Jedro

Tožnik (direktor) in tožena stranka sta se v pogodbi o poslovodenju in zaposlitvi med drugim dogovorila o plačilu odpravnine, ki bi tožniku pripadala v primeru neutemeljene razrešitve iz krivdnih razlogov z mesta direktorja pred rednim potekom veljavnosti pogodbe o poslovodenju in zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožnika z mesta direktorja razrešila zakonito iz krivdnih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odpravnine v neto znesku 33.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2010 do plačila ter odvod in plačilo zakonsko določenih davkov in prispevkov od tega neto zneska (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan plačati njene stroške postopka v višini 1.674,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se z obsežno pritožbo pritožuje tožnik, pri čemer pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tožnik vložil pritožbo brez 2. strani, zaradi česar v postopku obravnava pritožbene navedbe od 3. strani dalje. Tožnik navaja, da je bila njegova razrešitev nezakonita. Tožena stranka je že v zadevi, opr. št. Pg 4256/2010 podala svoje trditve in le pavšalno prerekala njegove trditve, zato v tej zadevi o istih dejstvih ne more podati drugačnih navedb. Sodišče ne bi smelo dovoliti spreminjanja trditev o isti zadevi. Zavestno navajanje neresnice na podlagi fingiranih (fiktivnih) razlogov je v nasprotju z ZPP in načeli obligacijskega prava. Toženka ni substancirano prerekala tožnikovih navajanj, da je bila njegova razrešitev nezakonita, zato so ta dejstva priznana in dokazana. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ključen dokaz - vpogled v zadevo Pg 4256/2010, na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene, pri čemer svoje odločitve ni obrazložilo. Izpodbijane sodbe tako ni mogoče preizkusiti. Sodišče je vezano na trditveno podlago tožene stranke v zadevi V Pg 4526/2010. Pravica do enakega varstva pravic zahteva obrazložitev sodne odločitve. Iz sodbe mora biti razvidno, da se je sodišče do bistvenih strankinih navedb opredelilo. Kršena je bila pravica do kontradiktornosti. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na prosto presojo dokazov, paziti pa bi moralo na dejanja, ki pomenijo zlorabo pravic. Razrešitev tožnika temelji na nedopustnih vzrokih unovčenja menice kot oblike zavarovanja pri izplačilu drugega dela kupnine za podjetje A. d.o.o. V zadevi Pg 4256/2010 so bili ugotovljeni fiktivni razlogi v zvezi s poslovodenjem tožnika. Sodišče mora v primeru različnih trditev o istih dejstvih upoštevati prej podane trditve. Toženkine trditve, da je poslovodenje tožnika lahko preverjala šele v letu 2010, so brezpredmetne. Zato je tudi izvajanje dokazov na taki podlagi protipravno. Sodišče se ni substancirano opredelilo do tožnikovih naziranj glede priznanih in dokazanih dejstev, zato gre za kršitev postulatov poštenega sojenja. Zaslišanja prič, ki niso bila izvedena na trditveni podlagi strank, so neupoštevna. Sodišče prve stopnje ne bi smelo odpraviti pomanjkljivosti trditvenega in dokaznega bremena tožene stranke, saj je s tem prekršilo meje razpravnega načela, temveč bi moralo dejstva v vlogah tožnika šteti za priznana. Sodišče ne bi smelo odstopiti od sodne prakse oziroma bi moralo ta odstop obrazložiti. Izpodbijana sodba je nezakonita že zaradi protiustavnosti. Sicer pa noben od očitanih krivdnih razlogov ni podan. Pritožbeno sodišče naj upošteva izpovedi prič iz postopka Pg 4256/2010, ki jih je tožnik v spis posredoval še pred izdajo sodbe. Glavna obravnava je bila v predmetni zadevi zaključena že 21. 5. 2015, navedeni priči pa sta bili v postopku Pg 4256/2010 zaslišani 2. 6. 2015 in 9. 6. 2015, zato jih tožnik posreduje šele v pritožbenem postopku. Sodišče je svojo ključno dokazno oceno glede poslovanja tožnika substanciralo z zaslišanjem pristranskih prič B.B., C.C. in D.D., ki so zaposlene pri ustanovitelju tožene stranke. B.B. pa je celo izdal sklep o nezakoniti razrešitvi. Iz izpovedi prič (ki jih je predlagala tožena stranka) dne 2. 6. 2015 pa izhaja, da je bil tožnik kot direktor strokoven, korekten do sodelavcev, sodeloval je pri pridobivanju novih poslov in skrbel, da je imel vsak posel dobiček. Pomembna so tudi elektronska sporočila tožnika, za katere pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da niso ključna. Sodišče bi zato v tej zadevi lahko postopalo skladno z 292. členom ZPP. Tožnikovo vodenje družbe je bilo ves čas enako, tako pred kot po prodaji družbe v aprilu 2008. Tožniku ni bil izrečen noben opomin glede vodenja družbe. Nepravilne in protispisne so ugotovitve sodišča prve stopnje glede tožnikovih aktivnosti za izboljšanje poslovanja v smislu združevanja podjetij znotraj skupine. Tožnik se je namreč zavzemal za združevanje znotraj skupine, s tem se je strinjal tudi predsednik nadzornega sveta in oba predsednika uprav E. in F.. Neutemeljene so navedbe sodišča glede tega, da gospodarska kriza ni vplivala na poslovanje družbe. Gospodarska kriza se je v Sloveniji pričela kazati septembra 2008, zato so bili plan in predvideni rezultati ob podpisu pogodbe v maju 2008 realni. Ključen razlog za nedoseganje poslovnih rezultatov je bil v zunanjih okoliščinah, in ne na strani tožnika. Sodišče prve stopnje je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z očitanim razlogom slabega poslovanja. Očitani razlogi so pavšalni, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa temelji na izpovedi pristranskih prič. Tožnik je bil v razmerju do toženke neto upnik zaradi terjatve do G. (edinega družbenika tožene stranke) v višini 550.800,00 EUR. Zato podaljšanje roka za vračilo posojila ne predstavlja kršitve in s tem toženi stranki ni nastala škoda. V zvezi s tem je C.C. izpovedala, da bi se terjatvi lahko pobotali. O podaljšanju kredita so bili lastniki obveščeni z mesečnimi poročili, pa na to ni bilo pripomb. Tudi B.B. v zvezi s tem ni pokazal nestrinjanja, saj bi sicer moral ukrepati že v januarju 2009. Neutemeljene in protispisne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo pri podaljšanju kredita za samovoljo tožnika, ki je ogrozila likvidnost in povzročila druge težave za družbo. Edini dejanski razlog za tožnikov odpoklic je bil v tem, da je tožnik 19. 1. 2010 unovčil menice in na ta način poplačal svojo terjatev do G.. Priča H.H. je potrdila, da je bilo vzdušje do toženca po razrešitvi sovražno in je bil dežurni krivec.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da tožnik na glavni obravnavi dne 24. 5. 2015, ob sklepu sodišča v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ni ugovarjal procesnih kršitev, zato take kršitve ne more uveljavljati šele v pritožbi. Stranka sicer ne more predlagati pavšalnega vpogleda v spis, zato bi tožnik moral konkretizirano navesti, katere listine iz postopka V Pg 4526/2010 naj sodišče vpogleda. Sicer pa je tožnik kot stranka razpolagal z vsemi listinami iz tega postopka, zato bi jih moral predložiti sam. Sklop pravno relevantnih dejstvih v obeh postopkih ni primerljiv, zato tožena stranka ni mogla izčrpati svoje trditvene in dokazne podlage. Tožena stranka v zvezi s tem še poudarja, da že priznanega dejstva pred sodiščem v drugem postopku ne moremo šteti za sodno priznanje in kot tak ne odpravlja potrebe po dokazovanju, kar toliko bolj velja za neprerekana dejstva. Sicer pa je sodišče jasno obrazložilo svojo sodbo in ugotovilo, da je tožena stranka prerekala trditve o tem, da naj bi spremenjene okoliščine bile vzrok za nedoseganje plana. Zapisniki o zaslišanju prič v postopku V Pg 4526/2007 predstavljajo pritožbeno novoto, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Sicer pa sodišče z vpogledom v zapisnik o zaslišanju prič ne more nadomestiti neposredne izvedbe dokazov. Tožnik je imel možnost predlagati zaslišanje prič, a tega ni storil. V zvezi s podaljšanjem kredita tožena stranka izpostavlja, da je bila C.C. presenečena nad tem, saj je bilo podjetje v likvidnostnih težavah. Sodišče je pravilno odločilo in obrazložilo svojo odločitev, zakaj šteje, da je tožnik prekoračil svoja pooblastila in da so razlogi za nedoseganje poslovnih rezultatov na njegovi strani, ker ni bil zadosti aktiven pri iskanju in sklepanju poslov. Tožnik je obe pogodbi, s katerima se je zavezal dosegati določene poslovne rezultate, podpisal v letu 2008, torej po tem, ko je bila kriza že prisotna. Sicer pa tožnik ni predlagal združitve, kot to zatrjuje tekom postopka, temveč je nasprotoval združitvi v eno pravno osebo, strinjal pa se je s povezovanjem na projektni osnovi. Tožena stranka predlaga zavrnitev zahtevka in navaja, da je bil odgovor na pritožbo utemeljen in potreben zaradi tega, ker je tožnik v pritožbi navajal pritožbene novote.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, zlasti ne načela kontradiktornosti, z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnika. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je na narokih za glavno obravnavo v dokaznem sklepu navedlo, katere dokaze je izvedlo, in tudi pojasnilo, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni. Sodišče prve stopnje je imelo za odločitev v obravnavani zadevi dovolj dokazov, da je lahko sprejelo odločitev, zaradi česar ni izvajalo nadaljnjega dokaznega postopka. Vpogled v spis V Pg 4256/2010 je štelo kot nepotreben za odločitev v tej zadevi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče ni obrazložilo svoje odločitve o zavrnitvi dokazov. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ključen dokaz - vpogled v zadevo V Pg 4256/2010. Tožnik je namreč vpogled v to zadevo predlagal pavšalno in ni konkretiziral, v katero listino navedene zadeve naj sodišče vpogleda in zakaj. Nenazadnje je bil tožnik stranka navedenega postopka, zato bi lahko relevantne listine sodišču predložil sam. Sicer pa se sodišče prve stopnje utemeljeno ni spuščalo v obravnavanje predmeta spora iz zadeve V Pg 4256/2010 in tudi utemeljeno ni upoštevalo izjav strank iz navedenega postopka, saj tožena stranka v izredni odpovedi, ki se obravnava v predmetnem postopku, ni očitala enakih oziroma istovrstnih kršitev, kot so bile obravnavane v zadevi V Pg 4256/2010. V navedenem (gospodarskem) sporu se je namreč obravnavala tožnikova odškodninska odgovornost zaradi njegovih ravnanj kot poslovodje, ker naj bi odrejal plačilo storitev, ki dejansko niso bile opravljene, sklepal posle brez pridobitve drugih konkurenčnih ponudb in povezanim osebam plačeval storitve po previsokih cenah, ki so odstopale od poštenih tržnih cen. V izpodbijani sodbi so torej podani vsi razlogi o relevantnih okoliščinah za odločanje, zato v njej ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kakor jo tožnik uveljavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in agrumentirano obrazložilo, pri tem pa se je opredelilo do vseh navedb strank in relevantnih okoliščin, pomembnih v tej zadevi.

7. Tožniku tudi ni bila kršena pravica do izjave, ker naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, da toženka v zadevi V Pg 4256/2010 ni substancirano prerekala tožnikovih trditev o nezakonitosti njegove razrešitve, in njegovih trditev ni štelo za neprerekane in s tem dokazane. Kot že navedeno, predmet obravnave v zadevi opr. št. V Pg 4256/2010 ni bila tožnikova razrešitev. To je predmet obravnave v tem sporu, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditveno podlago tožene stranke v zvezi s tožnikovo razrešitvijo, ki jo je ta pravočasno podala v tem sporu.

8. V izpodbijani sodbi tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v njej ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar je v razlogih sodbe navedeno o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oz. zapisniki. Sodišče prve stopnje je namreč vse izvedene dokaze povzelo pravilno in jih tudi upoštevalo pri svoji odločitvi. Pravilno je presodilo tožnikove (ne)aktivnosti za izboljšanje poslovanja ter pomen samovoljnega ravnanja tožnika pri podaljšanju kredita za poslovanje tožene stranke. Tožnik se dejansko ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne more biti bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja tudi v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

9. Tožnik je bil za obdobje petih let (od 22. 4. 2008 do 22. 4. 2013) imenovan za direktorja družbe A. d.o.o., s katero je za isto obdobje sklenil pogodbo o zaposlitvi in poslovodenju z dne 30. 5. 2008. Do 22. 4. 2008 je bil tožnik skupaj z I.I. njen lastnik, takrat pa sta svoje deleže prodal družbi G. d.o.o., ki je ustanovila družbo J. d.o.o. Družba A. d.o.o. se je najprej dne 10. 6. 2008 spremenila v J. d.o.o., nato pa 12. 3. 2012 v K. d.o.o. Dne 23. 7. 2013 se je nato pripojila k toženi stranki in prenehala.

10. V tem sporu tožnik zahteva izplačilo odpravnine, ker naj bi ga tožena stranka iz mesta direktorja neutemeljeno razrešila iz krivdnih razlogov pred rednim potekom veljavnosti pogodbe o poslovodenju in zaposlitvi z dne 30. 5. 2008, ki je bila sklenjena do 22. 4. 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so krivdni razlogi obstajali in je bila razrešitev zakonita, zaradi česar je njegov zahtevek zavrnilo. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so priče B.B., C.C. in D.D. pristranske priče, ker so zaposlene pri toženi stranki. Pavšalno tožnikovo zatrjevanje, da so pristranske le zaradi svoje zaposlitve pri toženi stranki, ne more omajati njihove siceršnje verodostojnosti. Njihove izpovedi so bile namreč jasne, skladne in podprte z listinskimi dokazi, zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo tudi na njihove izpovedbe. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na izpovedi prič v postopku V Pg 4256/2010, ki naj bi jih sodišče upoštevalo pri odločanju v tem postopku. Tožnik bi lahko zaslišanje teh prič predlagal v tem sporu, pa je predlagal le zaslišanje L.L.. Tožnik tudi ni predlagal vpogleda v zapisnike zaslišanja prič, ki jih je nato poslal na koncu postopka, temveč je le pavšalno predlagal vpogled v celoten spis. Tak dokazni predlog pa je neupošteven, kot je bilo že obrazloženo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje lahko postopalo skladno z 292. členom ZPP in ponovno začelo glavno obravnavo, saj je sodišče prve stopnje razčistilo vsa pomembna vprašanja za odločitev v tem sporu.

12. Sodišče prve stopnje je izgubo v letih 2008 in 2009, skladno s 15. členom družbene pogodbe ter 17. in 19. členom pogodbe o poslovodenju, štelo kot utemeljen samostojen razlog za odpoklic s funkcije direktorja. Pravilno je ugotovilo, da so za nedoseganje planiranih poslovnih rezultatov obstajali krivdni razlogi na strani tožnika. V zvezi s svojo odločitvijo je podalo obširno in podrobno obrazložitev, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Pravilne so ugotovitve o tem, da je tožena stranka lahko poslovodenje tožnika preverjala šele v letu 2010. To namreč izhaja iz same pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje letnih planiranih poslovnih rezultatov prvič ugotavlja po zaključku poslovnega leta 2009 - kar torej pomeni v letu 2010. 13. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnik ni podpiral združevanja podjetij M. in J. v eno pravno osebo, v zvezi s čimer je pravilno povzelo elektronsko korespondenco med tožnikom in B.B.. Iz te izhaja, da se je tožnik zavzemal le za združevanje na projektni osnovi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo projektno sodelovanje in pridobivanje poslov v pristojnosti tožnika kot direktorja. Direktor svoje delo opravlja samostojno in je odgovoren za poslovanje družbe, zato v konkretnem primeru ni bilo ovir za izpeljavo ideje o projektnem sodelovanju, če se je tožnik res zavzemal zanjo. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zunanje okoliščine kot ključen razlog za nedoseganje poslovnih rezultatov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da je bil razlog za nedoseganje planov na strani tožnika. Tožnik ni poskrbel za izterjavo dolgov in ni bil dovolj aktiven pri pridobivanju novih poslov. kar vse je rezultiralo v negativnem poslovanju tožene stranke. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem le še dodaja, da je tožnik poslovne plane podal sam. Plani za leti 2008 in 2009 (in ostala leta do 2012) so bili podani sredi leta 2008, hkrati pa tožnik v pritožbi navaja, da je Slovenijo gospodarska kriza zajela šele septembra 2008. To bi pomenilo, da je kriza pričela učinkovati na posle šele zadnjo tretjino leta 2008, zato ni logično, zakaj je potem že v letu 2008 izguba znašala -123.636,00 EUR, čeprav je tožnik v pogodbi o poslovodenju in zaposlitvi (ki jo je podpisal dne 30. 5. 2008) za to leto planiral dobiček v višini 356.368,00 EUR. Tožnik v pritožbi prihaja v nasprotje z navedbami, ki jih je podal tekom postopka, da je gospodarska kriza Slovenijo zajela v začetku leta 2008. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik ni uspel dokazati, da negativno poslovanje ni bilo posledica njegovega krivdnega ravnanja oziroma opustitev.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obstoj druge kršitve - da je tožnik ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in prekoračil svoja pooblastila, ko je sam s sabo podpisal aneks k posojilni pogodbi, s katerim si je podaljšal dobo odplačevanja posojila za eno leto. Tožena stranka (takrat še kot A. d.o.o.) je v letu 2007 sklenila posojilne pogodbe s tožnikom, I.I. in L.L.. Nato je družba J. d.o.o. po nalogu lastnika zahtevala odpoklic kredita I.I. z rokom vračila do 30. 7. 2009, s čimer je bil tožnik kot direktor nedvomno seznanjen. Tudi tožnikov kredit je bil dan na odpoklic za dobo do pet let, a sta tožnik in prokurist družbe A. d.o.o. N.N. dne 18. 9. 2008 sklenila aneks k posojilni pogodbi, s katerim sta se dogovorila za rok vračila kredita 31. 12. 2008. Dejstvo, da sta bila (po dobrih dveh letih) odpoklicana dva kredita, dana sicer na odpoklic za dobo do pet let, je nedvomno pokazatelj, da je tožena stranka potrebovala finančna sredstva. Tožnik je kljub temu v imenu podjetja J. d.o.o. dne 3. 1. 2009 sam s sabo sklenil aneks k posojilni pogodbi, s katerim si je kredit podaljšal do 31. 12. 2009. Kakor je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je po družbeni pogodbi družbe J. d.o.o. za sklepanje pogodb med člani poslovodstva in družbo pooblaščena skupščina (ki jo sestavljajo družbeniki). Edini družbenik podjetja J. d.o.o., družba G. d.o.o., ni dal soglasja k podaljšanju roka vračila za tožnikov kredit, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem prekoračil pooblastila. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so bili o podaljšanju kredita lastniki obveščeni z mesečnimi poročili. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, pri čemer posebej izpostavlja pravilno ugotovitev, da tožnik ni bil razrešen zaradi tega, ker je imel kredit pri toženi stranki, temveč zaradi svojega samovoljnega ravnanja, ko si je brez vednost lastnika podaljšal rok za vračilo kredita.

15. Pri tem tudi ni relevantno, da je tožnik sicer razpolagal z menico kot obliko zavarovanja za drugi del kupnine za podjetje A. d.o.o., katerega je prodal pravnemu predniku tožene stranke (družbi J.), pri čemer bi morala biti kupnina plačana do 31. 12. 2009, saj gre za drugo razmerje med strankama. Bistveno je, da obstoj takega razmerja v nobenem primeru ne more vplivati na ugotovitev, da je tožnik s svojim ravnanjem prekoračil svoja pooblastila in kršil določila družbene pogodbe ter določila pogodbe o zaposlitvi in poslovodenju. Skladno z določilom 6. alineje 15. člena družbene pogodbe in 7. alineje 17. člena pogodbe o zaposlitvi in poslovodenju je bil zato podan krivdni razlog za odpoklic, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

16. Glede na vse navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da razrešitev tožnika temelji na drugih, nedopustnih vzrokih (unovčenju menice, ki jo je tožnik imel kot obliko zavarovanja pri izplačilu drugega dela kupnine za podjetje A. d.o.o., katerega je skupaj z bratom I.I. prodal družbi J., pravnemu predniku tožene stranke). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogla k reševanju tožnikove pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožnik stroškov pritožbe ni priglasil.