Jedro

Če tožnik v tožbi predlaga glavno obravnavo, pri čemer pa ne navaja nobenih relevantnih dejstev in dokazov, ki jih ne bi ugotovil že upravni organ v upravnem postopku, to, da sodišče kljub tožnikovemu predlogu ni opravilo glavne obravnave, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato uveljavljana kršitev določb postopka iz 2. odstavka 75. člena ZUS-1 ni podana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.3.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo ... z dne 8.12.2003, s katero je ta odločil, da se osebni stiki med očetom A.A. in njegovima mld. otrokoma C. in V., določijo tako, da potekajo med tednom vsak ponedeljek in sredo s hčerko V., ki jo oče pride iskat v šolo po pouku in jo vrne na materin dom ob 18. uri, vsako sredo s sinom C., ko pride C. k očetu ob 15. uri in ga oče vrne na materin dom ob 18. uri, vsak drugi vikend na 14 dni, tako da pride oče po oba otroka v petek ob 14.30 uri na materin dom in ju vrne nazaj domov v nedeljo ob 18. uri. V času počitnic in praznikov: polovico jesenskih in prvomajskih počitnic. Otroka preživita pri očetu prvo polovico počitnic, kadar sovpada prva polovica počitnic z vikendom, ki ga otroka preživita pri očetu. Kadar sovpada očetov vikend z drugo polovico počitnic, prevzame oče otroka v sredo ob 14.30 uri na materinem domu in ju vrne nazaj zadnji dan počitnic ob 18. uri. Zimske počitnice preživita otroka pri očetu vsako liho leto, poletne počitnice pa od 1.7. do 15.7. in od 1.8. do 15.8. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke ter z razlogi za odločitev. Sklicuje se na 1. in 2. odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89-p.b. in Uradni list RS, št. 64/01) , ki se v obravnavanem primeru še uporablja glede na določbo 39. člena ZZZDR-C (Uradni list RS, št. 16/04), ter na podatke v upravnih spisih. Iz teh izhaja, da je bilo v postopku pridobljeno izvedeniško mnenje kliničnega psihologa (mnenje z dne 18.8.2003), izjavi obeh staršev in mld. otrok, mnenje strokovne komisije in da je prvostopni upravni organ opravil dve obravnavi, in sicer dne 27.3.2003, udeležila sta se jo oba starša, ter dne 14.11.2003, katere se tožnik ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil. Iz klinično psihološkega izvedeniškega mnenja z dne 18.8.2003 izhaja, da glede na situacijo, v času šolskega pouka za nobenega od otrok preseljevanje med tednom od matere k očetu in obratno, ni primerno. Zato naj starša sporazumno, v pogovoru z otroki, določita dva popoldneva v tednu, ki naj jih C. in V. preživita pri očetu, zvečer pa naj se vrnejo v razumnem času, da si lahko pripravijo stvari za šolo in pred spanjem poskrbijo za osebno higieno. Nič ni narobe, če kako popoldne med tednom niso vsi otroci skupaj in ima kdo kdaj enega od staršev samo zase. Obseg stikov med vikendi, prazniki in počitnicami naj ostane enak kot doslej. Iz mnenja strokovne komisije izhaja, da med tednom nobeden od otrok ne prespi pri očetu in naj se stiki odvijajo med tednom ob dnevih, ki so že utečeni, vsak ponedeljek in sredo za V. od 15. do 18. ure, po C. pa lahko pride oče po pouku v šolo in jo vrne na njen dom ob isti uri kot V. Glede stikov očeta z mld. otrokoma med vikendi in počitnicami je komisija predlagala, da ostanejo nespremenjeni - kot v prvotni odločbi. Glede na izvedeni dokazni postopek in glede na to, da je pri določitvi stikov upoštevano mnenje strokovne komisije, je tudi po presoji sodišča odločitev o določitvi stikov pravilna in zakonita, Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikove pritožbene ugovore, da so stiki določeni v premajhnem obsegu, časovno nepravilno razporejeni in neživljenjski. Sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu, da se na glavni obravnavi izvedejo dokazi z zaslišanjem strank Po presoji sodišča odločitev tudi po opravljeni glavni obravnavi ne bi mogla biti drugačna, saj tožnik ni navedel konkretnih okoliščin in predlagal konkretnih dokazov, ki bi kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je ves čas postopka zatrjeval, da stiki, kot so določeni s sporno odločbo, niso v korist otrok in predlagal dokaze, ki to potrjujejo. Sodišče so do predlaganih dokazov ni opredelilo in odločilnih dejstev ni ugotovilo. Odločba oži obseg stikov, posega pa tudi v stike C. in V. z bratom Tadejem, kar je v nasprotju s koristjo otrok. V postopku ni bilo ugotovljeno, ali neformalni dogovor o polovično preživetem času pri vsakem od staršev predstavlja korist za oba otroka, ali je v njihovo škodo. Meni, da gre za neenakopravno obravnavanje in za neutemeljeno favoriziranje matere. To izhaja tudi iz neformalnega mnenja Urada za enake možnosti. Tako neenako obravnavanje pa predstavlja poseg v temeljne človekove pravice, zagotovljene z Ustavo RS, to je pravico do enakopravne obravnave. Navaja, da je bilo v postopku kršeno temeljno načelo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) - načelo zaslišanja strank. Ni pravilno stališče sodišča, da tudi po opravljeni glavni obravnavi odločitev ne bi bila drugačna. Dejansko tožnik v postopku pred upravnim organom, niti v postopku pred sodiščem, ni imel možnosti samostojno dokazati pravilnosti svojih trditev, da odločitev o stikih ni v korist otrok. Otrokom namreč ni v korist, da se zmanjšujejo pred izdajo odločbe neformalno dogovorjeni stiki, če za to ni podana indikacija, ta pa v obravnavanem primeru ni podana. Ker tožnik ni bil zaslišan, so mu kršene temeljne človekove pravice, ki jih varuje in določa Ustava RS, zlasti pravica do pravičnega in poštenega sojenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka in stranka z interesom v tem upravnem sporu B.B. na pritožbo nista odgovorili.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS -1. Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V 2. odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo: pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1.1.2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. Revizija ni utemeljena.

ZUS-1 v 1. odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe tega zakona, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus uveljavljanih revizijskih razlogov.

Po presoji revizijskega sodišča uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve pravil postopka, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, ni podan in prav tako ni podan razlog zmotne uporabe materialnega prava.

V obravnavani zadevi gre za odločanje o osebnih stikih med mld. otrokoma in očetom. Materialno pravna podlaga za odločanje je določba 1. odstavka 106. člena ZZZDR, ki se glede na določbo 39. člena ZZZDR-C uporablja za postopke, začete do uveljavitve tega zakona, to je do 1.5.2004, ter določba 3. točke 9. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP). Po navedeni določbi ZZZDR ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede na koristi otroka ne odloči drugače. Po navedeni določbi KOP je treba spoštovati pravice otroka, ki je ločen od staršev, da redno vzdržuje osebne stike ali neposredno zvezo z obema, razen, če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Glede na navedeno pravno podlago se pri odločanju o stikih roditelja z otrokom upošteva predvsem otrokova korist, ki je pri določitvi stikov glavno vodilo. Da so stiki mld. C. in V. z njunim očetom, kot so določeni s prvostopno odločbo, v njuno korist, je bilo v postopku ugotovljeno na podlagi razgovora z mld. otrokoma, izjave matere, podane na ustni obravnavi, izvedeniškega mnenja specialistke klinične psihologije z dne 18.9.2003, mnenja strokovne komisije in odgovora očeta na mnenje strokovne komisije. Iz mnenja strokovne komisije izhaja, da je ta upoštevala vse konkretne okoliščine primera, in pri tem upoštevala tako želje otrok kot tudi mnenje izvedenke klinične psihologinje. In ker so stiki določeni z odločbo skladni s tem mnenjem, je imelo sodišče prve stopnje po presoji revizijskega sodišča v ugotovljenem dejanskem stanju dovolj podlage za presojo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Glede na navedeno in glede na to, da tožnik v tožbi nasprotuje določitvi stikov, ker meni, da so določeni v premajhnem obsegu, časovno nepravilno razporejeni in neživljenjski, pri čemer pa ne navaja nobenih relevantnih dejstev in dokazov, ki jih ne bi ugotovil že upravni organ v upravnem postopku, to da sodišče kljub tožnikovemu predlogu ni opravilo glavne obravnave, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato uveljavljana kršitev določb postopka iz 2. odstavka 75. člena ZUS-1 ni podana.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.