Jedro

Določba 1. odst. 389. čl. CZ nalaga uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti, če se z odločbo o prekršku ne vzame blago. Carinske dajatve se izterjajo od storilca prekrška. Če se od slednjega ne morejo izterjati, se lahko izterjajo od nepoštenega posestnika blaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Carinarnice M. z dne 11.3.1994, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku naložil plačilo uvoznih dajatev za nepredano blago po prijavi za uvoz in tranzit blaga št... z dne 3.4.1992, v skupnem znesku 50.414,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo z navedeno prijavo za uvoz in tranzit blaga na carinski izpostavi S. prijavljeno 13 kartonov gornjih delov za otroške čevlje. Prijavi je bil priložen račun št..., izstavljen s strani hrvaškega podjetja M. in sicer kupcu - slovenskemu podjetju C., potni nalog št. ... z dne 3.4.1992 in tovorni list št. ... V konkretnem primeru je šlo za tedensko carinjenje blaga. Da blago ni bilo prijavljeno pri namembni carinski izpostavi, je razvidno iz urgence odhodne carinske izpostave z dne 10.6.1992 in negativnega odgovora namembne carinske izpostave. V postopku o prekršku je bil tožnik kot prevoznik spornega blaga s pravnomočno prekrškovno odločbo spoznan za odgovornega za storitev prekrška po 11. točki 1. odstavka 370. člena Carinskega zakona (CZ). Na podlagi te pravnomočne odločbe je bila izdana prvostopna odločba. Tožena stranka citira določbo 1. odstavka 389. člena CZ. V konkretnem primeru je iz upravnih spisov razvidno, da je postala navedena prekrškovna odločba z dne 15.12.1993 pravnomočna. S to odločbo je bil tožnik spoznan za odgovornega za carinski prekršek, ker ni prijavil prevzemni Carinski izpostavi N. 1670 parov gornjih delov otroških čevljev, poslanih v navedeni prijavi za uvoz in tranzit blaga Carinske izpostave S.. Na podlagi navedene pravnomočne odločbe, izdane v prekrškovnem postopku, je bila izdana prvostopna odločba po določbah 389. člena CZ. Pri oceni pritožbenih navedb tožena stranka ugotavlja, da potrditev prejemnika o prejetju blaga ne spremeni dejstva, da sporno blago namembni carinarnici ni bilo prijavljeno. Tožnik je zavezanec za plačilo carine in drugih uvoznih davščin v zvezi s pravnomočno prekrškovno odločbo na podlagi določb 389. člena CZ. Navedeni prijavi za uvoz in tranzit blaga ni bila priložena garancijska izjava špedicije ... Po mnenju tožene stranke v ostalem tožnikove pritožbene navedbe ne vplivajo na odločitev v tej upravni stvari.

Tožnik v tožbi meni, da prav gotovo ni glavni zavezanec za blago, ki je predmet obračuna. Prilaga fotokopijo prevoznice št..., iz katere je razvidno, da je prejemnik potrdil prejem blaga. Organizacija V., katere član je, je s fakturo z dne 7.4.1992 prevoz zaračunala podjetju C., ki je prevoz tudi plačalo. Iz Hrvaške je peljal spornih 13 tovorkov gornjih delov obutve, teže 113 kg. Prevoz je opravil po tovornem listu št..., kar je razvidno iz prevoznice. S tem tovornim listom razpolaga C.. Iz prijave za uvoz in tranzit blaga v smislu tedenskega carinjenja carinske izpostave S. št... z dne 3.4.1992 je razvidno, da je za prevoz oziroma izročitev blaga in izvedbo tedenskega carinjenja garantirala Špedicija ... Nesporno je, da je podjetje C. prejelo blago, saj mu je potrdilo prevoznico. Če tožena stranka v to dvomi lahko preveri, saj je prav gotovo moč ugotoviti pravega carinskega zavezanca. To je v prvi vrsti C., ki je bil lastnik in prejemnik blaga, v drugi vrsti pa njegov garant - Špedicija ... V nobenem primeru pa ne more biti on, ker je bil le prevoznik blaga. Glede na splošno znana dejstva lahko predvideva, zakaj uvozna carinska dokumentacija za blago ni bila vložena. Šlo je za obdobje, ko je bilo podjetje C. v nemogočih poslovnih in finančnih razmerah. Določen čas ga je garant razumel in podpiral, kasneje pa ni več vlagal dokumentacije v njegovem imenu zaradi nelikvidnosti C.. Meni, da spričo teh dejstev na noben način ne more biti on glavni zavezanec za carinske dajatve, in to za blago, ki ga je uvoznik nesporno prejel. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbam tožeče stranke v tožbi in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta pravilni odločitvi prvostopnega organa v prvostopni odločbi in tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje na določbo 1. odstavka 389. člena, v zvezi z 11. točko 1. odstavka 370. člena CZ (Uradni list SFRJ, št., 10/76-33/90 - prečiščeno besedilo), ki se smiselno uporablja kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Določbo 1. odstavka 389. člena CZ namreč nalaga uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti, če se z odločbo o prekršku ne odvzame blago. V takem primeru se carina in druge uvozne davščine izterjajo od storilca prekrška, v tem primeru tožnika, ki je bil v prekrškovnem postopku pravnomočno spoznan za odgovornega za storjeni prekršek po določbah 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ.

Sodšče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, tako kot CZ, smiselno uporabilo kot republiški zakon v skladu s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona.