Jedro

Dokazno breme glede zatrjevane lastninske pravice je na tožniku, ki uveljavlja nedopustnost izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nedopustna izvršba toženke v izvršilni zadevi Ig 2003/00695 Okrajnega sodišča v Brežicah z rubežem in prodajo tožnikovih predmetov, in sicer: hladilne komore Arneg 9x6x3,3 m s tesnilnimi vrati, 230V, 32A, letnik 2001, hladilne komore Arneg 9x2,5x3,5 m s tesnilnimi vrati, 600 V, 32A, letnik 2001 in hladilne komore Arneg 9x2,5x3,5 m, 230 V, 32 A–demontirane.

Tožnici je še naložilo, da mora toženki povrniti 1.606,56 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ni res, da je bila tožeča stranka nekonsistentna in neverodostojna, ni menjala pravnih podlag zatrjevani pravici. Tožeča stranka je predmete kupila od družbe I. M. d.o.o. Tako direktorica tožeče stranke kot priča J. Š. nista pravnika, zato sta v svojih izpovedbah uporabljala neprimerne izraze. Navedla sta, da je lastnik spornih predmetov podjetje V. T. Očitno je, da sta želela povedati, da je tožeča stranka zaradi plačila opreme prevzela obveznost plačila vnovčene garancije družbi V. T. Sodišče je tudi presenetljivo ostro obravnavalo izpovedbo priče J. Š., ki je govoril o pridržku lastninske pravice, a se je nerodno izrazil. Zaključek sodišča, da tožnik ni lastnik zarubljenih premetov, ni pravilen. Dogovor o posestnem konstitutu je obstajal, za njegovo veljavnost pa ni potrebno, da bi prodajalec moral poznati razloge, zaradi katerih je bil tak dogovor sklenjen, niti da bi bil dogovor pisen. Noben zakon tudi ne zahteva, da bi pogodbeni stranki morali takšen prenos lastninske pravice označiti navzven ali kogarkoli o tem obveščati. Neutemeljeni so očitki obstoja drugih postopkov, v katerih je udeležena tožeča stranka. Tudi ne drži, da obstaja dvom o istovetnosti zarubljenih predmetov s predmetom zahtevka. Zaradi ugotovitve istovetnosti je bil izvedenec predlagan, sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga sploh ni obrazložilo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Izvršba na določen predmet ni dopustna, če ima tretji na njem pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (2); v nadaljevanju ZIZ). Višje sodišče je že v sklepu II Cp 1830/2008 z dne 6.8.2008 pojasnilo, da bi morala tožnica, da bi s svojim zahtevkom uspela, dokazati, da ima na spornih premičninah pravico, ki preprečuje izvršbo. Dokazno breme glede vprašanja zatrjevane lastninske pravica prav na spornih premičninah je torej na tožnici.

Ta je v tožbi trdila, da je sporne premičnine (3 hladilne komore) kupila v letu 2003 od dolžnika v izvršilnem postopku, to je podjetja I. M. d.o.o., in jih tudi prevzela v posest. Dokaz za to naj bi predstavljal račun št. 03-360-00001 z dne 3.1.2003 (priloga A4) in izpisek iz registra osnovnih sredstev tožnika (priloga A5) ter zaslišanje predstavnika dolžnika in I. Š., po potrebi pa še izvedenec strojne stroke.

Ko je toženka (med drugim) opozorila na to, da so bile hladilne komore v posesti dolžnice, je tožnica svoje navedbe spremenila in se začela sklicevati na to, da jih ob nakupu še ni potrebovala, zato so komore ostale pri prodajalcu in je bil sklenjen dogovor o posestnem konstitutu.

Priča J. Š. (direktor dolžnika podjetja I. M. d.o.o) in I. Š., zakonita zastopnica tožeče stranke, pa sta izpovedala, da je bilo v času prodaje lastnik spornih predmetov podjetje V. T. Zakonita zastopnica tožeče stranke je tudi izrecno izpovedala, da je podjetje V. T. še sedaj lastnik spornih hladilnic.

Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da so predmeti, zavedeni v računu z dne 3.1.2003 in v izpisu osnovnih sredstev, tisti, ki so bili zarubljeni v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se ne ujemajo niti oznake opreme niti vrednost opreme iz računa ter seznama, zaradi česar obstaja dvom o istovetnosti zarubljenih predmetov s predmeti tožbenega zahtevka. Tudi noben drug od izvedenih dokazov ni potrdil tožbenih trditev, da je tožnica kupila prav tiste predmete, ki so bili v izvršilnem postopku kasneje zarubljeni. Oznaka predmetov v računu z dne 3.1.2003 in v izpisu osnovnih sredstev je tako splošna, da onemogoča vsako konkretizacijo in identifikacijo. Pritožbena trditev, da je od vsakega posameznika odvisno, katere oznake s predmeta prepiše, je v takšni situaciji povsem zavajajoča. Na listinah, ki jih je predložila tožnica (v delih, ki naj bi se nanašali na sporne hladilne komore), namreč ni nikakršnih oznak, niti najosnovnejše oznake proizvajalca.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca. Zgolj navedba tožnika v tožbi, da po potrebi predlaga izvedenca strojne stroke, ne predstavlja substanciranega dokaznega predloga. Stranka, ki dokaz predlaga, mora navesti konkretna dejstva, ki naj se ugotovijo s predlaganim dokazom, česar pa tožeča stranka ni storila. Iz njenih navedb in dokaznih predlogov nikakor ni bilo mogoče sklepati, da predlaga izvedbo dokaza z izvedencem za dokazovanje skladnosti predmetov, navedenih v tožbi, s predmeti, navedenimi v računu z dne 3.1.2003. V zvezi s temi trditvami je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 18.2.2008 predlagala zaslišanje strank, zaslišanje J. Š., register osnovnih sredstev, vpogled v spis Ig 2003/00695, po potrebi pa še bilanco stanja, listine o poplačilu opreme in zaslišanje M. V. Sodišče prve stopnje je torej v tožbi nesubstancirano predlagani dokaz z izvedencem s sklepom na glavni obravnavi dne 22.4.2009 pravilno zavrnilo. Tožeča stranka v pritožbi zatrjevane kršitve (ki bi lahko bila kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP ali v skrajnem primeru iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) tudi ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče – to je po sprejemu sklepa o zavrnitvi ostalih predlaganih dokazov. V skladu z določbo 286.b člena ZPP zato pritožbeno sodišče uveljavljane kršitve, tudi če bi bila podana, ne bi moglo upoštevati.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izvršba nedopustna v vsakem primeru, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnik I. M. d.o.o. ni lastnik zarubljenih predmetov, ampak je lastnik podjetje V.T. Ugovora v tej smeri pravdno sodišče ni obravnavalo in ga tudi ni smelo obravnavati, saj tak ugovor tretjega v izvršilnem postopku ni bil uveljavljan.

Ker je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je lastnica zarubljenih premičnin, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami o preostalih (rezervnih) razlogih sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka, ni ukvarjalo.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato se v skladu z določilom 353. člena ZPP pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa z vložitvijo odgovora na pritožbo na svoj procesni položaj ni mogla v ničemer vplivati, zato strošek odgovora v skladu z določilom 1. odstavka 155. člena ZPP ni bil potreben. Stranki zatorej krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3 – 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami.