Jedro

V primeru, ko porok izpolni obveznost glavnega dolžnika, čigar obveznost je bila v stečajnem postopku zmanjšana, se pojavi dilema o vsebini 1028. člena OZ glede tega, ali ima porok tudi v takem primeru pravico zahtevati od dolžnika vse, kar je plačal zanj. OZ v 1018. členu, uvrščenem med splošne določbe o poroštvu, določa, da na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. S subrogacijo porok vstopi v upnikov položaj. Določbo, po kateri ima porok od dolžnika pravico zahtevati "vse, kar je plačal zanj", je zato treba razumeti tako, da ima pravico od njega zahtevati, kar bi lahko zahteval upnik. Ker upnik od toženca zaradi odpusta dolga v stečaju ne bi mogel zahtevati izpolnitve, tožeča stranka kot porok nima regresne pravice do njega. Za odločitev zato ni pomembno, kdaj je tožeča stranka pridobila pravico terjati od toženca to, kar je plačala zanj njegovemu upniku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 6.276,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje, v II. točki izreka pa tako, da se naloži tožeči stranki, da je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti 554,35 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (glede plačila 649,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti še 257,03 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki 6.925,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 ter ji povrniti 1.000,42 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo navaja, da so mu bile na podlagi sklepa o odpustu obveznosti opr. št. St 000/2014 z dne ... 2016 odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do 17. 11. 2014. Zahtevek tožeče stranke temelji na plačilu obveznosti, ki so zoper toženo stranko nastale pred začetkom odpusta obveznosti. Po 1031. člen OZ porok vstopi v položaj upnika, zato terjatev do tožnika takrat ne nastane, temveč gre le za prehod terjatve iz upnika na poroka. Obravnavana terjatev izvira iz obveznosti tožene stranke do dobavitelja, ki so mu bile odpuščene na podlagi sklepa o odpustu obveznosti. Sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da naj bi terjatev nastala šele po izdaji sklepa o odpustu obveznosti, takrat, ko je tožeča stranka plačala obratovalne stroške upniku, čeprav je nesporno, da je ista terjatev nastala že prej, torej pred začetkom postopka osebnega stečaja nad toženo stranko. Na podlagi 1022. člena OZ je bil upnik dolžan v osebnem stečaju tožene stranke priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka ter ima zato tožeča stranka od upnika možnost uveljavljati škodo. Prav tako je treba pri presoji utemeljenosti zahtevka tožeče stranke upoštevati prvi odstavek 1031. člena OZ, da sme dolžnik zoper poroka, ki je brez njegove vednosti plačal upnikovo terjatev, uporabiti vsa pravna sredstva, s katerimi bi bil ob tem plačilu lahko zavrnil upnikov zahtevek. Tožeča stranka je vedela za postopek osebnega stečaja nad toženo stranko ter za odpust obveznosti. Zato je plačala terjatev, ki je za toženo stranko že prenehala na podlagi odpusta obveznosti. Sodišče se je skopo in brez posebne utemeljitve opredelilo do trditve tožene stranke, da bi morala tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 296. člena ZFPPIPP v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti svojo regresno terjatev, ki do začetka stečajnega postopka še ni nastala. Toženec še poudarja, da je eden od temeljnih namenov instituta odpusta obveznosti vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje. S tem, ko se prizna terjatev upnikov, ki imajo regresni zahtevek napram stečajnemu dolžniku, se omogoči, da je stečajni dolžnik zavezan na plačilo obveznosti, katere so mu bile v postopku osebnega stečaja odpuščene. Ravno nezmožnost plačila teh obveznosti je vodila stečajnega dolžnika v začetek postopka osebnega stečaja. Z razlago, kot jo je zavzelo sodišče v tej zadevi, se izniči osnovni namen odpusta obveznosti in osebnega stečaja.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je lastnica stanovanja in zahteva od toženca kot najemnika povrnitev zneska, ki ga je zanj plačala K., d.o.o., in se nanaša na njegov dolg za obratovalne stroške stanovanja. Toženec plačilo zavrača , ker so mu bile v postopku osebnega stečaja odpuščene obveznosti, katerih plačilo sedaj zahteva tožeča stranka.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so bile tožencu v postopku osebnega stečaja s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2014 z dne ... 2016 odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do 17. 11. 2014. Na podlagi zahtevka za plačilo obratovalnih stroškov najemnika stanovanja po petem odstavku 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) je tožeča stranka 1. 6. 2017 zahtevani znesek plačala dobavitelju K., d.o.o. in istega dne uveljavljala od toženca regresni zahtevek za povrnitev tega zneska. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je terjatev tožeče stranke do toženca nastala šele z njenim plačilom upniku, torej 1. 6. 2017 in nanjo sklep o odpustu obveznosti zato ne učinkuje.

7. Odgovornost tožnice za toženčeve dolgove za neplačane obratovalne stroške stanovanja temelji na določbah četrtega in petega odstavka 24. člena SZ-1, po katerih je, če ni drugače dogovorjeno, dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, lastnik stanovanja pa za obratovalne stroške najemnika odgovarja subsidiarno. V pritožbenem postopku je sporno, ali je toženec dolžan tožnici povrniti, kar je kot lastnica stanovanja plačala njegovemu upniku na podlagi navedenih določb SZ-1, kdaj je terjatev nastala in ali je bila zajeta z odpustom obveznosti v stečajnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je odločitev oprlo na določbi 1018. in 1028. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in k odločilnim razlogom dodalo še ugotovitev, da tožnica nikakor ni mogla vnaprej predvideti, da ima toženec kakršenkoli neplačane obveznosti do enega od dobaviteljev za stanovanje, v katerem je bil toženec najemnik. Toženec pa se sklicuje na pravilno uporabo določbe prvega odstavka 1031. člena OZ, po kateri sme dolžnik zoper poroka, ki je brez njegove vednosti plačal upnikovo terjatev, uporabiti vsa pravna sredstva, s katerimi bi bil ob tem plačilu lahko zavrnil upnikov zahtevek.

8. Po določbi prvega odstavka 408. člena ZFPPIPP učinkuje odpust obveznosti za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja (razen glede prednostnih terjatev, navedenih v drugem odstavku istega člena). V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da celotna terjatev do toženčevega upnika družbe K. ni nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja toženca (17.11.2014), ampak delno tudi kasneje, zato v tem delu ne more biti zajeta z odpustom obveznosti, ki je bil izrečen tožencu v stečajnem postopku. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe že samo ugotavlja, da je v znesku 6.925,49 EUR, ki ga tožeča stranka zahteva od toženca, zajeto plačilo toplotne energije za ogrevanje stanovanja, ki ga je imel toženec v najemu, za obdobje od 2009 do konca leta 2016. Tožeča stranka se glede višine dolga sklicuje na izpisek odprtih postavk z dne 13. 4. 2017 (priloga A3) upnice K., d.o.o. Tožeča stranka je celoten dolg po tem obračunu poravnala 1. 6. 2017. Navedena dejstva med pravdnima strankama niso bila sporna in je toženec sam zaslišan kot stranka potrdil, da zanj zneski iz izpiska v prilogi A3 niso sporni, dejansko je toliko dolgoval dobavitelju ogrevanja, ker ni imel sredstev, da bi poplačal svoje obveznosti. Prvostopenjsko sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, ki bo v nadaljnji obrazložitvi pojasnjeno, sicer ni presojalo te listine glede vprašanja, katere terjatve do toženca so zapadle v plačilo v obdobju odpusta obveznosti (do 17. 11. 2014) in katere kasneje. Ker pa iz izpiska jasno izhaja, da znašajo kasneje (po 17.11.2014) zapadle obveznosti skupaj 649,30 EUR, pomeni, da niso bile zajete z odpustom obveznosti in zato lahko tožeča stranka kot subsidiarni porok zahteva povrnitev tega zneska, ki ga je za toženca plačala.

9. V ostalem pa je treba pritrditi pritožbi toženca in njegovim argumentom o trenutku prehoda upnikove terjatve na tožečo stranko in o namenu instituta odpusta obveznosti za del terjatve toženčevega upnika, ki je nastal pred začetkom postopka osebnega stečaja in je bil zajet z odpustom obveznosti, ki je bil izrečen tožencu v stečajnem postopku. V trenutku, ko je tožnica plačala njegov dolg, bi bil torej toženec smel zavrniti upnikovo zahtevo za plačilo dolga. Ne glede na to se postavlja nadaljnje vprašanje, ali ta okoliščina zadostuje za zavrnitev zahteve tožeče stranke, naslovljene na toženca na podlagi 1028. člena OZ.1

10. Določba 1031. člena OZ z naslovom „izguba pravice do povračila", na katero se opira toženec, je umeščena v tretji oddelek poglavja o poroštvu, ki ureja razmerje med porokom in dolžnikom. Posredno nalaga poroku, da pred izpolnitvijo terjatve dolžnikovemu upniku preveri, ali terjatev obstaja. V nasprotnem primeru namreč ne bo mogel od njega terjati tega, kar je plačal upniku. Navedena določba ne posega v razmerje med porokom in upnikom. To razmerje je urejeno v drugem oddelku istega poglavja OZ. Po določbah iz tega oddelka lahko porok zoper upnikov zahtevek uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika, razen njegovih osebnih (prvi odstavek 1024. člena OZ). Poleg tega zakon izrecno določa, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti (drugi odstavek 1022. člena OZ).

11. OZ torej daje na eni strani poroku pravico, da od glavnega dolžnika zahteva povrnitev vsega, kar je plačal zanj (1028. člen), na drugi strani pa zagotavlja, da porokova obveznost, razen v primeru stečaja glavnega dolžnika, ne bo večja od dolžnikove (prvi odstavke 1024. člena). V primeru, ko porok izpolni obveznost glavnega dolžnika, čigar obveznost je bila v stečajnem postopku zmanjšana, se pojavi dilema o vsebini 1028. člena OZ glede tega, ali ima porok tudi v takem primeru pravico zahtevati od dolžnika vse, kar je plačal zanj. OZ v 1018. členu, uvrščenem med splošne določbe o poroštvu, določa, da na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. S subrogacijo porok vstopi v upnikov položaj. Določbo, po kateri ima porok od dolžnika pravico zahtevati "vse, kar je plačal zanj", je zato treba razumeti tako, da ima pravico od njega zahtevati, kar bi lahko zahteval upnik. Ker upnik od toženca zaradi odpusta dolga v stečaju ne bi mogel zahtevati izpolnitve, tožeča stranka kot porok nima regresne pravice do njega. Za odločitev zato ni pomembno, kdaj je tožeča stranka pridobila pravico terjati od toženca to, kar plačala zanj njegovemu upniku.

12. Taka razlaga je skladna tudi z namenom odpusta dolga v postopku osebnega stečaja. Stečajnemu dolžniku naj se omogoči, da po zaključku stečaja "zaživi na novo". Če bi imel porok pravico terjati od njega, kar je po zaključku stečaja plačal za stečajnega dolžnika, bi odločitev o odpustu dolga, zavarovanega s poroštvom, ostala brez vsebine. Dolg, ki mu je bil odpuščen, bi "oživel". Okoliščina, da je glavni dolžnik kasneje morda pridobil premoženje, iz katerega bi mogel plačati to, kar je porok plačal zanj, ni odločilna na enak način (in iz enakega razloga), kot ni odločilna za obstoj drugih terjatev, ki so bile zajete z odpustom dolga v stečajnem postopku.

13. Drugačne razlage ne narekuje niti upoštevanje dejstva, da glavni dolžnik in porok upniku dolgujeta na podlagi različnih pravnih razmerij, prvi na podlagi pravnega razmerja, iz katerega izvira dolg, drugi pa na podlagi poroštvene izjave.2 Za odločitev o spornem vprašanju je namreč odločilno razmerje med porokom in glavnim dolžnikom.

14. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.276,19 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. in 358. člen ZPP).

15. O stroških postopka je odločeno na podlagi prvega in drugega odstavka 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je v postopku uspela zgolj s 9,4 %, kar znese 94,04 EUR glede na odmerjene stroške postopka 1.000,42 EUR. Glede na uspeh tožene stranke (90,6 %) ji mora tožeča stranka povrniti 648,38 EUR od 715,66 EUR odmerjenih stroškov. Po pobotanju mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 554,35 EUR stroškov postopka. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker stroški za odgovor na pritožbo niso potrebni stroški postopka (155. člen ZPP), mora pa toženi stranki povrniti glede na pritožbeni uspeh 257,03 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka (za sestavo pritožbe 500 Odvetniških točk, za materialne stroške 10 odvetniških točk, vse povečano za DDV).

1 Glej sodbo VSL 1959/2018, drugačno stališče je zavzeto v sodbah VSL 1258/2018, 256/2018 in 1701/2016. 2 Na tem argumentu temelji drugačno stališče, zavzeto v sodbi VSL II Cp 1258/2018.