Jedro

Za pridobitev lastninske pravice na nepremični s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo, odsvojitelj pa lahko na prenosnika prenese le toliko pravic, kot jih ima sam. Ker lastninske pravice na spornem prostoru ni imela, je odsvojiteljica tudi ni mogla prenesti na G. in ta nadalje ne na tožečo stranko. Ker tožnica ni dokazala lastninske pravice na stanovanju, njen tožbeni zahtevek za izpraznitev spornega prostora in plačilo uporabnine za njegovo uporabo ne more biti utemeljen.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna izprazniti samostojni podstrešni prostor št. 10 v izmeri 6,83m2, v peti etaži stanovanjske hiše na P. 11, L. in ga izročiti tožeči stranki ter da je tožena stranka dolžna plačati uporabnino za uporabo tega prostora po 200 EUR mesečno v skupni višini 6.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 1.785,13 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Sodišču očita napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je v nasprotju z listinami in drugimi izvedenimi dokazi ugotovilo, da tožnica ni lastnica spornega prostora. Pri tem bi moralo sodišče upoštevati neurejenost lastninskopravnega stanja v času sklepanja pogodb, ko so bila posledično tudi določila teh ohlapnejša, povsem neutemeljeno pa se sodišče sklicuje na določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002) in delitev solastnine. Pri tem pa izpusti posebnosti tedanje zakonodaje in predvsem prakse, ko je bilo edino relevantno stanje tisto, ki se je dejansko izvrševalo. Sporni prostor je vedno in izključno spadal k tožničinemu stanovanju, kar izhaja iz prodajne pogodbe z dne 11.12.2002 in aneksa k tej z dne 28.01.2003, čeprav ga pogodba izrecno ne omenja. Nadalje je to razvidno tudi iz zahteve za izvzetje iz nacionalizacije N. H., ki navaja tudi pomožne prostore v izmeri 43,47 m2 in zapisnika o izročitvi in prevzemu stanovanja z dne 13.02.1962, ko je G. poleg ključev stanovanja prejela tudi ključe prostorov v kleti in podstrešju ter zapisnika o ugotovitvi vrednosti poslovnega prostora z dne 02.11.1982, v katerem sta zavedeni dve priročni skladišči. G. je na tožnico prenesla lastninsko pravico nad celotno nepremičnino, s katero je tedaj razpolagala, torej tudi na spornem prostoru. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Da bi tožnica s tožbenim zahtevkom na izpraznitev spornega prostora in plačilo uporabnine lahko uspela, mora izkazati (1), da je njegova lastnica (2). Svojo lastninsko pravico utemeljuje na pravnoposlovni podlagi, saj naj bi nanjo prešla na podlagi prodajne pogodbe z dne 11.12.2002 in aneksa k tej z dne 28.01.2003, sklenjenima z njeno pravno prednico G..

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lastninske pravice tožnica ni uspela dokazati. Za pridobitev lastninske pravice na nepremični s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo. Resda se je sodišče prve stopnje pri tem sklicevalo na napačen predpis, saj SPZ v času sklepanja prodajne pogodbe dne 11.12.2002 še ni veljal (3). Ker pa vsebinsko enako določbo vsebuje tudi tedaj veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; UR. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami) in še pred njim Obči državljanski zakonik (ODZ) (4), s tem sodišče ni napačno uporabilo določb materialnega prava. Vpisa lastninske pravice na spornem prostoru z vpisom v zemljiško knjigo tožnica ni dosegla, saj ta ni vpisan v zemljiško knjigo. Takšen zapis tudi nima za posledico nasprotja ali nedoslednosti, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ta pa ima tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Tudi sicer velja, da lahko odsvojitelj na prenosnika prenese le toliko pravic, kot jih ima sam (načelo nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet). Pravnoposlovni načini pridobitve lastninske pravice na stanovanju tožnice segajo vse do odločbe o nacionalizaciji nepremičnine, v kateri se sporni prostor nahaja, in odločbe o izvzetju iz nacionalizacije. Ta določa, da se v korist N. H.izloča le stanovanje v prvem nadstropju, odreja pa se trajna pravica skupne uporabe podstrešja, stopnišča in pralnice. N. H. tako izključne lastninske pravice na spornem prostoru ni pridobila, ne glede na to, da je to zahtevala, saj zahteva za izvzetje iz nacionalizacije, še ne daje lastninske pravice (5). Ker lastninske pravice na spornem prostoru ni imela, je odsvojiteljica tudi ni mogla prenesti na G. in ta nadalje ne na tožečo stranko. Na podlagi zakona je lastninsko pravico mogoče pridobiti s priposestvovanjem, pri tem pa morajo biti zatrjevani in dokazani pogoji priposestvovanja (dobra vera in posest). Na lastninsko pravico tožeče stranke ne more vplivati dejstvo, da sta morebiti N. H. n G. sporni prostor uporabljali, edini imeli njegove ključe in podobno, ter da je bil morebiti vključen v menjalne ali prodajne pogodbe, druge dogovore in zapisnike, saj tovrstna dejanja za pridobitev lastninske pravice še niso dovolj. Tožeča stranka morebitnega drugačnega načina pridobitve lastninske pravice na spornem prostoru ni niti zatrjevala, pravnoposlovnega pa ne izkazala, zato ne more biti upravičena do izpraznitve in izročitve spornega prostora ter do plačila uporabnine in je bilo potrebno njen tožbeni zahtevek zavrniti.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).

(1) Dokazno breme tožnici nalagata 2. in 212. člen ZPP.

(2) Samo lastnik ima pravico zahtevati vrnitev individualno določene stvari (1. odstavek 92.člena SPZ), pa tudi, da od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva nadomestilo koristi, ki jo je ta imel od uporabe (198. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

(3) SPZ je začel veljati 01.01.2003. (4) 33. člen ZTRL in paragraf 431 ODZ.

(5) Lastninska pravica se pridobi odločbo državnega organa, s pravnim poslom, dedovanjem ali na podlagi zakona (22. člen ZTLR).