Jedro

Upravna organa sta se v ponovljenem postopku oprla le na mnenje in izvid prvostopenjske oziroma drugostopenjske zdravniške komisije, ne da bi pri tem dejstva, pomembna za odločitev, ugotavljala tudi z drugimi dokazi, skladno z določbo drugega odstavka 164. člena ZUP. Z ničemer se nista opredelila do drugih nemedicinskih listin, predloženih s strani tožnice, med drugim, do potrdila NOO za Gorski Kotar, ki ga tožnica še posebej izpostavlja kot dokaz, da je v vojnem času poleg poškodbe zapestja roke utrpela tudi poškodbo hrbtenice.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič – Rudnik št. 140-18/2008-47 z dne 7. 6. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ (v ponovljenem postopku) zavrnil tožničino zahtevo za zvišanje odstotka invalidnosti in hkrati odločil, da gre tožnici še naprej status vojaškega invalida X. skupine z 20 % invalidnostjo, ki ji je določena za trajno. V svoji obrazložitvi navaja, da je o tožničinem zahtevku že enkrat odločil in je tedaj sodišče s sodbo I U 1022/2009 z dne 29. 10. 2009 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo temu organu v ponovno odločanje. Naložilo mu je, da mora v ponovljenem postopku upoštevati pravila o dokazovanju z izvedencem in zdravniški komisiji natančno navesti dokumentacijo, ki naj jo pri pripravi izvida in mnenja upošteva ter ji konkretno opredeliti obseg nalog. Sklicuje se na 2., 17. in 97. člen Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 in nadaljnji, v nadaljevanju ZvojI). V ponovnem postopku je sledil napotkom sodišča in se nato oprl na mnenje zdravniške komisije prve stopnje, ki ga je le-ta izdelala na podlagi predložene dokumentacije, vključno z rentgenskimi (v nadaljevanju RTG) slikami. V svojem mnenju je navedla, da priloženi RTG posnetki hrbtenice, brez jasnih kliničnih podatkov, ki jih v dokumentaciji do leta 1993 ni, niso zadostni razlog za težave s hrbtenico, kot jih tožnica opisuje, saj so te težave posledica degenerativne spremembe hrbtenice in ne posledica vojne poškodbe. Prva klinična ocena je tako razvidna iz razvidov iz leta 1993 in v letu 2003 in 2004, ko je prvič omenjena posttravmatska narava spondilolisteze, pri tem verjetno upoštevajoč anamnestične podatke o poškodbi med NOB. Glede na navedeno stopnje invalidnosti pri tožnici ni bilo treba spremeniti. Tožničin pooblaščenec je bil o izvidu in mnenju zdravniške komisije obveščen in je nanj podal pripombe. Na podlagi izvedeniškega mnenja upravni organ ugotavlja, da se tožnici procent invalidnosti ne poveča. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Zaradi reševanja tožničine pritožbe je zahteval mnenje pristojne zdravniške komisije druge stopnje, ki je po proučitvi medicinske in druge dokumentacije v spisu dne 7. 12. 2010 izdala izvid in mnenje št. 439, v katerem je navedla, da „stanje po poškodbi levega zapestja po padcu leta 1944 s posledično nepregibnostjo sklepa“, tožnici še naprej povzroča 20 % invalidnost in je takšno stanje določila za trajno in ocenila po točki 24 Seznama odstotkov vojne invalidnosti. Komisija je pri tožnici ugotovila tudi obrabno bolezen hrbtenice in druge bolezni, ki pa se ne upoštevajo za priznanje vojne invalidnosti, ker niso posledica vojne poškodbe. Zaradi pripomb tožničinega pooblaščenca k navedenemu zdravniškemu mnenju, je zdravniška komisija druge stopnje zadevo obravnavala še enkrat. Pritožbeni organ je na obravnavo vabil tudi tožničinega pooblaščenca. Vabilo mu je bilo poslano dne 3. 2. 2011 za obravnavo dne 15. 2. 2011. Dne 23. 2. 2011 je organ prejel neodprto pošiljko z oznako, da pooblaščenec pošiljke ni dvignil. Zato je bila dne 8. 3. 2011 obravnava opravljena brez njegove navzočnosti in je komisija istega dne izdala izvid in mnenje št. 83, v katerem je navedla enako kot v izvidu in mnenju z dne 7. 12. 2010, da se kot vojna poškodba upošteva le „stanje po poškodbi levega zapestja po padcu leta 1944 s posledično nepregibnostjo sklepa zapestja“ in da se druge ugotovljene bolezni ne upoštevajo kot vojna poškodba; hkrati pa je odgovorila tudi na pripombe pooblaščenca. Ker je zdravniška komisija druge stopnje podala izvid in mnenje, ki je dovolj jasno, popolno in utemeljeno obrazloženo, ga je drugostopenjski organ sprejel, in tako sprejel tudi odločitev, da poškodba, ki se pri tožnici upošteva kot vojna poškodba, tožnici še naprej povzroča 20 % invalidnost. Tožnica vlaga tožbo, ker se s takšno odločitvijo ne strinja. Navaja, da tožena stranka tudi v ponovljenem postopku ni dala nobenega tehtnega in pričakujočega odgovora, kot ji je bilo naloženo s sodbo sodišča. Meni, da je na podlagi celotne dokumentacije dokazljivo, da je pri prenosu ranjencev oziroma pri evakuaciji ranjencev iz bolnice Milanov vrh utrpela tako zlom zapestja, kot tudi hudo poškodbo hrbtenice. Medtem ko je bila poškodba zapestja upoštevana kot posledica vojne poškodbe, ker zloma ni mogoče prikriti, poškodba hrbtenice ni bila upoštevana, čeprav je bila zadobljena v istem dogodku. Poudarja, da je poškodbo dobila v času vojne in je glede na to razumljivo, da nima zdravniške dokumentacije, saj je bila najbližja bolnišnica v Ljubljani oddaljena 95 km, bolnišnica na Reki pa 90 km. Poleg tega je bila zaradi poškodbe nepokretna in je bila nazaj pripeljana s konjsko vprego ter je prvo pomoč dobila pri vaški zdravnici A.A. Da je do poškodbe res prišlo, pa izhaja tudi iz originalnega potrdila najvišjega vojaškega organa NOO za Gorski Kotar iz leta 1945. Ne strinja se s trditvijo zdravniške komisije, da je bil komaj po 59 letih sprožen postopek za ugotavljanje vojne invalidnosti ter da poškodba ni evidentirana. Ne drži tudi, da gre za anamnestične podatke, ampak gre za historično zaporedje dogodkov od leta 1945 do 2006. Poleg navedenega potrdila NOO, je tudi v zdravniškem spričevalu iz leta 1949 o oceni tožničine delazmožnosti, navedeno, da ima tožnica težave s hrbtenico, ki so posledica padca v drugi svetovni vojni. Oba navedena dokumenta tako potrjujeta, da je tožnica dobila poškodbo hrbtenice v drugi svetovni vojni. Nadalje tožnica navaja, da je slučajno ohranila rentgenski posnetek hrbtenice iz leta 1955, ki pa v postopku sploh ni omenjen. Zato se sprašuje, zakaj ta rentgenski posnetek zdravniška komisija ni upoštevala. Zdravniška komisija tudi ni upoštevala mnenja dr. B.B., v katerem je zdravstveno stanje tožnice ocenil kot takšno, da ni bila več sposobna opravljati dela v podjetju in je bila zato predlagana v upokojitev pod posebnimi pogoji, kot poškodovanka druge svetovne vojne. V nadaljevanju tožnica podrobneje analizira tudi drugo medicinsko dokumentacijo in sicer dokument zdravnikov ortopedov iz KBC Reka, potrdilo nevrološke klinike v Ljubljani in mnenje prof. dr. C.C., predstojnika Ortopedske klinike UKC Ljubljana. Na podlagi tega meni, da ni pravilno sklicevanje zdravniške komisije le na njene starostne degenerativne spremembe hrbtenice. Pojasnjuje tudi, zakaj ni že prej zahtevala ugotovitve vojne invalidnosti. V zvezi s tem navaja, da je do leta 2001 prebivala v mejnem mestu Čabar in se je šele leta 2001, predvsem zaradi bolezni, preselila v Ljubljano. V Čabru je tudi dobila odgovor, da so do statusa vojnega invalida upravičeni le udeleženci vojne, ki so imeli strelne rane. Na podlagi vsega navedenega meni, da je podana vzročna zveza med dogodkom (padcem z ranjencem) in njenim trajnim bolezenskim stanjem kot posledice poškodbe hrbtenice. Sodišču predlaga, da njenemu zahtevku o novi oceni invalidnosti ugodi oziroma razveljavi odločbo tožene stranke in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu kraju v Sloveniji in pooblasti popolnoma novo zdravniško komisijo ali pa določi neodvisne izvedence medicinske stroke. Predlaga tudi, da sodišče njenega pooblaščenca vabi na sejo senata, na kateri bo odločalo o zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah iz odločbe št. 14000-39/2009 z dne 17. 3. 2011 in sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih argumentih iz tožbe.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica dne 28.1. 2008 podala zahtevek za zvišanje odstotka vojne invalidnosti, ker se ji je zdravstveno stanje poslabšalo. K svojemu zahtevku je priložila nove zdravstvene izvide. Vložitev zahtevka za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti omogoča 93. člen Zakona o vojnih invalidih, ki določa, da v primeru, če nastanejo pri vojnem invalidu spremembe, ki vplivajo na pravice, določene z dokončno odločbo, lahko le-ta vloži zahtevo v zvezi z nastalo spremembo po enem letu od izdaje dokončne odločbe. V skladu z določbo 2. odstavka 17. člena ZVojI se pri ugotavljanju odstotka invalidnosti poleg okvare zdravja, katere nastanek je v vzročni zvezi s poškodbo ali boleznijo dobljeno v okoliščinah iz tega zakona, upoštevajo tudi druge okvare zdravja, katerih nastanek je posledica navedene okvare zdravja. V 97. členu citiranega zakona je določeno, da odstotek invalidnosti ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije. V skladu z določbo 90. člena ZVojI pa se v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), če s tem zakonom ni drugače določeno.

Tožena stranka, kakor tudi prvostopenjski organ pred njo, sta svojo odločitev sprejela v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 1022/2009 z dne 29. 10. 2009. V tej sodbi je sodišče navedlo, da sta se upravna organa pri odločanju oprla le na mnenji zdravniške komisije prve in druge stopnje, čeprav ti dve mnenji ne izključujeta ugotavljanja relevantnih dejstev tudi z drugimi dokazi, postopajoč pri tem po določbi 164. člena ZUP. Navedlo je tudi, da se upravna organa nista opredelila do drugih, s strani tožnice predloženih, (nemedicinskih) listin. Poudarilo je tudi, da so s strani tožnice predložene rentgenske slike (ki sicer niso identificirane), lahko bistvene za delo zdravniške komisije, vendar mora upravni organ v ponovnem postopku najprej ugotoviti ali te rentgenske slike pripadajo tožnici ali ne, in nato odločiti ali naj jih zdravniška komisija upošteva pri izdelavi izvida in mnenja ali ne, pri čemer bo moral organ upoštevati pravila o dokazovanju z izvedencem.

Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da upravni organ v ponovljenem postopku ni upošteval napotkov sodišča, na kar zato utemeljeno opozarja tožnica v tožbi in tega neupoštevanja tudi ni z ničemer utemeljil. Upravna organa sta se tudi v ponovljenem postopku oprla le na mnenje in izvid prvostopenjske oziroma drugostopenjske zdravniške komisije, ne da bi pri tem dejstva, pomembna za odločitev, ugotavljala tudi z drugimi dokazi, skladno z določbo drugega odstavka 164. člena ZUP. Sodišče nadalje ugotavlja, da se upravna organa tudi v ponovljenem postopku nista prav z ničemer opredelila do drugih (nemedicinskih) listin, predloženih s strani tožnice, med drugim, do potrdila NOO za Gorski Kotar, ki ga tožnica še posebej izpostavlja kot dokaz, da je v vojnem času poleg poškodbe zapestja roke utrpela tudi poškodbo hrbtenice. V zvezi s tem sodišče poudarja, da je v konkretnem postopku, sproženem na zahtevo tožnice, trditveno in dokazno breme na strani tožnice, upravni organ pa je tisti, ki mora predlagane dokaze izvesti na podlagi določb ZUP ter nato odločiti o tožničinem zahtevku na podlagi ocenitve vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kar v ponovljenem postopku ni bilo upoštevano.

Prav tako sodišče ugotavlja, da upravni organ v ponovljenem postopku ni upošteval napotkov sodišča v zvezi z RTG slikami, predloženimi s strani tožnice. Upravnemu organu je namreč bilo naloženo, da mora, ker so te slike lahko bistvene za delo zdravniške komisije, najprej ugotoviti ali so ti RTG posnetki verodostojni (ali pripadajo tožnici ali ne) in nato odločiti ali naj jih zdravniška komisija upošteva pri izdelavi svojega mnenja ali ne ter razloge za svojo odločitev navesti v odločbi. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku sicer pričel ugotavljati verodostojnost navedenega dokazila z izvedencem, vendar v zvezi z izvedbo tega dokaza ni upošteval določb ZUP, ki določajo, kako se dokaz z izvedencem opravi; razen tega pa izvedbe tega dokaza tudi ni dokončal. To pomeni, da kljub jasnim navodilom sodišča, verodostojnosti navedenega dokazila ni ugotovil in tudi ne ocenil, kljub temu pa je zdravniški komisiji, kot je razvidno iz podatkov v spisu, naročil, naj izdela izvid in mnenje tudi na podlagi RTG posnetkov. Izpodbijana odločba o tem nima nobenih razlogov, na kar utemeljeno opozarja tožnica v tožbi. Po presoji sodišča pa je tudi tožena stranka kršila pravila postopka, ker postopka ni dopolnila z izvedencem v smislu preverjanja verodostojnosti navedenega tožničinega dokazila.

Ker so bila torej v postopku kršena pravila postopka, je sodišče že iz navedenega razloga tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem spotu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ne da bi se spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov. V ponovljenem postopku bo potrebno izvesti vse potrebne dokaze, da se bodo ugotovila vsa dejstva, ki so v zadevi pomembna za odločitev. Izvesti bo treba dokaz z izvedencem (v skladu z določbami 190. do 194. člena ZUP) za ugotovitev ali rentgenske slike pripadajo tožnici ali ne in ali naj se posledično upoštevajo pri izdelavi mnenja zdravniške komisije ali ne.

Ker je tožnica smiselno predlagala tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče še pojasnjuje, da na sejo senata, na kateri je odločalo o zadevi, ni vabilo tožničinega pooblaščenca, ker na podlagi 5. odstavka 59. člena ZUS-1 seje senata niso javne. Prav tako pojasnjuje, da na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov in zato ni v pristojnosti sodišča, da bi samo pooblaščalo zdravniško komisijo oziroma določalo izvedenca medicinske stroke.