Jedro

Da bi sodišče pogodbo oziroma njeno posamezno določbo spoznalo za nejasno ali neizvršljivo, bi morala tožeča stranka s svojimi navedbami zasejati dvom o njeni razumljivosti (pri tem pa ni odločilno, da je nejasna tretjim, kar posplošeno navaja tožeča stranka, ampak bi moralo priti do nejasnosti med pogodbenikoma) ali pa pojasniti, kakšen je bil skupni namen pogodbenikov, ki je bil v pogodbi drugače zapisan.

Tožeča stranka je zaslišanje predlagala za dokazovanje volje strank ob sklenitvi pogodbe. Trditev o tem, da je bila volja drugačna od v pogodbi izražene oziroma o tem, kakšen naj bi bil skupni namen pogodbenih strank, pa tožeča stranka ni podala. Ob takšnih trditvah in po tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov ugotovilo, da so določila pogodbe jasna (tožeča stranka ni pojasnila, kaj je nejasno ali sporno), skupnega namena strank ni bilo treba ugotavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na sklenitev aneksa k Pogodbi o finančnem leasingu nepremičnine št. 31131009727 (II. točka izreka) in podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe, plačilo 50.684.393,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2007 do plačila in plačilo 127.132,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila (III. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo 2.424,75 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka se obrazloženo pritožuje zoper II. točko izreka sodbe o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, predlaga njeno spremembo in ugoditev zahtevku oz. razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje na prvostopenjsko sodišče. Sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. in predlaganih prič B. B. in C. C., zaradi česar je kršilo tožnikovo pravico do izjave. Priče bi lahko izpovedale bistvena dejstva glede vsebine, smisla, predvsem pa glede namena in volje pogodbenih strank skleniti prodajno pogodbo. Zavrnitve dokaznih predlogov sodišče ni obrazložilo, zaradi česar je prišlo do kršitve 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prav tako ni nikjer omenilo mnenja davčnega svetovalca mag. D. D. o nezakonitosti in neverodostojnosti spornega računa. Napačno je stališče, da je bila med strankama sklenjena pogodba o finančnem leasingu. Srž razmerja pravdnih strank je v tem, da tožena stranka omogoči tožeči financiranje nakupa nepremičnin, zato pogodba vsebuje elemente prodajne pogodbe s plačilom kupnine na obroke. Pretežni del kupnine je tožeča stranka plačala ob podpisu pogodbe, kar kaže na sklenitev prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice. To izhaja tudi iz spornega računa št. 0607009599 in prevzemnega zapisnika. Tožena stranka je ob sklenitvi pogodbe povsem neupravičeno uporabila obrazec, ki ga je uporabljala za sklepanje leasing pogodb. Nadalje je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka v konkretnem primeru ne razpolaga z oblikovalnim upravičenjem na podlagi 32. člena Pogodbe. To upravičenje ni vezano na časovno obdobje. Obveznosti med strankama so nejasne, pri čemer tretja oseba ne more določiti njihove vsebine in pomena. Sodišče je kršilo pravilo o prekluziji s tem, ko je upoštevalo dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala s pripravljalno vlogo s 4. 6. 2014. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev aneksa k Pogodbi o finančnem leasingu nepremičnine št. 3113109727 (v nadaljevanju: pogodba). Ugotovilo je, da pogodba vsebuje vse elemente finančnega leasinga, zaradi česar ne gre za prodajno ali posojilno pogodbo, prav tako pa ni prišlo do situacije, ki bi terjala nadomestitev neveljavne, neizvedljive ali manjkajoče pogodbene določbe v smislu 32. člena pogodbe. Ta določba tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja temelj za odločitev o tožbenem zahtevku. Da bi tožeča stranka s svojim zahtevkom na sklenitev aneksa k pogodbi uspela, bi morala v postopku zatrjevati in dokazati, da so posamezne določbe Pogodbe neveljavne, neizvedljive ali manjkajoče. V ta namen ne zadoščajo (v pritožbi ponovljeni) argumenti tožeče stranke, da pravno razmerje med strankama bolj ustreza definiciji prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice kot pogodbi o leasingu. Navsezadnje je za vsako pogodbo o leasingu značilno, da se v njej prepletajo elementi prodajne in posojilne pogodbe z nekaterimi bistvenimi ločnicami, ki označujejo pogodbo o leasingu kot sui generis posel avtonomnega prava.(1) Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pogodba vsebuje vse elemente finančnega leasinga; med njimi kot najpomembnejši element tudi pritožbeno sodišče izpostavlja odkupno upravičenje leasingojemalca, saj lastninska pravica nanj ne bi prešla avtomatično s plačilom zadnjega obroka leasinga. Tožeča stranka ni trdila, da je bil skupni namen pravdnih (pogodbenih) strank o teh bistvenih elementih kaj drugačen od zapisanega in pojasnila kakšen. Njene trditve so v področju pravnih kvalifikacij. In še drugače povedano: tožeča stranka niti ne trdi, da sta se stranki želeli dogovoriti kaj drugega kot je bilo zapisano, da sta se dogovorili kaj drugega ali pa da je bil skupni namen kaj drugačen od zapisanega, ampak skuša s sklenitvijo aneksa skozi drugačno pravno opredelitev pogodbenega razmerja doseči tudi spremembo (jasnih) pogodbenih določil. 6. Pritožbeno sodišče nadalje opozarja, da iz navedb tožeče stranke ne izhaja povezava med trditvami, da je šlo v razmerju med strankama za prodajno oz. posojilno pogodbo, in trditvami, da so določbe pogodbe o finančnem leasingu nejasne, neizvedljive ali neobstoječe v smislu 32. člena pogodbe. Skladno s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se določila pogodb uporabljajo tako, kot se glasijo, kadar je pogodbena volja jasno in nedvoumno izražena in zato razlaga pogodbe ni potrebna. Da bi sodišče pogodbo oziroma njeno posamezno določbo spoznalo za nejasno ali neizvršljivo, bi morala tožeča stranka s svojimi navedbami zasejati dvom o njeni razumljivosti (pri tem pa ni odločilno, da je nejasna tretjim, kar posplošeno navaja tožeča stranka, ampak bi moralo priti do nejasnosti med pogodbenikoma) ali pa pojasniti, kakšen je bil skupni namen pogodbenikov, ki je bil v pogodbi drugače zapisan. Tožeča stranka ni navedla ničesar od tega. Dejstva, ki jih je zatrjevala (da je tožena stranka dobavila predmet leasinga, da je v prevzemnem zapisniku ta nastopala kot prodajalec, da je bilo ob prvem obroku plačanih kar 60% kupnine, da je tožena stranka za pogodbo uporabila obrazec) in predloženi dokazi, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nikakor ne izkazujejo, da bi bile določbe sklenjene pogodbe nejasne, neizvršljive ali sporne. Zato tožeča stranka dejansko ne razpolaga z oblikovalnim upravičenjem iz 32. člena Pogodbe.

7. Nadalje ni bilo potrebno ugotavljati, kakšna je (bila) skupna volja strank, na podlagi katere bi eventualno sporne določbe pogodbe nadomestili s takimi, ki bi bile najbližje namenu pogodbe in volji pogodbenih strank, ko pa tožeča stranka sploh ni navedla, kakšen (drugačen od zapisanega) je bil namen pogodbenikov. Čeprav drži pritožbeno stališče, da oblikovalno upravičenje po 32. členu pogodbe ni vezano na časovno obdobje, to ne zanika ugotovitve izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka pogodbo več kot pet let izvrševala. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega upravičeno sklepalo, da so določbe pogodbe izvršljive in strankama razumljive.

8. Posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in predlaganih prič. Predmet dokazovanja so le trditve o odločilnih, torej pravno pomembnih dejstvih. Odločitev o izvedbi dokazov je omejena s trditvami, nato pa še s pravno relevantnostjo teh trditev.(2) Tožeča stranka je zaslišanje predlagala za dokazovanje volje strank ob sklenitvi pogodbe. Trditev o tem, da je bila volja drugačna od v pogodbi izražene oziroma o tem, kakšen naj bi bil skupni namen pogodbenih strank pa tožeča stranka ni podala. Ob takšnih trditvah in po tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov ugotovilo, da so določila pogodbe jasna (tožeča stranka ni pojasnila, kaj je nejasno ali sporno), skupnega namena strank ni bilo treba ugotavljati. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ni dolžno izvajati nadaljnjih dokazov. Zadošča, da dovolj prepričljivo obrazloži, da je bilo iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev.(3) Ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni zaslišalo zakonitega zastopnika in prič, katerih zaslišanje ni bilo predlagano v zvezi z odločilnimi dejstvi, je torej pravilno. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo sodišča prve strinja in zaključuje, da očitane kršitve 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Dejstvo, da se sodišče v svoji odločitvi ne sklicuje na mnenje davčnega svetovalca (priloga A15), čeprav je ta dokaz izvedlo (kar je, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, razvidno iz 5. odstavka odločbe), prav tako ne izkazuje nepravilnosti izpodbijane sodbe. O tem, katera dejstva je treba dokazati in s katerimi dokazili, odloča sodišče (drugi odstavek 213. in 287. člen ZPP). Ker iz mnenja davčnega svetovalca ne izhaja nobeno pravnorelevantno dejstvo za odločitev o tožbenem zahtevku (mnenje se ne opredeljuje do morebitne nejasnosti ali neizvršljivosti pogodbe, pa tudi če bi se, to ni vprašanje, na katero bi lahko odgovoril davčni svetovalec), na odločitev sodišča ni imelo vpliva.

9. Glede očitka o kršitvi pravila o prekluziji iz 286. člena ZPP pri upoštevanju dokazov iz pripravljalne vloge s 4. 6. 2014 pritožbeno sodišče ugotavlja, da že izpodbijana sodba vsebuje izrčpne razloge o njegovi neutemeljenosti (8. odstavek izpodbijane sodbe).

10. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker pri priglašenih stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ne gre za potrebne stroške (odgovor na pritožbo glede na vsebino sodbe in pritožbe ni v ničemer prispeval k odločitvi o pritožbi) pritožbeno sodišče teh stroškov ni priznalo (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo VSRS II Ips 42/2010 z dne 25. 7. 2013. Op. št. (2): Prim. VSL sodba I Cpg 1847/2014 z dne 3. 12. 2014. Op. št. (3): Tako tudi VSL sodba I Cpg 1128/2010 z dne 14. 12. 2010.