Jedro

Konkretna obligacijska terjatev ne sodi med nobeno od vrst obveznosti družbenika do družbe, saj gre tudi pri stranskih obveznostih družbenika do družbe za to, da tudi te obveznosti utrjujejo vez med družbo in družbenikom in so zaradi tega vezane na poslovni delež družbenika, ne pa na osebo družbenika kot tako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne predlog predlagatelja za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom A. d.o.o..

Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil predlagatelj postopka po svoji pooblaščenki, pri čemer je predlagal sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je v 3. odst. 482. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) določeno, da za obveznosti do družbe, ki so dospele pred prijavo prenosa poslovnega deleža, družbi solidarno odgovarjata tako odsvojitelj kot pridobitelj. Enako pravilo je vsebovano tudi v 3. odst. 11. člena družbene pogodbe dolžnika. Temeljni namen ZGD-1 je namreč varstvo upnikov in manjšinskih družbenikov. A. d.o.o. je odkupil poslovni delež od družbenika K.F., ki je imel obveznost do družbe G. d.o.o.. Ta družba je to terjatev prodala predlagatelju. V strokovni literaturi korporacijskega prava je uveljavljeno stališče, da se prenosom poslovnega deleža vstopi pridobitelj v položaj odsvojitelja. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno razlagalo določbo 3. odst. 482. člena ZGD-1. Dolžnik je po svojem pooblaščencu podal odgovor na pritožbo predlagatelja in predlagal sodišču druge stopnje, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba predlagatelja ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obravnavana pritožba ne zanika ali kakorkoli prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporna denarna obveznost bivšega družbenika K.F. do družbe G. d.o.o. obligacijsko pravne narave, saj izvira iz prodajne pogodbe med družbo kot prodajalcem in bivšim družbenikom kot kupcem, kar z drugimi besedami pomeni, da gre pri tej obveznosti (terjatvi) pravzaprav za zahtevek na izpolnitev pogodbene (poslovne) obveznosti iz naslova prodaje blaga, ki ga je v okviru svoje dejavnosti izdelovala družba G. d.o.o. (podatki v spisu, npr. podatki na list. št. 197 spisa). Sporna terjatev torej izvira iz poslovnega razmerja med bivšim družbenikom in družbo G. d.o.o. in sama po sebi nima nobene pravno relevantne povezave z okoliščino, da je bil tedaj kupec tudi imetnik poslovnega deleža pri prodajalcu, to je družbi G. d.o.o..

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je interpretacija zakonske določbe 3. odst. 482. člena ZGD-1 (enako velja za določbo iz 11. člena družbene pogodbe, ki je po vsebini povzetek zakonske določbe), ki jo je v izpodbijanem sklepu zavzelo sodišče prve stopnje, pravilna, saj omenjeno določilo zajema pri odtujitvi poslovnega deleža le prenos tistih pravic in obveznosti na pridobitelja, ki izhajajo iz samega poslovnega deleža. Obveznosti družbenika do družbe se namreč po korporacijskem pravu delijo na: 1) temeljne obveznosti (plačilo osnovnega vložka, ohranjenje osnovnega kapitala), 2) stranske obveznosti (posojilo družbi), 3) naknadne obveznosti (naknadna vplačila) in 4) zakonske obveznosti (vestnost, lojalnost do družbe). Konkretna obligacijska terjatev pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne sodi med nobeno od teh obveznosti, saj gre tudi pri stranskih obveznosti družbenika do družbe za to, da tudi te obveznosti utrjujejo vez med družbo in družbenikom in so zaradi tega vezane na poslovni delež družbenika, ne pa na osebo družbenika kot tako. V konkretnem primeru je več kot očitno, da ne gre za takšno stransko (korporacijsko) obveznost, marveč gre za čisto navaden poslovni odnos, ki nima nobene vezane pravne opore v poslovnem deležu bivšega družbenika F. v družbi G. d.o.o., kot je to z materialnopravnega vidika pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Konkretni predlagatelj iz teh razlogov tudi po mnenju pritožbenega sodišča nima procesne legitimacije, saj ni izkazal obstoja svoje terjatve do dolžnika (1. alinea 3. točke 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP).

Iz teh razlogov (upoštevaje, da ni bilo zaznati tudi nobene postopkovne kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti) je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pač pa pritožbeno sodišče dolžniku ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj dolžnik v tej vlogi ni navedel nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.