Jedro

V obravnavanem primeru se cilj, ki ga v tem postopku zasledujeta predlagatelja, da doseči brez omejitve lastninske pravice – z ureditvijo lastnega dostopa ob jugozahodni fasadi njune hiše. Višina samih stroškov, ki so za njegovo realizacijo potrebni, pa zato v obravnavanem primeru sploh ni pomembna. Pravna prednica je nepremičnino kupila ob zavedanju bodočih stroškov zaradi ureditve dostopa in se ob dejstvu iz tega razloga tudi dogovorjene nižje kupnine predlagatelja ne moreta sedaj sklicevati na potrebo po nujni poti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1. izreka v celoti zavrnilo predlog predlagateljev za ustanovitev nujne poti v breme nepremičnin s parcelnimi št. 1122/1, 1122/2 in 1122/4, vse k.o. T., za potrebe dostopa do stanovanja, ki se nahaja v prvem nadstropju stanovanjske hiše v T., stoječe na parceli št. 1122/3 k.o. T. po obstoječi trasi, ki vodi od javne ceste s parc. št. 613/1 k.o. T. preko skrajnega severozahodnega dela parcele št. 1122/4 k.o. T., nato preko dvorišča s parc. št. 1122/1 k.o. T. ter po stopnišču ob severozahodni fasadi hiše, ki stoji na parc. št. 1122/2 k.o. T. do balkona, last predlagateljev, ki poteka v nadaljevanju stopnišča ob severovzhodni fasadi stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 1122/3 k.o. T., kjer se nahaja edini vhod v stanovanje v nadstropju navedene hiše. Pod točko 2. je odločilo, da stroške postopka trpita predlagatelja, ki sta zato nasprotni udeleženki dolžna povrniti na 587,72 EUR odmerjenih stroškov postopka. Pod točko 3. je ugodilo ugovoru nasprotne udeleženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 3. marca 2008, tako da je sklep v celoti razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo in obenem odločilo, da sta predlagatelja dolžna nasprotni udeleženki povrniti stroške v znesku 95,94 EUR. Tako je odločilo potem, ko je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da bi izključno po določbah 88. do 90 čl. SPZ ter 140. do 149. čl. ZNP sicer moralo ugoditi predlogu predlagateljev za ustanovitev nujne poti, vendar pa tega ob uporabi splošnega pravnega načela vestnosti in poštenja ni moglo storiti. Odločitev v korist predlagateljev bi namreč v konkretnem primeru povzročila neupravičeno pravno posledico, kar pa pomeni prav kršitev temeljnega načela vestnosti in poštenja. Odločitev je črpalo iz ugotovitve, da se je med udeleženci prej vodila v postopku pod opr. št. P 1 pravda zaradi ukinitve služnostne pravice predlagateljev po isti trasi, kot sedaj uveljavljata pravico do nujne poti, toženca, sedaj predlagatelja, pa sta vedela o omejenem časovnem trajanju služnostne pravice dostopa do njihovega stanovanja preko nepremičnin tožnice, sedaj nasprotne udeleženke. Ker je današnje stanje razporeditve prostorov v nepremičnini predlagateljev enako, kot ga je sodišče ugotovilo že ko je odločalo o služnostni pravici, je očitno, da sta pravna prednika predlagateljev pri razporeditvi stanovanjskih prostorov sprejela pogoj izgradnje lastnega stopnišča v roku dveh let po nakupu, z aneksom iz leta 1991 pa je bilo dogovorjeno, da se začasna uporaba stopnišč, ki velja dve leti po vselitvi (po pogodbi o služnostni pravici z dne 27. avgusta 1984) podaljša dokler v stanovanjski hiši živi pravni prednik predlagateljev A.M., medtem ko je bilo z aneksom naknadno dogovorjeno, da njegovi pravni nasledniki (torej predlagatelja) lahko stopnišče uporabljajo samo še štiri mesece po datumu prenehanja njegovega bivanja. Ugotovilo je tudi, da sta predlagatelja za časovno omejitev služnostne pravice vedela.

Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper takšen sklep pritožujeta predlagatelja. V prvi vrsti izpostavljata, da odločitev sodišča za vse udeležence postopka predstavlja presenečenje. Na način, kot je sodišče odločilo v konkretnem primeru, bi lahko sklep izdalo brez naroka in z minimalnimi stroški in za odločitev ni potrebovalo izvedenskega mnenja, čeprav se na to mnenje sklicuje, ker je izvedenec obrazložil variantne možnosti dostopa do stanovanja predlagateljev. Tudi brez izvedenskega mnenja je povsem jasno, da obstaja teoretična možnost izvedbe drugačnega dostopa, torej tudi s strani jugozahodne fasade stanovanjske hiše. Z svojo odločitvijo je sodišče postavilo družino predlagateljice v izjemno težko psihično in ekonomsko situacijo, kar je z razveljavitvijo začasne odredbe le še poslabšalo. Po prepričanju predlagateljev je sodišče v izpodbijanem sklepu storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče v celoti preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni, oziroma so med seboj v nasprotju, poleg tega pa sklep sploh nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, podano pa je tudi neskladje med njegovim izrekom in obrazložitvijo. V smeri ugotavljanja zakonitih pogojev za ustanovitev nujne poti sploh nima ustreznih razlogov. Sodišče ga je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je izgradnja variantnega dostopa do stanovanja predlagateljev možna, in na podlagi ugotovitve, da sta predlagatelja vedela za začasno uporabo stopnišča do svojega stanovanja. Iz teh razlogov pa je nato uporabilo določbo čl. 5 OZ, ki udeležencem nalaga, da morajo pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Predlagatelja sta ves čas trdila, da za začasnost uporabe stopnic nista vedela in da jih ni nihče seznanil z vsebino pogodbe in aneksa ter z zahtevo na prenehanje uporabe stopnic, dokler ni prišlo do spora. Brez izvedbe ustreznih dokazov je sodišče zaključilo, da je izjava predlagateljice o tem, da na originalni skici stopnice niso vrisane in da so bile dodane kasneje, neprepričljiva. Če bi sodišče v tej smeri dokaze izvajalo, bi ugotovilo, da je bil načrt za izgradnjo stopnišča ter zastekljenega in pokritega balkona na južni fasadi stanovanjske hiše dodan v teku pravde pod opr. št. P 1 in da je to narisal D.K. na prošnjo sina udeleženke M.B., in ne na prošnjo očeta predlagateljev A.M. Udeleženka je v pravdni spis vložila odgovor na zapisnik in v prilogi skico stopnic na južni strani, ki pa ni bila izdelana v marcu 1988. Z izvedbo dokazov bi sodišče lahko tudi ugotovilo, da je predlagateljica zgradila dimnik na južni fasadi šele v jeseni leta 1997. Sicer pa je K.D., zaslišan kot priča na naroku 8. marca 2005 v pravdni zadevi P 1 pojasnil, da je narisal možnost dodatne rešitve s stopnicami zgolj M.A., in to okrog leta 1988. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj v konkretnem primeru obstajajo vsi pogoji za ustanovitev nujne poti po določilu čl. 88 in 89 ZNP. Povsem jasno je, da stanovanje predlagateljev nima nikakršne povezave z javno cesto. Nova povezava z izgradnjo stopnišča na jugozahodni strani bi predstavljala za predlagatelja velik poseg in velike stroške, stanovanje pa bi na ta način izgubilo svojo funkcionalnost. Vse to ugotavlja tudi izvedenec. Na majhen poseg v pravico nasprotne udeleženke pa kaže že izračunana odškodnina oziroma nadomestilo v višini 3.398,00 EUR. Iz fotografij 2, 3 in 4 v prilogi izvedenskega mnenja je lepo razvidno, kje naj bi potekala nujna pot. Vhodna vrata bele barve se vidijo na fotografiji št. 3, v zvezi s tem pa sodišče ni ugotovilo, da obremenitev dejansko predstavlja le uporabo 16-ih stopnic in mogoče začetnega podesta na balkonu pred vhodom v stanovanje udeleženke, saj je balkon last predlagateljev. V delu, kjer nujna pot poteka preko parcel 1122/4 in 1122/1, pa ne gre praktično za nikakršno obremenitev. Zgolj z vpogledom v pravdni spis P 1 sodišče ne bi smelo sprejemati takšnih zaključkov in izdati takšne odločbe, kot jo je v konkretnem primeru. Predlagateljem ni bila dana možnost, da bi glede tega zavzela konkretno stališče, v tej smeri bi ju moralo sodišče neposredno zaslišati, vpogledati v originalno skico in po potrebi zaslišati tudi pričo K.D. Moralo bi ju zaslišati tudi glede osnovne pogodbe o nakupu stanovanjske hiše in glede aneksa k pogodbi ki ga predlagatelja nista podpisala, ter o vsebini posameznih skic, datumov njihove izdelave in njihovih avtorjev. V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče govori tudi o možnosti ureditve prostorov na podstrešju, čeprav v tej smeri ni izvajalo prav nikakršnih dokazov. Sodišče je z izpodbijanim sklepom tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je nepravilno uporabilo določbo člena 5 OZ. V smeri njene uporabe tudi ni izvajalo nobenih dokazov. Ni korektno povzelo vsebine pogodbe z dne 27. avgusta 1984, predvsem v delu, ko je govora o služnosti dostopa in v delu, kjer je določeno, da je služnost zajeta v kupnini. Brez izvajanja dokazov je verjelo sinu nasprotne udeleženke, da so za nepremičnino prejeli nižjo kupnino, ker bi morali predlagatelji naknadno napraviti drug dostop do stanovanja. Sodišče tudi ne more uporabiti določbe čl. 5 OZ zoper oba predlagatelja, saj nista bili stranki prvotne pogodbe, niti nista bili seznanjeni s sklepanjem kakršnegakoli aneksa k tej pogodbi. Jasno je, da je služnost dostopa do stanovanja glede na pravnomočno pravdno zadevo opr. št. P 1 ukinjena. Predlagatelja sta torej v popolnoma enaki situaciji kot vsak drug udeleženec, ki nima redne potne zveze do svojih nepremičnin. Za uporabo določil SPZ o določitvi nujne poti govorijo vse ugotovljene okoliščine obravnavanega primera, drugačno razmišljanje pa predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava in je zato izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Dejanske okoliščine v zadevi tudi v celoti opravičujejo izdano začasno odredbo, saj sicer predlagatelja nimata prav nikakršne možnosti dostopa do lastnega stanovanja, v katerem živi predlagateljica z družino in v kateri so tudi nedoletni otroki. Pritožbenemu sodišču predlagata naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da bo v celoti ugodilo njunemu predlogu za določitev nujne poti, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, pri čemer pa naj v vsakem primeru obdrži začasno odredbo v veljavi do pravnomočnosti te nepravdne zadeve.

Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, predlagateljema pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka. Poudarja, da zanjo izpodbijani sklep ne pomeni nikakršnega presenečenja in se čudi, kako lahko predlagatelja nekaj takega trdita tudi v njenem imenu. Pritožba posega v temeljne procesne principe, saj zaključuje, da je iz izvedenih dokazov jasno izhajalo, da obstojijo vsi zakoniti pogoji za dovolitev nujne poti. Pri tem pritožba pozablja, da zakon določa, da je sodišče pri presoji dokazov prosto. Pritožba sprevrača dejstva in zaključke izpodbijanega sklepa. Sama s sabo in z lastnimi trditvami zahaja v nasprotje, oziroma ponuja špekulativne zaključke brez kakršnekoli podlage. Po svoji vsebini je glede na pravnomočno končano zadevo pod opr. št. P 1 predlog za ustanovitev nujne poti poskus zaobiti pravnomočno sodbo. Predlagatelja sama zatrjujeta, da je povsem jasno, da obstaja teoretična možnost izvedbe drugačnega dostopa. V resnici gre za dejansko možnost, ki jo je ugotovil tudi izvedenec v izvedenskem mnenju. S tem, ko v pritožbenem postopku vlagata v spis eno izmed možnih variant stopnišča, sta v tem dokazu prekludirana. Predočena nova skica pa pove še nekaj drugega, kar pa v bistvu negira njune bistvene trditve, in sicer da sta vedela za potrebo izgradnje nove dostopne poti in sta za to pot iskala možne variante. Že iz kronologije sporov izhaja, da sta predlagatelja imela možnost izgradnje druge dostopne poti, ki bi jo morala zgraditi in realizirati kupoprodajno pogodbo z dogovorom o začasni služnostni poti, ne pa da izigravata pogodbeno določene pravice in obveznosti. Izigravata pa tako v smeri napram pogodbi, kot napram pravnomočni sodbi v zadevi P 1. Pritožba predlaga njuno zaslišanje o pogodbi o nakupu stanovanjske hiše, čeprav sta v zvezi s tem jasno povedala, da pri nakupu nista sodelovala in da za potrebo po gradnji nove dostopne poti nista vedela. Ti dvomi so pravzaprav že „res iudicata“, njune trditve pa ovrže prav sodba P 1. Do veljavnosti SPZ institut nujne poti ni bil uporabljiv za predmetno zadevo, saj sama predlagatelja potrjujeta možnost izgradnje novega dostopa. Stroškovna podlaga v zvezi z možnostjo ustanovitve nujne poti po 88. čl. SPZ ne preide v poštev, ker so stranke izgradnjo novega stopnišča predvidele v kupoprodajni pogodbi in v dogovoru o začasni služnosti. Sicer pa znaša cena izgradnje stopnišča približno toliko, kot bi znašalo nadomestilo udeleženki za trajno uporabo stopnišča. Tudi po kriteriju „nesorazmernih stroškov“, torej pritožba ni izpodbila izdanega sklepa. Pritožbeno sodišče naj jo zato zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Predvsem gre pritožniku pojasniti, da uporaba kateregakoli temeljnega pravnega načela v sodni odločbi za stranke postopka v nobenem primeru ne more pomeniti presenečenja. Temeljna načela namreč prevevajo ves pravni sistem, zato v nobenem primeru že pojmovno ni mogoče njihovo uporabo označiti kot odločanje po „drugi pravni podlagi“ saj gre za abstraktna pravila, ki obvladujejo posamezno pravno vejo v celoti.

S tem, ko pritožba prepiše določilo drugega odstavka 14. tč. 339. čl. ZPP, pri tem pa v ničemer ne pojasni, s čim naj bi sodišče storilo bistveno postopkovno kršitev, prav tako ne more uspeti. Nikakor ne drži, da izpodbijani sklep v smeri ugotavljanja zakonitih pogojev za ustanovitev nujne poti nima ustreznih razlogov, saj je navsezadnje sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi ob ozki uporabi določil SPZ in ZNP moralo predlogu za ustanovitev nujne poti ugoditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sklep sodišča prve stopnje vse razloge glede osnovnih pogojev, ki jih SPZ določa za primer ugotavljanja pogojev za ustanovitev nujne poti. Sodišče prve stopnje je korektno opravilo presojo, ali nepremičnina predlagateljev nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto in tudi ali bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Z opravo ogleda na kraju samem se je prepričalo, da nepremičnina predlagateljev, to je stanovanjska hiša za redno rabo sicer nima vzpostavljene potrebne zveze z javno cesto (stran 4 sklepa) ter podrobno opisalo potek trase, po kateri se vtožuje nujna pot in jo tudi z rdečo barvo označilo na fotografiji št. 3, ki je sestavni del izvedenskega mnenja, obenem pa ugotovilo, da možnost izgradnje drugega, „variantnega“ dostopa v stanovanje obstaja, saj ga je mogoče zgraditi na parceli št. 1123/2, last predlagateljev, kar niti za pritožnika ni sporno. Stroškovno posledico ustanovitve nujne poti je ocenjevalo s postavitvijo izvedenca gradbene stroke I.Z. in na podlagi njegovega mnenja ocenilo, da je tudi na podlagi stroškovnega in funkcionalnega vidika edini možen zaključek, da koristi, ki nastanejo z ustanovitvijo nujne poti za gospodujočo nepremičnino, presegajo škodo, ki je s tem povzročena nasprotni udeleženki, saj je slednjo izvedenec ocenil v višini 3.398 EUR, variantna dostopa skozi otroško sobo v višini 11.827 EUR, oziroma skozi dnevno sodbo pa v višini 9.265 EUR. Tisto, kar pritožnika upravičeno zmoti (pa ne iz razlogov ki jih sama navajata v pritožbi), je uporaba materialnega prava, ko je sodišče po presoji kriterijev iz SPZ in ZNP v presojo spora pritegnilo še uporabo temeljnega načela vestnosti in poštenja. Tu zgolj nepravilen citat čl. 5 OZ (kar pritožba sicer sploh ne opazi), sam po sebi nima bistvenega pomena, saj 12. čl. SPZ vsebuje vsebinsko enako načelo. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, potem pa po nepotrebnem in tudi zgrešeno opravilo preširoko pravno abstrakcijo na konkretno ugotovljeno dejansko stanje, saj sicer pravilni odločitvi zgolj ob pravilni interpretaciji vso potrebno podlago ponuja že 88. člen SPZ, kar izhaja iz spodnje argumentacije.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča v presojo spora povsem pravilno vključilo tudi dokazno oceno dejstev, ugotovljenih v pravnomočno rešeni pravdni zadevi P 1. Mimo dejstev, da je pravna prednica predlagateljev (Am.M.) stanovanjsko hišo v T. kupila dne 27. avgusta 1994 in da je bilo v 5. čl. pogodbe določeno, da se služnost dostopa preko parcele št. 1122/1 k.o. T. ureja s posebno pogodbo, vrednost služnosti pa je zajeta v kupnini, v tem sporu ni mogoče (A6 v spisu P 1). V tem kontekstu se zato izpoved sina nasprotne udeleženke – M.B. izkaže kot prepričljiva in ne drži, da bi ji sodišče prve stopnje zgolj nekritično sledilo. Pogodba o služnostni pravici, sklenjena dne 27. avgusta 1984 med O.B. in A.B. na eni, ter Am.M. (pravno prednico predlagateljev) na drugi strani (A7 v spisu P 1) je v 2. čl. določala, da imetnici pravice uživanja, vsaka do ½ na parceli 1122/1, Am.M. in njenim pravnim naslednikom priznavata služnost pešpoti in vožnje po parceli 1122/1 in začasno uporabo skupnih stopnic ob stanovanjski hiši parc. št. 1122/2 k.o. T. za dobo dveh let po vselitvi. Dne 1. marca 1991 sta nasprotna udeleženka in A.M., oče predlagateljev, podpisala aneks k tej pogodbi (A8 v spisu P 1), v katerem sta določila, da se začasna uporaba stopnic, ki velja dve leti po vselitvi, podaljša, dokler v stanovanjski hiši živi sam A.M., njegovi pravni nasledniki (predlagatelja) pa lahko po aneksu stopnišče uporabljajo samo se štiri mesece po datumu prenehanja njegovega bivanja. Kronologija dogodkov, upoštevaje še pravnomočno sodbo v zadevi Okrajnega sodišča v Tolminu opr. št. P 1 o prenehanju služnostne pravice uporabe stopnišča, ki poteka po zahodni in severni fasadi stanovanjske hiše, last O.B. (sedaj nasprotna udeleženka), stoječe na parceli 1122/2 k.o. T., za potrebe stanovanjske hiše, last M.R. in E.M. (sedaj predlagatelja), stoječe na parceli št. 1122/3 k.o. T., enostavno ne potrjuje pritožbenih izvajanj, da predlagatelja za aneks in za vsebino aneksa nista vedela. Dejstvo je, da sta predlagatelja pridobila nepremičnino obremenjeno z dogovorom (o časovno omejeni služnosti prehoda), ob zavedanju da si bosta morala urediti lasten dostop, kar izhaja prav iz dogovora o iz tega razloga nižji kupnini, ob ogledu pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je današnja notranja razporeditev prostorov hiše na naslovu P. identična tisti ob sklepanju dogovora. Dogovor ju torej v vsakem pogledu veže, povsem njuna stvar pa je, zakaj si stopnišča – dohoda ne uredita. Če si ga ne uredita, ga pač nimata, njegovo uveljavljanje preko instituta pravice do nujne poti in sklicevanje na prvi del zakonskega teksta iz 88. člena SPZ pa iz tega razloga ne more biti uspešno.

Povedanemu zgoraj nujno sledi zaključek, da se v obravnavanem primeru cilj, ki ga v tem postopku zasledujeta predlagatelja, da doseči brez omejitve lastninske pravice – z ureditvijo lastnega dostopa ob jugozahodni fasadi njune hiše. Višina samih stroškov, ki so za njegovo realizacijo potrebni, pa zato v obravnavanem primeru sploh ni pomembna. Pravna prednica je nepremičnino kupila ob zavedanju bodočih stroškov (pa četudi nesorazmernih) zaradi ureditve dostopa in se ob dejstvu iz tega razloga tudi dogovorjene nižje kupnine (kupoprodajna pogodba z dne 27. avgusta 1984 – A6 v spisu P 1) predlagatelja ne moreta sedaj sklicevati na potrebo po nujni poti (saj drugi zakonski pogoj iz 88. člena SPZ za njeno ustanovitev glede na ugotovljeno dejansko stanje v tej zadevi pač nima odločilnega pomena).

Pritožba tudi pozablja, da je sodišče izvajalo dokaz z zaslišanjem predlagateljice M.R. (ki ji je imel pooblaščenec vso možnost postavljati vprašanja), predlagatelja E.M. pa sodišče ni zaslišalo zato, ker na narok ni pristopil. Zaslišanje priče K.D. pa predlagatelja sploh nista predlagala, ampak je to predlagala nasprotna udeleženka (listovna št. 32) in bi se zaradi neizvedbe tega dokaza kvečjemu lahko pritožila ona. Povsem pavšalno pritožba izpodbija sklep v delu, kjer je sodišče razveljavilo začasno odredbo. Pritožbeno sodišče se pač ne more strinjati s trditvijo, da dejanske okoliščine v celotni zadevi opravičujejo takšno začasno odredbo, ker predlagatelja drugače nimata nikakršnih možnosti dostopa do lastnega stanovanja. Izpodbijani sklep ima o tem obširne in prepričljive razloge, ki pa jih pritožba konkretno niti ne izpodbija, kar pomeni, da poseben odgovor pritožbenega sodišča ni potreben.

Po obrazloženem, ko pregled zadeve po drugem odstavku 350. čl. v zvezi s čl. 366 ZPP in 37. čl. ZNP ni pokazal kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka in ne zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. čl. 365 ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP, vse v zvezi s 37. členom ZNP. Predlagatelja s pritožbo nista uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve.