Jedro

V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu tožena stranka ne more odločati o tem, ali je zaračunavanje DDV upravičeno ali ne. Iz 34.a člena ZDIJZ sicer res izhaja, da lahko organ za ponovno uporabo informacij v pridobitne namene zaračuna ceno, vendar pa to pomeni, da lahko drugostopenjski organ preverja zgolj to, ali je osnovna cena pravilno zaračunana. To, da v konkretnem primeru tožena stranka ne more biti pristojna za odločanje o tem, ali prvostopenjski organ upravičeno obračunava DDV, pa izhaja tudi iz prvega odstavka 138. člena ZDDV-1, ki določa, da obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in z zakonom, ki ureja davčno službo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Informacijskega pooblaščenca št. 090-38/2014/7 z dne 22. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR, v roku 15 dni.

Zahteva stranke z interesom Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ (AJPES) je pod 1. točko izreka odločbe ugodil zahtevi naročnika A. d.o.o., sedaj stranke z interesom, za ponovno uporabo podatkov vseh enot poslovnega registra, v širšem naboru, z zagotovljenimi dnevnimi spremembami, za namen uporabe v lastnih poslovnih procesih-interne računalniške aplikacije in v proizvodu ali storitvi-računalniške aplikacije; pod 2. točko izreka je naročniku za ponovno uporabo informacij javnega značaja iz 1. točke izreka odločbe zaračunal nadomestilo v višini 22.052,00 EUR na leto, povečano za 22 % DDV, ki se plačuje mesečno v višini dvanajstine letne cene; pod 3. točko izreka je odločil, da je rok plačila 8 dni po izstavitvi računa; pod 4. točko izreka je odločil, da mora naročnik pridobljene informacije uporabljati skladno s predpisi, podatkov ne sme spreminjati in jih posredovati drugim uporabnikom za nadaljnjo ponovno uporabo, lahko jih obdela in te obdelane podatke javno objavlja in posreduje drugim uporabnikom le v okviru lastne storitve ob navedbi vira podatkov in pod 5. točko izreka je odločil, da podatke iz 1. točke odločbe naročnik prvič prevzame dne 1. 2. 2014. Drugostopenjski organ je pod 1. točko izreka odločbe pritožbi podjetja A. d.o.o. zoper akt prvostopenjskega organa delno ugodil, tako da je 2. točko izreka prvostopenjske odločbe (ki se nanaša na določanje višine zneska za ponovno uporabo informacij javnega značaja) odpravil v delu, ki se nanaša na 22 % davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV); pod 2. točko izreka je v preostalem delu pritožbo zavrnil in pod 3. točko izreka odločil, da v postopku reševanja pritožbe niso nastali posebni stroški.

Zaradi vsebine tožbe in narave svoje odločitve sodišče ne bo podrobneje povzemalo tistega dela obrazložitve, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe podjetja A. d.o.o. V tistem delu pa, kjer je drugostopenjski organ pritožbi ugodil, kar je sporno tudi v tem upravnem sporu, pa drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ prosilcu neupravičeno zaračunal DDV po stopnji 22 %. V skladu s petim odstavkom 5. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je strošek oproščen plačila DDV, saj se organ kot oseba javnega prava, ne šteje za davčnega zavezanca v zvezi z dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravlja kot organ oblasti, če pobira takse, prispevke in druge dajatve ter plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami. Iz navedenega razloga tožena stranka meni, da prosilec ni dolžan plačati DDV. Organ je prosilcu z računom z dne 28. 2. 2014 zaračunal dvanajstino nadomestila za ponovno uporabo v višini 1.837,67 EUR, povečano za 22 % DDV, kar znaša 2.241,96 EUR. Nato je organ ta račun v navedeni višini odpravil z dobropisom, tako da računa, ki bi ga bilo treba zaradi neupravičeno zaračunanega davka odpraviti, ni, pač pa je organ dolžan prosilcu izstaviti drug račun.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se prosilec v pritožbi ni pritožil zaradi zaračunanega DDV in je zato tožena stranka odločila preko zahtevka. Nadalje navaja, da je po preveritvi stroškovnikov in cenikov pri drugih državnih organih mogoče ugotoviti, da tudi ti ob izstavitvi računa zaračunavajo DDV. Iz stališč Ministrstva za finance izhaja, da je prvostopenjski organ v zvezi z davčno obravnavo pri objavi letnih poročil davčni zavezanec, ker opravlja dejavnost na podlagi javnega pooblastila in gre za konkurenčno dejavnost. Gre za gospodarsko dejavnost, ki jo opravljajo tudi druga podjetja, kar pomeni, da bi obravnava prvostopenjskega organa kot davčnega nezavezanca povzročila znatno izkrivljanje konkurence. Po petem odstavku 5. člena ZDDV-1 pa se dejavnosti ali transakcije, ki jih opravljajo organi oblasti, štejejo pri opravljanju teh dejavnosti in transakcij za davčne zavezance, če bi njihova obravnava, kot da niso davčni zavezanci, povzročila znatno izkrivljanje konkurence. Sicer pa so oprostitve obračunavanja DDV za določanje dejavnosti in transakcije, predpisane v 42. do 61. členu ter 94. členu ZDDV-1. Ministrstvo za finance je v svojem mnenju opozorilo tudi na sodno prakso Sodišča EU, iz katere izhaja, da morata biti za to, da se uporabi določitev kot je določena v 5. členu ZDDV-1, kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da dejavnosti opravlja oseba javnega prava in da jih opravlja kot organ oblasti. Osebe javnega prava lahko vzporedno opravljajo dejavnosti, ki jih vzporedno opravljajo tudi zasebni subjekti, kar pa bi povzročilo, da obravnava navedenih oseb javnega prava kot da niso davčni zavezanci, določeno izkrivljanje konkurence. Pri ponovni uporabi informacij javnega značaja bi bilo torej podano izkrivljanje konkurence v primeru, če se DDV ne bi zaračunal, saj prosilci, ki jim agencija podatke posreduje, kot davčni zavezanci le-te ponujajo na trgu v svojih storitvah. Razen tega je tožena stranka s tem, ko je odločala o DDV, presegla svoje pristojnosti, saj 3. člen Zakona o davčni službi jasno določa, katere so naloge davčne službe. Prosilec pa se sploh ni pritožil zoper zaračunavanje tega davka. Tožena stranka je v skladu z Zakonom o informacijskem pooblaščencu pristojna za odločanje o pritožbi, če je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. V okvir te pristojnosti pa ne spada odločanje o morebitnih kršitvah predpisov z davčnega področja. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da ni odločila preko pritožbenega zahtevka. Tudi ni presegla svoje pristojnosti. Ne gre za postopek, ki je v pristojnosti drugega organa, to je davčne službe. Gre namreč za odločanje o pritožbi po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Zaračunavanje cene pa je urejeno v ZDIJZ in Uredbi o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uredba). Prvostopenjski organ je oseba javnega prava in kot organ oblasti in edini upravljalec upravlja Poslovni register Slovenije (PRS) kot javnopravno nalogo. Torej ne gre za tržno dejavnost. Do izkrivljanja konkurence sploh ne more priti. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v postopek pritegnilo kot stranki z interesom tudi AJPES in podjetje A. d.o.o. Na tožbo je odgovorila le AJPES, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je tožena stranka odločala mimo postavljenega zahtevka prosilca. Tožena stranka pri odločanju ne bi smela uporabiti določb ZDDV-1, ampak bi morala odločiti samo na podlagi določb ZDIJZ. Prosilec se je pritožil samo zoper plačljivost ponovne uporabe in ne zoper ceno uporabe, vključno z DDV. Tožena stranka je posegla v pravice stranke z interesom in drugih oseb javnega prava, ki zaračunavajo DDV. Tožena stranka tudi ne bi smela uporabiti določb ZDDV-1, ker je za to pristojna le davčna uprava. Pojasnjuje tudi, da je tudi po sodni praksi Sodišča Evropske unije v takih primerih ustrezno zaračunavanje DDV. Sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi. Zahteva tudi plačilo stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V navedeni zadevi je sporno vprašanje, ali je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je naročniku za ponovno uporabo informacij javnega značaja pri stroških nadomestila zaračunal še 22 % DDV.

V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je naročnik v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ugovarjal izračunu višine nadomestila v celoti, ker meni, da bi morala biti storitev brezplačna. Torej se sodišče ne strinja z navedbami, da je drugostopenjski organ odločil preko pritožbenega zahtevka, pač pa sodišče meni, da je odločal o stvari, za katero ni stvarno pristojen. Pri tem se sodišče strinja z navedbami, da v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu tožena stranka ne more odločati o tem, ali je zaračunavanje DDV upravičeno ali ne. Kot izhaja iz 1. alineje prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu, je informacijski pooblaščenec pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacij javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacije javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Iz 34.a člena ZDIJZ sicer res izhaja, da lahko organ za ponovno uporabo informacij v pridobitne namene zaračuna ceno, vendar pa po mnenju sodišča to pomeni, da lahko drugostopenjski organ preverja zgolj to, ali je osnovna cena pravilno zaračunana. Kdaj se od osnovne cene obračuna DDV oziroma kdaj se ga ne zaračuna, pa po mnenju sodišča ni v pristojnosti drugostopenjskega organa, saj bi se sicer lahko zgodilo, da drugostopenjski organ odredi, da se DDV ne sme obračunati, pristojni inšpekcijski davčni organ pa bi bil lahko nasprotnega mnenja in bi lahko taka nepravilnost bila tudi predmet postopka o prekršku. To, da v konkretnem primeru tožena stranka ne more biti pristojna za odločanje o tem, ali prvostopenjski organ upravičeno obračunava DDV, pa izhaja tudi iz prvega odstavka 138. člena ZDDV-1, ki določa, da obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in z zakonom, ki ureja davčno službo. Torej je nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV v pristojnosti davčnega organa. Prav tako tudi iz prvega odstavka 3. člena Zakona o davčni službi, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, izhaja, da je opravljanje nadzora nad zakonitostjo, pravilnostjo in pravočasnostjo izpolnjevanja davčnih obveznosti, določenih s predpisi o obdavčenju, naloga davčne službe (2. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o davčni službi). Ker je tožena stranka odločala v zadevi (o materialnopravnih vprašanjih), ki ne spadajo pod njeno stvarno pristojnost, je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 1. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, se do vseh preostalih navedb strank v postopku ni posebej dodatno opredeljevalo.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pri odločanju, skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, upoštevati pravno mnenje sodišča oziroma njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno z tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

Sodišče ni ugodilo zahtevi prvostopenjskega organa kot stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka, saj v primeru odprave upravnega akta, skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, pripadajo stroški le tožeči stranki.