Jedro

Stanovanje, adaptirano v času trajanja zakonske zveze, predstavlja skupno premoženje zakoncev, čeprav je toženka sama organizirala dela, najela in plačevala delavce ter pridobila ugodne kredite.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da je tožnik do ene polovice solastnik dvosobnega stanovanja v izmeri 65 m2, ki ga tvorita dve sobi, kuhinja, predsoba, WC in kopalnica in ki je locirano na podstrešju stanovanjske hiše na B. ulici v L. ter toženki naložilo, da v roku petnajstih dni izstavi tožniku za vknjižbo solastninskega deleža na stanovanju ustrezno listino, sicer bo tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Obenem je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 86.400,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi po 277. čl. ZOR, ki tečejo od 8.3.1993 dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. čl. ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je med pravdnima strankama že leta 1982 prišlo do bistvenih nesoglasij in sporov, zaradi česar se je toženka v letu 1982 tudi odselila. Čeprav je zakonska zveza v času adaptacije stanovanja še vedno formalno obstajala, ekonomske skupnosti ni bilo več. Tožnik pri adaptaciji podstrešja ni sodeloval. Toženka je sama pridobila kredite, ki so bili zelo ugodni in njihovo odplačevanje ni vplivalo na preživljanje družine. Vse kredite in stroške v zvezi z adaptacijo stanovanja je toženka plačevala sama in to ne na škodo družine ali skupnega premoženja zakoncev. Toženka tudi meni, da je sodišče svojo odločitev v preveliki meri oprlo na pričevanje prič, ki jih je predlagal tožnik in ni dovolj upoštevalo izpovedi prič, ki jih je predlagala tožnica.

Priče, ki so izvajale dela v predmetnem stanovanju, s tožnikom niso kontaktirale in jim tudi tožnik ni plačeval za opravljena dela, zato toženka meni, da podstrešno stanovanje ne sodi v skupno premoženje zakoncev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je življenjska skupnost pravdnih strank, ki sta razvezana zakonca, prenehala v letu 1987, ko se je toženka odselila v podstrešno stanovanje na B. ulici v L.. Toženka v pritožbi sicer trdi, da se je odselila že leta 1982, vendar je v odgovoru na tožbo z dne 11.9.1992 (list. št. 18) navedla, da se je v podstrešno stanovanje odselila 1987 leta, in tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 5.10.1992 je izpovedala, da je s tožnikom živela v skupnem gospodinjstvu do leta 1987 (list. št. 24).

Med strankama ni spora o tem, da je bilo predmetno stanovanje adaptirano v obdobju 1982-1987 ter je sodišče prve stopnje zato pravilno štelo, da gre za premoženje, ki je z delom pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in zato predstavlja skupno premoženje zakoncev (II. odst. 52. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitve prvega sodišča, da je v času adaptacije stanovanja obstajala ekonomska skupnost med pravdnima strankama (saj je celo sama toženka povedala (list. št. 25), da sta s tožencem stroške krila skupaj, hrano sta imela skupno, kuhal je tisti, ki je prišel prej domov, nakupoval pa enkrat tožnik, drugič toženka).

Prvostopno sodišče je zaslišalo vse priče, ki sta jih predlagali pravdni stranki ter ocenilo njihove izpovedi. Tako je ugotovilo, da je toženka kontaktirala z delavci in jim plačevala za opravljena dela na podstrešnem stanovanju. Toženec pa se je več ukvarjal z gradnjo in vzdrževanjem vikenda. Ta okoliščina pa še ne dokazuje, kot to zmotno trdi pritožba, da podstrešno stanovanje ne sodi v skupno premoženje zakoncev. Tudi za kredite, ki jih je pridobila toženka in za katere trdi, da jih je sama odplačala oziroma jih še odplačuje, velja, da ne predstavljajo toženkinega posebnega premoženja, zaradi katerega bi bilo predmetno stanovanje toženkina izključna last. Pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitev iz II. odst. 365. čl. ZPP, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Toženka pritožbenih stroškov ni zaznamovala, zato je izrek o njih odpadel.