Jedro

Delavec s posebnimi pooblastili po razrešitvi ne more več opravljati svojega dela, ker mu je to pooblastilo prenehalo. Zato in zaradi nezaupanja direktorja v nadaljnje delo tožnice kot vodje zunanje in notranje trgovine ter začetega postopka za trajno razporeditev tožnice na drugo ustrezno delo, je tožena stranka tožnico lahko začasno razporedila na delo komercialist I. V v tem primeru je šlo za nujni primer začasne razporeditve v smislu 2. odstavka 17. člena ZTPDR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 2 izreka spremeni tako, da se tožničin zahtevek, ki se glasi: "Razveljavita se sklep v.d. direktorja tožene stranke o začasni razporeditvi tožnice na delovno mesto komercialist I z dne 1.2.1995 in sklep delavskega sveta tožne stranke z dne 28.3.1995 v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora zoper sklep o začasni razporeditvi tožnice", zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 14.875,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in je v točki 1 in 2 izreka zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o razrešitvi tožnice iz nalog vodenje zunanje in notranje trgovine in o razporeditvi tožnice na delovno mesto komercialist I. V točki 2, 3 in 4 izreka pa je sodišče ugodilo zahtevku in razveljavilo sklepe tožene stranke o začasni razporeditvi tožnice na delovno mesto komercialist I in toženi stranki naložilo, da ji za čas od 1.2.1995 do 7.6.1995 izplača razliko v plači oz. nadomestilo plače v višini 454.639,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine ter prispevke za socialno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče zavrnilo. S sklepom je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 120.943,00 SIT, sama pa nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožujeta obe stranki.

Tožnica izpodbija sodbo v točki 1 in 5 izreka ter v 2. in 3. točki sklepa iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in se v izpodbijanem delu sodba in sklep spremenita tako, da se ugodi zahtevku v celoti, podrejeno, da se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je tožena stranka storila bistveno kršitev postopka, ko je o ugovorih tožnice odločal delavski svet z javnim glasovanjem v navzočnosti direktorja in tožnice, kar je imelo nedvomno za posledico, da so člani delavskega sveta sprejeli odločitev kot je razvidno iz izpodbijanih sklepov. Nedvomno je prisotnost glavnega direktorja in ostalih direktorjev poslovnih enot vplivala na nepristranost članov delavskega sveta. Sodišče bi moralo za razjasnitev dejanskega stanja zaslišati še druge člane delavskega sveta, ki jih je sicer predlagala tožena stranka. Razrešitveni razlogi kot jih je sodišče ugotovilo niso zadostni razlog za zakonito razrešitev. Ni pa ugotovaljalo ali je bila tožnica s strani direktorja šikanirana. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni odločalo o podrejenem zahtevku v zvezi s točko 4. in 5. tožbenega zahtevka. Glede na vse navedeno je tudi napačna odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka izpodbija sodbo v 2., 3. in 4. točki izreka in sklep iz vseh razlogov. Predlaga, da se tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka se pritožuje zoper prisojeni denarni zahtevek in zoper razveljavitev sklepa o začasni razporeditvi. Glede začasne razporeditve meni, da je bila ta utemeljena in skladna z določbami 80. člena ZTPDR in 106. člena ZDR, šlo je za nujen primer začasne razporeditve in za ureditev statusa tožnice po tej razrešitvi. Tožnica ne more prejemati plače za čas sporne razporeditve, kot da je še vedno delala s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Poleg tega pa je bila skoraj ves čas po razrešitvi v bolniškem staležu in tudi zato ni upravičena do razlike plače, ki jo je prejemala in nadomestilom plače, ki ga je dejansko prejemala.

Pritožba tožnice ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena in sicer v obsegu kot je navedeno v izreku.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prišlo do pravilne ugotovitve, da je bila tožnica zakonito razrešena nalog vodenja zunanje in notranje trgovine v K. M. d.o.o. na podlagi sklepov v.d. direktorja z dne 1.2.1995 in delavskega sveta z dne 28.3.1995 ter razporejena na delovno mesto komercialist I v PE Z. v K. M. d.o.o. na podlagi sklepov v.d. direktorja z dne 1.2. in 15.3.1995 ter sklepa delavskega sveta z dne 22.5.1995. Sodišče je za to odločitev navedlo dovolj razlogov, ki jih je tudi ustrezno obrazložilo in ki imajo oporo v izvedenih dokazih, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Glede zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je delavski svet tožene stranke odločal o ugovoru tožnice v navzočnosti direktorjev tožene stranke (in tudi tožnice), pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Sklicevanje pritožbe na izpoved priče M. F. ne nudi opore stališču, da so člani delavskega sveta glasovali pod pritiskom, saj je ta priča izpovedala, da nanjo prisotnost direktorja ni vplivala (in je glasovala proti), da pa ne ve, če je vplivala na druge. Tožnica drugih dokazov ni ponudila, protivila pa se je predlogu tožene stranke, da naj se zaslišijo člani delavskega sveta, zato tega dokaza glede na 286. člen ZPP ne more več predlagati. Prav tako tožnica ni z ničemer dokazala, da bi bila razrešena zaradi šikane direktorja. Ne glede na navedeno po stališču pritožbenega sodišča v postopku pri delodajalcu ni mogoče neposredno uporabiti določb takrat veljavnega ZPP/77, ki veljajo za postopek pred pritožbenim sodiščem, pred katerim je obravnava v navzočnosti strank le izjema in ne pravilo.

S potrditvijo sklepov tožene stranke o razrešitvi tožnice iz nalog vodenja zunanje in notranje trgovine in o razporeditvi na delovno mesto komercialist I (1. in 2. točka izreka) je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da ji je tožena stranka dolžna za čas od 1.2.1995 do 7.6.1995, ko je postal dokončen sklep o razporeditvi, plačati razliko plače oz. nadomestila plače med prejšnjim in novim delovnim mestom. Tožena stranka je namreč s popravnim sklepom z dne 15.3.1995 (v prilogi A 3) spremenila 2. točko izreka sklepa o razporeditvi tožnice na delovno mesto komercialist I z dne 1.2.1995 tako, da se tožnici izplačuje plača za to delovno mesto od dneva dokončnosti sklepa o razporeditvi dalje. To pa pomeni, da ji do takrat pripada plača za prejšnje delovno mesto. Tožena stranka tega sklepa ni izvajala, zato je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je tožnici prisodilo, na podlagi predloženih listin, zahtevano razliko plače za navedeno obdobje, v presežku pa zavrnilo. Tožena stranka glede višine plače oz,. nadomestila plače v navedenem obdobju ni ponudila drugih dokazov v postopku na prvi stopnji, zato njeni pritožbeni ugovori v tej smeri niso utemljeni in jih pritožbeno sodišče ne sprejema.

Tožnica je bila zakonito razrešena pred iztekom mandata, zato od 7.6.1995 dalje pa do izteka pogodbe o zaposlitvi dne 5.3.1997 ne more zahtevati plače za delovno mesto vodenje notranje in zunanje trgovine. S pogodbo stranki nista določili nobenih obveznosti za primer predčasne razrešitve tožnice, zato tudi iz tega razloga nima pravne podlage za zahtevek za plačilo vtoževane odškodnine za izgubljeni zaslužek iz naslova kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki ga je kot podrejenega postavila v tožbi. Glede na odločitev sodišča prve stopnje v 1., 2., 3. in 4. točki izreka izpodbijane sodbe, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno še enkrat odločiti o neutemeljenosti podrednega zahtevka, ker je o tem že odločeno v zvezi s primarnim zahtevkom. Zato je pritožba glede tega neutemeljena.

Pritožba tožene stranke je utemeljena le glede sklepov o začasni razporeditvi tožnice na delovno mesto komercialist I. Tožnica je bila s 1.2.1995 razrešena delovnih nalog vodenja zunanje in notranje trgovine in kot izhaja iz izvedenih dokazov tega dela od takrat dalje ni opravljala, kar je potrjeno z izpovedjo direktorja tožene stranke (na listu št. 56), da je po razrešitvi tožnice sam prevzel vodenje, ker v tistem hipu ni bilo nikogar, ki bi to lahko opravil. Delavec s posebnimi pooblastili po razrešitvi ne more več opravljati svojega dela, ker mu je to pooblastilo prenehalo. Zaradi navedenega in nezaupanja direktorja v nadaljnje delo tožnice kot vodje zunanje in notranje trgovine ter začetega postopka za stalno razporeditev tožnice na drugo ustrezno delo, je tožena stranka tožnico lahko začasno razporedila na delo komercialist I, saj bi v nasprotnem ostala brez razporeditve. Res pa ji s tem sklepom ni bila določena plača na način, kot jo je tožena stranka določila v sklepih o stalni razporeditvi na delovno mesto komercialist I. Zato je za obdobje začasne razporeditve sodišče prve stopnje pravilno odločilo o tožničinem zahtevku za plačilo razlike plače. Glede na opisano je po stališču pritožbenega sodišča v tem primeru šlo za nujni primer začasne razporeditve v smislu 2. odstavka 106. člena ZDR. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razveljavilo sklepa o začasni razporeditvi, zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela in ji je pritožbeno sodišče na podlagi 154. in 165. člena ZPP odmerilo pritožbene stroške v višini 125 točk, kar ob upoštevanju teh in zahtevanega 19 % DDV znaša 14.875,00 SIT ter ji je tožnica dolžna povrniti te stroške v 8 dneh pod izvršbo.