. Po določbi petega odstavka sedaj veljavnega 48. člena ZBPP je upravičenec do BPP, če je na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave.

10. Dejansko stanje, ugotovljeno v razlogih izpodbijane odločbe, je med strankama nesporno. Tožnica je v sodnem sporu, za katerega ji je bila dodeljena BPP, sklenila sodno poravnavo, na podlagi katere je dobila izplačane plače in stroške v zvezi z delom v skupni višini 2 000 EUR. Ker se pravdni stranki nista ničesar dogovorili glede stroškov postopka, je sodišče na podlagi 159. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izdalo sklep, po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. S tem pa se je tožnica odpovedala zahtevku za povračilo stroškov postopka in tako preprečila subrogacijo v korist države (enako tudi sodba tega sodišča II U 215/2014). Zato je tožnica, ki je v postopku delovnega spora uspela in tudi pridobila premoženje, postala glavna zavezanka za vračilo stroškov, izplačanih iz naslova BPP, in sicer do polovice izplačanega zneska. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da mora vrniti znesek v višini 298,08 EUR.

11. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožnica v odločbi o dodelitvi BPP ni bila opozorjena na obveznost vračila BPP v primeru sklenitve sodne poravnave. Organ za BPP je na 3. strani odločbe o dodelitvi BPP citiral določbe 46. in 48. člena ZBPP, ki so možna podlaga za vračilo BPP. S tem je po mnenju sodišča tožnico jasno opozoril na primere, za katere zakon predvideva vračilo BPP. Dejstvo, da o stroških postopka ni bilo dogovora v zapisniku o sodni poravnavi, ampak je bil o tem izdan poseben sklep, glede na izrek sklepa ne vpliva na obveznost vračila BPP. Tožnico je v postopku zastopala odvetnica, ki je prava vešča oseba in ki gotovo pozna določbo 159. člena ZPP in posledice, ki iz nje sledijo za stranko, ki ji je bila za konkretni postopek dodeljena BPP.

12. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.