Jedro

Tožena stranka je procesno legitimirana, ker je lahko pravdna stranka. Zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) (11. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Stvarna legitimacija pomeni, da je tožena stranka subjekt zatrjevane pravice. To vprašanje se nanaša na utemeljenost tožbenega zahtevka. Če je prišlo med sodnim postopkom do statusnih sprememb tožene stranke, sodišče pa tega ni upoštevalo, je dan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških revizijskega postopa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklep Disciplinske komisije in odločbo Komisije za vloge in pritožbe, ki sta tožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo v P. K. v B..

Disciplinska komisija je ugotovila, da je tožnik "dne 10.4.1991 med 16,00 in 17,30 uro ter dne 13.4.1991 okrog 11,30 ure na svojem zemljišču, C. na Ž., obdeloval kmetijsko zemljišče s kopačo, kopal in branal, dasiravno je bil na bolovanju". S tem bi naj storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 36. točki 27. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da je hujša kršitev delovnih obveznosti, "če se delavec v času, ko je odsoten zaradi bolezni ali nege ukvarja s pridobitno dejavnostjo oziroma ne zdravi tako, kot odredi zdravnik ali drugače zavlačuje zdravljenje".

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da očitana kršitev delovnih obveznosti tožniku ni bila dokazana. Organi tožene stranke se tudi niso opredelili do posebnih (kvalifikatornih) okoliščin.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Sprejelo je dokazne zaključke in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

Navajala je, da je med postopkom prišlo pri toženi stranki do več statusnih sprememb, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Kršitev delovnih obveznosti je bila storjena v delovni enoti P. v B., Temeljni enoti P. B., leta 1991 enovitega podjetja M. p.o., A.. Leta 1992 je bila navedena enota ukinjena in ustanovljena M. P. K. d.o.o., zato od takrat dalje tožena stranka ni več pristojna za urejanje delovnih razmerij v P. v B.. Navedena delovna enota je bila izbrisana iz sodnega registra dne 23.9.1992. Tožena stranka je bila leta 1992 preoblikovana v delniško družbo.

V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje je torej sodelovala stranka, ki za to ni sposobna, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodbe ni mogoče izvršiti v breme tožene stranke in na škodo pravne osebe v B., M. P. K. d.o.o. Postopek pred sodiščem prve stopnje je bil končan pred 14. julijem 1999, ko je začel veljati ZPP, zato je v tem postopku na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP uporabiti določbe prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP (1977)).

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP (1977) poslana Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je navajala, da reorganizacije pri toženi stranki ne morejo vplivati na njeno pasivno legitimacijo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le izjemoma, pod pogoji in zaradi razlogov, ki so določeni v 382. in 385. členu ZPP (1977).

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali je morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) (11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana.

Po navedeni določbi je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je "toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka". Po tej določbi je to stranka, ki ni procesno sposobna, kar je presojati po določbah 79. in 80. člena ZPP (1977). V prvem odstavku 77. člena ZPP (1977) je določeno, da je pravdna stranka lahko vsaka fizična ali pravna oseba. Kdo je pravna oseba, je torej presojati po materialnem pravu. Tožena stranka je pravna oseba, je torej pravno sposobna in je zato lahko stranka v postopku.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Tožena stranka trdi, da zaradi statusnih sprememb od leta 1992 dalje ni stvarno legitimirana v tem delovnem sporu. Stvarna legitimacija tožene stranke pomeni, da je toženec subjekt zatrjevane obveznosti, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo. Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti odločbe oziroma tožbenega zahtevka. Sodišče jo zato mora raziskati upoštevajoč razpravno načelo 7. člena ZPP (1977).

Sodišče prve stopnje ni raziskalo, ali je tožena stranka v tem sporu stvarno legitimirana in kdo ima tako legitimacijo. V zbirki listin (od B/5 do B/9) so listine, ki kažejo na statusne spremembe, ki so povezane s toženo stranko. Teh listin sodišče prve stopnje ni uporabilo kot dokaz za odločitev, ker jih ni navedlo v dokaznih sklepih na glavnih obravnavah dne 16.4., 7.5. in 30.5.1996, čeprav je tožena stranka že na naroku dne 16.4.1996 trdila, da je prišlo do statusnih sprememb. Sodišče prve stopnje tudi v svoji sodbi ni navedlo, da so bile listine o statusnih spremembah uporabljene kot dokazne listine (odstavek o izvedenih dokazih na 2. strani sodbe). Sodišče druge stopnje se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, čeprav je v 3. točki sodbe sodišča prve stopnje navedeno, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti na delo v P. K. v B., v sklepih obeh sodišč, s katerimi je bilo odločeno o obnovi postopka (list. št. 105, 108 in 117), pa je kot tožena stranka navedena M., Ž. i. d.d., A..

Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo oziroma ga ni uporabilo, sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi niso bila ugotovljena dejstva v zvezi s stvarno legitimacijo tožene stranke, je revizijsko sodišče obe sodbi razveljavilo (drugi odstavek 395. člena ZPP (1977)) in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških revizijskega postopka je bilo odločeno na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP (1977).

Določbe ZPP (1977) je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega dostavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).