Jedro

Za ugotovitev, da je pravni prednik tožeče stranke na zemljišču pridobil pravico uporabe, je bistveno, da je garažo zgradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju prve tožene stranke in da je garažo z njenim dovoljenjem tudi uporabljal. Za obogatitev ni pomembno, ali je pridobitelj stvari s stvarjo neposredno okoriščen, temveč zadostuje, da bi korist lahko pridobil, pa jo je iz kateregakoli razloga opustil.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. in V. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba prve tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini, parc. št. 3183/0, k.o. X (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da mora prva tožena stranka tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo (III. točka izreka) in ji plačati 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Prvi toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 228,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in prva tožena stranka.

3. Prva tožena stranka sodbo izpodbija v I. in V. točki izreka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da pravni prednik tožeče stranke ni pridobil pravice do uporabe na zemljišču, saj pravna prednica prve tožene stranke v to ni privolila in nanj ni prenesla pravice uporabe za gradnjo, kot je to napačno zaključilo sodišče. Privolila je le v postavitev začasne provizorij garaže. Uporabno in gradbeno dovoljenje sta bili izdani zgolj za provizorično garažo in ne za garažo oziroma stanovanjsko stavbo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se v času izdaje odločbe izraz ˝provizorij˝ ni uporabljal, zaradi česar je zaključek sodišča, da gre za objekt, ki bi ustrezal definiciji 43. in 44. člena ZPZS, nesprejemljiv. Tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala, da bi Okrajni ljudski odbor njenemu pravnemu predniku izdal odločbo o dodelitvi stavbnega zemljišča v trajno uporabo v smislu 43. in 46. člena ZPZS. Ker takšna odločba ni bila izdana, je lahko Občinski ljudski odbor izdal zgolj dovoljenje za začasno garažo, v posledici česar pravni prednik tožeče stranke ni pridobil pravice uporabe na zemljišču in je tako tudi ni mogel prenesti na tožečo stranko. Zato je zaključek sodišča, da je tožeča stranka lastnica zemljišča na podlagi drugega odstavka 2. člena ZLNDL, napačen.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper IV. in V. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi oziroma podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je očitek sodišča, da za denarni zahtevek ni podala konretizirane trditvene podlage, neutemeljen. Zatrjevana in dokazana dejstva utemeljujejo njen denarni zahtevek po več pravnih podlagah. Ne strinja se s stališčem sodišča, da niso podane predpostavke za neupravičeno obogatitev. Navedla je, da s sporno garažo ne more gospodariti, ker si jo od leta 2007 lasti prva tožena stranka, ki jo drugi toženi stranki oddaja v najem. Njeno prikrajšanje se kaže v nemožnosti oddajanja v najem, obogatitev prve tožene stranke pa v prejemanju najemnine, pri čemer ni relevantno, kakšen je bil dejanski iztržek, temveč, koliko bi lahko iz neupravičene uporabe iztržila. Če prva tožena stranka ni izterjala najemnine od druge tožene stranke, je to njuna stvar. Pri tem tudi ni pomembno, kako je tožeča stranka razpolagala s sporno garažo, preden si jo je začela lastiti prva tožena stranka. Brezplačno uporabo je dovolila le M. C., ne pa tudi tožencem, od katerih je zahtevala plačilo najemnine. Denarni zahtevek je utemeljen tudi na odškodninski podlagi in po pravilih o vračanju iz 96. člena SPZ.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo prve tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev.

6. Prva tožena stranka odgovora na pritožbo tožeče stranke ni podala.

7. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba prve tožene stranke pa je neutemeljena.

O pritožbi prve tožene stranke

8. Tožeča stranka je uveljavljala pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Trdila je, da je bila ob uveljavitvi ZLNDL(1) imetnica pravice uporabe, po navedenem zakonu pa so dejanski imetniki pravice uporabe nepremičnin v družbeni lasti postali lastniki teh nepremičnin (2. in 7. člen). Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka uspela dokazati, da je imela ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe na nepremičnini, ki je predmet tega postopka.

9. Tožeča stranka je zatrjevala, da je pravna prednica prve tožene stranke (v nadaljevanju prva tožena stranka) na njenega pravnega prednika prenesla pravico uporabe na zemljišču, da si zgradi garažo, ta pa je pravico uporabo prenesel na tožečo stranko. V pritožbenem postopku je sporen le prvi prenos pravice uporabe s prve tožene stranke na pravnega prednika tožeče stranke.

10. Relevantno dejansko stanje, ki ga pritožba ne izpodbija, je: - da je pravni prednik tožeče stranke F. P. z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Center z dne 16. 12. 1957 pridobil gradbeno dovoljenje za gradnjo garaže kot provizorija na predmetni nepremičnini, ki je imela tedaj status družbene lastnine, - da je F. P. garažo zgradil v skladu z gradbenim dovoljenjem in zanjo pridobil uporabno dovoljenje z odločbo Komiteja za urejanje prostora Občine Ljubljana Center z dne 16. 3. 1987, - da je F. P. garažo nemoteno uporabljal do leta 1989, ko jo je prodal tožeči stranki.

11. Ob takšni dejanski podlagi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožeče stranke postal imetnik pravice uporabe na nepremičnini, ki je predmet tega postopka. Prva tožena stranka je F. P. dala zemljišče v uporabo, da si zgradi garažo in jo uporablja (43. člen ZPZS (2)). Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je prva tožena stranka F. P. dovolila le postavitev začasne provizorij garaže. Sodišče prve stopnje je s pomočjo sodnega izvedenca gradbene stroke in cenitve ugotovilo, da se odobritev gradnje objekta kot provizorija, ni nanašala na konstrukcijo (gre za sezidano garažo), temveč na uporabnost objekta z ozirom na lokacijo in namen uporabe. Izvedenec je pojasnil, da v relevantnem obdobju zakonodaja ni predvidevala izdaje gradbenih dovoljenj za začasne in pomožne objekte in da se je izraz provizorij uporabljal zlasti v primerih gradnje objektov na območjih, kjer še niso bili sprejeti prostorski akti. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih ugotovitev izvedenca, ki jim pritožba konkretizirano ne oporeka, utemeljeno zaključilo, da je predmetna garaža gradbeni objekt oziroma stavba, ki je spojena z zemljiščem. Termin ˝garaža kot provizorij˝ pa je potrebno razumeti le kot garažo, ki bi jo bilo potrebno v primeru spremembe prostorskega plana oziroma zaradi javnega interesa odstraniti. V postopku ni bilo sporno, da je bila garaža zgrajena v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prva tožena stranka pravnemu predniku tožeče stranke dovolila le postavitev začasne garaže. 12. Vrhovno sodišče se je že izreklo, da odločba o dodelitvi stavbnega zemljišča v uporabo v smislu 46. člena ZPZS za pridobitev pravice uporabe ni konstitutiven pogoj (3). Za ugotovitev, da je pravni prednik tožeče stranke na zemljišču pridobil pravico uporabe je bistveno, da je garažo zgradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju prve tožene stranke, ki mu je v ta namen dala zemljišče v uporabo (43. člen ZPZS) (4). Gradbeno dovoljenje implicira pravico graditi, ta pa je istovetna s pravico uporabe zemljišča za gradnjo. Pravni prednik tožeče stranke je zgrajeno garažo dolga leta uporabljal, za kar je imel dovoljenje prve tožene stranke. Vse navedeno daje zadostno podlago za zaključek, da je pravni prednik tožeče stranke pravico uporabe zemljišča imel. 13. V postopku ni bilo sporno, da je F. P. s prodajno pogodbo z dne 11. 1. 1989 garažo prodal tožeči stranki, s tem pa je nanjo prešla tudi pravica uporabe zemljišča, na katerem stoji garaža (7. člen ZPN (5)). Ob ugotovitvi, da je bila tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL dejanska imetnica pravice uporabe predmetnega zemljišča, je odločitev o ugoditvi tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice materialnopravno pravilna (I. točka izreka sodbe). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP (6)). Pritožbeni očitki so neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

14. Tožeča stranka je od prve tožene stranke zahtevala plačilo uporabnine za čas od julija 2007 do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje, ker je prva tožena stranka garažo uporabljala brez pravne podlage (7). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da ni dokazano prikrajšanje tožeče stranke in okoriščenje prve tožene stranke (IV. točka izreka). Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo.

15. Po 198. členu OZ (8) mora tisti, ki tujo stvar uporabi v svojo korist, imetniku nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe. Splošni predpostavki obogatitvenega zahtevka sta okoriščenje tistega, ki je brez podlage uporabil tujo stvar, in prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni podala konkretnih trditev glede prikrajšanja oziroma vloge, ki jo je imela pri tem prva tožena stranka. Tožeča stranka je navedla, da si je prva tožena stranka v letu 2007 pričela lastiti garažo in jo oddajati v najem, s tem pa je tožeči stranki onemogočila, da garažo uporablja sama. Pojasnila je, da je neupravičena obogatitev prve tožene stranke v tem, da garažo daje v najem in da zaračunava oziroma da bi lahko zaračunavala najemnino, njeno prikrajšanje pa je v tem, da zaradi ravnanja prve tožene stranke z garažo ne more gospodariti.

16. V postopku je bilo ugotovljeno, da je prva tožena stranka od leta 2007 dajala garažo v uporabo R. C., vendar temu najemnine ni zaračunavala. Stališče sodišča, da pogoj obogatitve ni podan, ker prva tožena stranka ni prejemala najemnine, je materialnopravno zmotno. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je potrebno korist razlagati široko. Za obogatitev ni pomembno, ali je pridobitelj stvari s stvarjo neposredno okoriščen, temveč zadostuje, da bi korist lahko pridobil, pa jo je iz kateregakoli razloga opustil (9). Prva tožena stranka je v spornem obdobju z garažo gospodarila in je tako imela možnost od nje pridobiti korist. Če se je odločila, da najemnine ne bo zaračunavala, je to njena odločitev, ki na pravico tožeče stranke do odmene zaradi nemožnosti uporabe svoje stvari ne more vplivati. Zaključek sodišča, da tožeča stranka ni dokazala obogatitve prve tožene stranke, je zato materialnopravno napačen.

17. Zmotno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka zaradi ravnanja prve tožene stranke ni bila prikrajšana, ker je v preteklosti sama oddajala garažo v brezplačno rabo M. C.. Če je tožeča stranka dajala garažo v brezplačno rabo M. C., še ne pomeni, da bi tako ravnala tudi v korist R. C. (ali kogarkoli drugega), kateremu je prva tožena stranka brez njene vednosti garažo oddajala v najem. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi navedla, da je od R. C. zahtevala, da garažo preneha uporabljati, ta pa je njeno zahtevo zavrnil, pri čemer se je skliceval na najemno pogodbo, ki jo je sklenil s prvo toženo stranko. Če si prva tožena stranka garaže ne bi lastila, bi tožeča stranka garažo lahko uporabljala sama, jo oddajala v najem ali jo drugače koristila. Tožeča stranka je torej podala trditve glede prikrajšanja, sama višina prikrajšanja pa je stvar dokazovanja.

18. Pritožba torej utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji predpostavk neupravičene obogatitve napačno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v izpodbijanem delu (IV. točka izreka) ugodilo in sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V posledici takšne odločitve je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (V. točka izreka). V novem sojenju bo moralo sodišče upoštevati zgoraj nakazana materialnopravna izhodišča in ponovno odločiti o denarnem zahtevku tožeče stranke. Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostal neugotovljen pomemben sklop dejstev, ki pomenijo zaokroženo pravno celoto (višina uporabnine), pritožbeno sodišče ugotovljene kršitve ni moglo odpraviti samo. Ugotavljanje teh dejstev na pritožbeni stopnji bi lahko pravdni stranki prikrajšalo v pravici do pritožbe.

19. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (Ur. l. RS, št. 44/1997 in nasl.).

(2) Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. l. FLRJ, št. 26/1954 in nasl.).

(3) Sklep II Ips 223/2009 in sodba II Ips 553/2002. (4) Tako tudi 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in nasl.).

(5) Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76 in nasl.)

(6) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(7) Tožeča stranka je denarni zahtevek utemeljevala tudi na odškodninski podlagi.

(8) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

(9) Tako ustaljena sodna praksa npr. sodba Cpg 6/2012, I Cp 3084/2011, I Cp 4818/2010.