Jedro

V organizaciji se lahko opravi nadomestna vročitev odločbe o delavčevi pravici ali obveznosti tako, da se nabije na oglasno desko le tedaj, če je kljub poizvedovanju ostal delavčev naslov neznan.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklep delavskega sveta S. z dne 23.6.1992, s katerim je bil zavržen ugovor I.M. kot prepozen. Hkrati je naložilo toženi stranki, da obravnava tožnikovo zahtevo za varstvo pravic kot pravočasno. V posledici teh odločitev je tudi ugotovilo, da sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 3.2.1992 ni postal dokončen in izvršljiv, zato mu delovno razmerje pri toženem zavodu ni prenehalo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Proti sodni odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je bila vročitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 3.2.1992 opravljena skladno določilu 1. odstavka 141. člena ZPP, ki predpisuje način nadomestne vročitve. Tudi v primeru, da bi bila za njegovo vročitev potrebna osebna vročitev, je bila le-ta izvršena v smislu 2. odstavka 142. člena ZPP. Vročitev pisanja tožnikovemu sosedu je, po mnenju revidenta, šteti za obvestilo, izobešenje na oglasno desko pa kot nadomestno vročitev. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da spremeni sodbi prvostopnega in drugostopnega sodišča. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka v reviziji niso niti navedene niti obrazložene. Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (Uradni list SFRJ št. 4/77 do 35/91 - v nadaljevanju ZPP) iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v predmetni sporni zadevi niso podane.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava pa ne upošteva dejanske podlage napadene odločbe in zato ni utemeljena.

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je bilo določeno, da se do izdaje ustreznih predpisov v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno (1. odstavek 4. člena). Zakon o pravdnem postopku v svojih izhodiščih ni v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije.

Do dneva osamosvojitve Slovenije dne 25.6.1991 so za pravdne postopke pred slovenskimi sodišči v celoti veljala določila ZPP o načinih vročanja pisanj (11. poglavje), pri čemer so se določila 136. oziroma 146. člena uporabljala za vročitev osebam in ustanovam izven jugoslovanskega ozemlja. Z razpadom SFRJ in z nastankom novih držav na ozemlju bivše SFRJ pa bi bilo omenjene določbe upoštevati tudi pri osebah oziroma ustanovah izven območja Republike Slovenije. Zato bi bilo v konkretnem primeru, ko se tožeča stranka nahaja v tujini (prej v BiH, sedaj v Hrvatski), izhajati iz določb 136. člena ZPP, ki v 1. odstavku določa, da se vročanje pisanj osebi ali ustanovi v tujini ali tujcu, ki uživa imunitetno pravico, opravi po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) določeno kaj drugega. Državljanu Republike Slovenije v tujini pa se lahko opravi vročitev po pristojnem konzularnem predstavniku ali po diplomatskem predstavniku Republike Slovenije, ki opravlja konzularne zadeve v tisti tuji državi. Taka vročitev je veljavna le tedaj, če ga je tisti, kateremu naj se pisanje vroči, pripravljen ga sprejeti (2. odstavek). Ker pa novo nastajajoče države na območju dosedanje Jugoslavije v letu 1992 - to je v času nastanka spornega razmerja - še niso imele vzpostavljenih ustreznih (diplomatskih) organov, ki jih procesna zakonodaja v odsotnosti mednarodnih pogodb zahteva za medsebojno komuniciranje, je upoštevati sistem neposrednega poslovanja tudi za vročanje pisanj osebam zunaj območja Republike Slovenije.

Po določbi 103. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih (za določanje rokov, način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Drugi odstavek 24. člena zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ št. 38/84) - ki ga je v sporni zadevi uporabiti - pa napotuje glede vprašanj postopka, ki niso urejena v skladu z določbo 1. odstavka tega člena, na smiselno uporabo določb 1. do 25. poglavja zakona o pravdnem postopku, če ustrezajo naravi sporov.

V 1. odstavku 142. člena ZPP so našteti spisi, za katere velja strožja nadomestna vročitev. Sklep S. z dne 3.2.1992 št. 90/2 - 92, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje v roku šestih mesecev po njegovi dokončnosti, je šteti za spis, ki je podvržen načinu vročanja, kot ga predpisuje 142. člen ZPP. V njegovem 2. odstavku je določeno, da v primeru, ko pisanja ni mogoče osebno vročiti stranki, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga našel, in mu pusti pri kateri od oseb, ki so omenjene v 1. in 2. odstavku 141. člena tega zakona, pismeno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec niti potem ne najde tistega, kateremu naj bi pisanje vročil, se ravna po 141. členu ZPP in velja, da je s tem vročitev opravljena.

V konkretnem primeru iz vročilnice, s katero naj bi bil sklep tožene stranke z dne 3.2.1992 vročen tožniku, izhaja, da ga je sprejel sosed, ne da bi bil pred tem tožnik pismeno obveščen o času ponovne vročitve poštne pošiljke. To pomeni, da je bilo pisanje vročeno po 1. odstavku 141. člena ZPP, torej po splošnem in ne posebnem pravilu. Tožena stranka je po sprejemu povratnice dne 21.1.1992, iz katere je bil razviden nepravilen način vročitve, dne 25.2.1992 sporni sklep izobesila na oglasno desko, ne da bi bile za to opravilo izpolnjene predpostavke iz 2. odstavka 145. člena ZPP. Iz teh dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje izhaja njun pravilen pravni zaključek, da vročitev spornega sklepa delavskega sveta tožniku ni bila pravilno opravljena. Vročanje z nabitjem na oglasno desko se ne more uporabiti, če toženi zavod pred tem ni ugotavljal, kam se je tožnik preselil, zlasti še, ker mu njegov drug naslov ni bil neznan. Dolžnost tožene stranke, da mora poizvedovati za kraj oziroma stanovanje, kamor se je tožnik odselil, izhaja iz določbe 2. odstavka 145. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 24. člena zakona o sodiščih združenega dela, upoštevaje že omenjeni 103. člen zakona o delovnih razmerjih. V organizaciji se lahko opravi nadomestna vročitev odločbe o delavčevi pravici ali obveznosti tako, da se nabije na oglasno desko le tedaj, če je kljub poizvedovanju ostal delavčev naslov neznan.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen v zvezi z 10. točko 2. odstavka 354. člena ZPP), je bila revizija zavrnjena kot neutemeljena.

Določbe ZPP in zakona o sodiščih združenega dela, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/94).