Jedro

Tožnik uveljavlja proti tožencu kot samostojnemu podjetniku odškodninsko terjatev. Odškodninsko odgovornost delodajalca je za tak primer urejal 73. čl. v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerem je delodajalec za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovarjal po splošnih načelih odškodninskega prava. V tej zadevi je pomembno, da gre za razmerje delodajalec - delavec in je zato utemeljen zaključek, da je šlo v tem odškodninskem sporu za terjatev, ki je bila v zvezi z registrirano dejavnostjo toženca kot samostojnega podjetnika in ne za toženčevo osebno odškodninsko odgovornost, ki z njegovo dejavnostjo ne bi imela nobene zveze, kot skuša prikazati pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 5.667.466,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki so navedeni v tožbi in mu plačevati mesečno rento v višini 150.000,00 SIT ter povrniti stroške postopka. V posledici takšne odločitve je tožniku naložilo, da je dolžan povrniti tožencu stroške postopka v znesku 258.777,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh. Ugotovilo je, da terja tožnik v tej zadevi od toženca plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel kot delavec v delovni nezgodi, saj je poškodoval kot delavec zaposlen pri tožencu kot samostojnem podjetniku. Zoper toženca, kot samostojnega podjetnika, je bil začet in tudi zaključen stečajni postopek in ker gre za odškodninski zahtevek, ki je nastal pred uvedbo oz. zaključkom stečajnega postopka zoper samostojnega podjetnika posameznika, tožnik pa te terjatve v stečajnem postopku niti priglasil ni, je zaključilo, da je po zaključku stečajnega postopka tožnikov zahtevek zoper toženca kot fizično osebo neutemeljen, saj gre za zahtevek iz toženčeve poslovne dejavnosti, ki je z zaključkom stečajnega postopka zoper toženca kot samostojnega podjetnika prenehala.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je podlaga njegovemu zahtevku deliktna odškodninska odgovornost toženca, ki je tako v času vložitve tožbe, kot tudi v času izdaje sodbe, bil fizična oseba. Škoda ne izvira iz poslovanja toženca kot samostojnega podjetnika in iz ekonomskih rizikov, ki jih pravo amortizira s stečajnim postopkom. Škodo je v času njenega nastanka povzročila fizična oseba, ki je zanjo tudi odgovorna. To je bil toženec J.K. in njegov status se s stečajem ni v ničemer spremenil. Deliktna odgovornost fizične osebe ne more prenehati s stečajem, zato je toženec tudi po končanem stečaju tožniku odgovoren za škodo, ki jo je utrpel. Vsaka fizična oseba namreč odgovarja za škodo, ki jo povzroči z vsem svojim premoženjem, zato ni nobenega razloga, da bi bil toženec pri tem na boljšem, ker je razglasil stečaj. Tožnik je oškodovanec, ki v tej zadevi terja odškodninsko terjatev, ki je posledica deliktne odgovornosti fizične osebe in ne gre za poslovno razmerje med tožnikom kot upnikom. Drugačno stališče bi pomenilo kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. čl. Ustave RS. Dodaten razlog za toženčevo odškodninsko odgovornost je v dejstvu, da v stečajnem postopku tožnikove terjatve ni navajal kot terjatev iz naslova poslovanja samostojnega podjetnika. Po določbi 96. čl. ZPPSL je samostojni podjetnik dolžan dati vse podatke in obvestila ter izročiti listine, ki se nanašajo na stečajnega dolžnika. Iz spisa St, ki ga je sodišče v celoti prebralo, izhaja, da je predsednica stečajnega senata 17.12.2001 pisno pozvala, da sporoči upnike in predloži listine in iz dolžnikovega odgovora z dne 10.1.2002 ne izhaja, da bi navedel podatke o tožbi v tej zadevi, ki je bila vložena v začetku novembra 2000 in jo je toženec do tedaj že prejel, saj je odgovoril nanjo 26.1.2001. Tudi, ko je bil toženec zaslišan v stečajnem postopku, te odškodninske zadeve ni navajal, kar pomeni, da toženec te svoje obveznosti ni štel za obveznost v zvezi s samostojnim podjetništvom oz. da gre za toženčevo zlorabo pravic, ki je sodišče ne bi smelo dopustiti in zato stečajnega postopka ne more interpretirati v korist tožencu in v škodo oškodovancu, ampak obratno. V nadaljevanju tožnik opozarja, da je sodišče v tej zadevi sodilo v nerazumnem roku. Od vložitve tožbe do prve glavne obravnave je preteklo več kot pet let. V tem času je bil izpeljan kazenski postopek zoper toženca, pa tožnika kot oškodovanca o tem ni seznanjalo v skladu z določili ZKP. V istem času je izpeljalo tudi stečajni postopek, ki je procesno zahtevnejši kot pravdni zaradi odškodnine, ki jo je utrpel toženec. Zato predstavlja takšno ravnanje kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. čl. Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta kršitev pa se bo še nadaljevala s trajanjem pritožbenega postopka. Tožba je bila vložena pred potekom zastaralnega roka, litispendenca je visela nad tožencem ves čas pravdnega in stečajnega postopka. Toženec je škodo povzročil s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti pri delu, za katero je bil pravnomočno obsojen, spustil se je v obravnavanje in je na tožbo odgovoril, v stečajnem postopku pa je to pomembno okoliščino zamolčal. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo zadevo meritorno obravnavati in ugotoviti dejansko stanje ter tožniku priznati odškodnino. Ob zakonitem sojenju bi tudi stroške postopka moralo naložiti v plačilo tožencu. Pritožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ter mu prizna tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, oporekala je pritožbenim navedbam. Terjatev te odškodnine in renta se zahtevata zaradi delovne nezgode, ki jo je imel tožnik do samostojnega podjetnika posameznika, pri katerem je bil v času nezgode zaposlen, zato tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo. Predlaga zavrnitev pritožbe in uveljavlja nadaljnje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik tožbe v tej zadevi ni vložil proti tožencu, ker bi mu ta povzročil škodo, ampak zato, ker je škodo utrpel v delovni nesreči. To izhaja tudi iz kazenske obsodilne sodbe s katero je bil toženec spoznan za krivega, da kot odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu na gradbišču iz malomarnosti ni ravnal po predpisih in tako povzročil nevarnost za življenje ljudi, pri čemer je ena oseba utrpela hudo telesno poškodbo. Tudi iz tožbenih trditev, v katerih se navaja, da je bil tožnik zaposlen pri tožencu kot samostojnem podjetniku in se je v svojstvu delavca pri tem samostojnem podjetniku poškodoval 4.12.1998 v delovni nesreči, ko so popravljali streho na stanovanjski hiši, izhaja, da uveljavlja tožnik proti tožencu kot samostojnemu podjetniku to odškodninsko terjatev. Odškodninsko odgovornost delodajalca je za tak primer urejal 73. čl. v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerem je delodajalec za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovarjal po splošnih načelih odškodninskega prava. Odškodninska odgovornost se je zato res presojala po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih kot krivdna ali objektivna, vendar je pri tem pomembno, da gre v tej zadevi za razmerje delodajalec - delavec in je zato utemeljen zaključek, da je šlo v tem odškodninskem sporu za terjatev, ki je bila v zvezi z registrirano dejavnostjo toženca kot samostojnega podjetnika in ne za toženčevo osebno odškodninsko odgovornost, ki z njegovo dejavnostjo ne bi imela nobene zveze, kot skuša prikazati pritožba.

Ker gre za odškodninsko terjatev v zvezi z registrirano dejavnostjo toženca kot samostojnega podjetnika, pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju, ko je ugotovilo, da je bil zoper toženca kot samostojnega podjetnika uveden stečajni postopek in stečajni postopek tudi končan, pravilno odločilo, da odškodninski zahtevek ni utemeljen. Posledica zaključka stečaja nad podjetnikom posameznikom je tudi ko se stečajni postopek začne in zaključi po prvem odstavku 99. člena ZPPSL, da tožbeni zahtevek za obveznost nastalo pred uvedbo stečajnega postopka, ugasne. Stečaj povzroči namreč prenehanje pravne sposobnosti podjetnika. Takšen podjetnik ni več subjekt niti pravic niti obveznosti in ker stečajni dolžnik nima pravnega naslednika, je stečaj eden od z zakonom predvidenih načinov za prenehanje obveznosti. V obravnavani zadevi ni sporno, da je odškodninska terjatev nastala pred začetkom uvedbe stečajnega postopka zoper toženca kot samostojnega podjetnika. Prav tako ni sporno, da je zoper toženca kot samostojnega podjetnika bil začet in zaključen stečajni postopek po določbi 1. odst. 99. čl. ZPPSL. Zato pritožbeno sodišče s sprejeto odločitvijo na prvi stopnji v celoti soglaša. Zmotno so pritožbene navedbe, da je toženec odškodninsko odgovoren tožniku za terjatev, ki jo uveljavlja v tem odškodninskem sporu, ker v stečajnem postopku te terjatve ni navedel. Po določbi 137. čl. ZPPSL prijavljajo terjatve v stečajnem postopku upniki in po 4. odst. tega člena mora upnik prijaviti svojo terjatev stečajnemu senatu v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. To velja tudi za terjatev, o kateri je pravdni postopek v teku. Ker gre v tej zadevi za upnika iz poslovnega razmerja toženca, veljajo zanj pravila ZPPSL o prekluziji, če ne prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku. Dejstvo, da toženec kot stečajni dolžnik ni prijavil te pravdne zadeve, ki je bila v teku, v stečajnem postopku ne vpliva na njegovo odškodninsko odgovornost v tem sporu, saj je sankcija prekluzije predpisana za upnika, ki ni upošteval po objavi stečajnega postopka, da bi moral prijaviti svojo terjatev v stečajnem postopku.

Na vsebino odločitve v tem odškodninskem sporu ne vpliva dejstvo, ali je sodišče v tožnikovi zadevi sodilo v nerazumnem roku kot trdi v pritožbi. Predmet tega spora namreč ni bila odškodnina za sojenje v nerazumnem roku oz. za kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje v tej zadevi materialno pravo pravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa tudi ni v ničemer prispeval k boljši pojasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.