Jedro

Z izročitvijo sorazmernega solastniškega deleža na nepremičnini v posest denacionalizacijskim upravičencem bodo le ti kot solastniki razpolagali lahko samo s svojim deležem in ne s fizičnim delom solastne stvari. Soposest je posest, ki je zaradi solastništva več oseb na isti stvari po ZTLR omejena in pomeni dejansko izvrševanje oblasti več oseb na nerazdeljeni stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 144/98-10 z dne 14.3.2000.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.2.1998. Na pritožbo tožeče stranke, ki ji je delno ugodila, je tožena stranka spremenila 3. točko izreka odločbe Upravne enote M.S. z dne 24.11.1997 tako, da je v tej točki izreka datum 7.12.1997 nadomestila z datumom 7.12.1998, v preostalem delu pa je ostala prvostopna odločba nespremenjena. Z njo je upravni organ prve stopnje odločil, da se upravičencem do denacionalizacije K.G., Š.M., M.P. in pokojni J.M. v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe vrne parc. št. 1569, ki je vpisana v vl. št. 167 k.o. V., vsakemu v ustreznem solastninskem deležu. Zavezanec za vračilo nepremičnine v last je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, za vračilo v posest pa tožeča stranka kot sedanji imetnik pravice uporabe tega zemljišča. Prvostopno sodišče ni sledilo tožbi, s katero je tožeča stranka zahtevala, da se solastninski delež na zemljišču, ki je bil upravičencem vrnjen v last, vrne upravičencem v soposest in ne v posest, kot je bilo to odločeno v prvostopni odločbi in kar je z izpodbijano odločbo potrdila tudi tožena stranka. V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da je neutemeljeno stališče tožeče stranke, da bi lahko upravičenci v obravnavanem primeru zahtevali vrnitev nepremičnine v posest, ko bi se z vsemi solastniki dogovorili oziroma ko bi solastnino razdelilo sodišče v nepravdnem postopku ali v posebnem komasacijskem postopku po določbah ZDen. Podržavljeno premoženje je bilo upravičencem vrnjeno v skladu z določbami 27. člena ZDen z vzpostavitvijo solastninske pravice na nerazdeljeni stvari in z določitvijo deleža vsakega upravičenca v sorazmerju s celotno nepremičnino (idealni del). Na tej podlagi so upravičenci pridobili zakonite pravice, ki jih za solastnike določajo 14., 15. in 16. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Po presoji prvostopnega sodišča je pravilna odločitev o izročitvi vrnjene nepremičnine v posest upravičencem, v obsegu njihovega solastninskega deleža do celotne nepremičnine, saj ima, glede na določbe 4. odstavka 70. člena ZTLR posest stvari ali pravice lahko več oseb. Čeprav upravni organ ni izrecno navedel, da gre za soposestno razmerje, vendar to, ob upoštevanju vseh citiranih določb ZDen in ZTLR, iz spornih odločb zanesljivo izhaja.

Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri svojem stališču, da bi moralo biti v upravni odločbi, ki je v korist upravičencev vzpostavila v območju kompleksa kmetijskih zemljišč solastninsko pravico, odločeno, da je dolžna vrniti zemljišča v soposest, kar pomeni, da bodo vsi solastniki izvrševali svojo lastninska in posestna upravičenja skupno, iz česar bi tudi sledilo, da posamezni upravičenec ne more zahtevati, da se mu njegov solastniški delež izroči v izključno posest. Sedanja formulacija izpodbijane 3. točke izreka prvostopne odločbe odpira možnost, da bo vsak upravičenec zahteval, da se mu prepusti v izključno posest njegov solastniški delež, brez tega, da bi predhodno bili izvedeni ustrezni postopki za razdružitev solastnine. Ni pravilno stališče prvostopnega sodišča, da bi bilo samo po sebi razumljivo, da gre v razmerju, ki ga je vzpostavila prvostopna odločba, za soposestno razmerje, saj je z izpodbijanim delom odločbe izrecno naložena izročitev solastniškega deleža v posest (izključno), to pa je edino, kar je zanjo sporno. Zato je odločitev sodišča napačna in temelji na nepravilni uporabi materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo v smislu pritožbenih navedb in naloži toženi stranki plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Prizadeta stranka K.G. prereka trditve v pritožbi in navaja, da se tožeča stranka neupravičeno protivi vzpostavitvi posesti na odvzetem zemljišču. Zavezanec je neupravičeno izvedel vpis kompleksa v zemljiški knjigi in s tem onemogočil vračanje konkretno odvzete parcele v naravi. To je povzročilo, da je bila odločba, s katero je bila upravičencem podržavljena parcela že vrnjena, izrečena za nično, ker je postala neizvršljiva. Zato se tožeča stranka neutemeljeno upira vrnitvi premoženja v posest. Tožena stranka ter prizadete stranke: Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, M.P., M.K. in Š.M. na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča in tudi s pravno podlago, na podlagi katere je zavrnilo tožbo.

Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da so upravičenci do denacionalizacije z vzpostavitvijo solastninske pravice na kompleksu kmetijskih zemljišč kot solastniki pridobili lahko samo tista upravičenja, ki jih določa ZTLR. Tožeča stranka neutemeljeno zahteva, da bi morala biti v izpodbijani odločbi izrecno navedena vzpostavitev soposesti in je, po mnenju pritožbenega sodišča, neupravičeno predvidevanje, da je z izročitvijo solastninskega deleža v posest nastala možnost, da bi solastniki zahtevali izročitev solastniškega deleža v izključno posest. Po določbah 4. odstavka 70. člena ZTLR ima več oseb lahko posest stvari ali pravice. Solastništvo samo po sebi predpostavlja soposest in to ni neka druga oblika ali posebna oblika posesti, ampak je to posest, ki je v skladu z ZTLR omejena zaradi solastništva več oseb na isti stvari in pomeni izvrševanje dejanske oblasti več oseb na fizično nerazdeljeni stvari. Z vzpostavitvijo posesti oziroma z izročitvijo sorazmernega deleža na nepremičnini v posest bodo upravičenci kot solastniki razpolagali le s svojim deležem in ne fizičnim delom solastne stvari. Vzpostavljeno bo samo zakonito posestno stanje, ki bo temeljilo na pravno veljavnem temelju, na katerem je nastalo solastninsko razmerje.

Neupošteven je predlog tožeče stranke v pritožbi, naj pritožbeno sodišče naloži toženi stranki plačilo stroškov pritožbenega postopka, saj je prvostopno sodišče presojalo le zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, pri čemer trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS).

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.