Jedro

Tožnikov zahtevek bi moral biti reševan v skladu s predpisi, saj so bili ti sprejeti v predpisanih in veljavnih postopkih. Zato bi morala že tožena stranka glede prvega zahtevka, vloženega 29.12.1988, upoštevati tedaj veljavne predpise, glede drugega zahtevka, ki seveda ni bil razširitev prvega, ampak povsem nov zahtevek, ki je lahko bil vložen na podlagi novele zakona v letu 1990, pa predpise, ki so veljali 12.6.1990. V nobenem primeru pa tožena stranka ni imela osnove za uporabo predpisov iz leta 1992, kot je bilo to v tožnikovem primeru, saj so na primer kot osnovo za izračun prispevka upoštevali najnižjo pokojninsko osnovo v januarju leta 1992.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu všteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba čas opravljanja kmetijske dejavnosti v času počitnic na srednji šoli, prav tako pa je zavrnilo njegov zahtevek, da se mu všteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba čas opravljanja kmetijske dejavnosti od 18.6.1961 do 21.6.1961, od 1.7.1962 do 30.9.1962, od 1.7.1963 do 30.9.1963, od 1.7.1964 do 30.9.1964, od 1.7.1965 do 30.9.1965 in od 1.2.1966 do 22.3.1967 na podlagi plačila prispevkov po predpisih, ki so veljali 29.12.1988. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišče. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi v pravnem pogledu.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče pri svoji odločitvi spregledalo, da je pravočasno predložil vse listine, če pa jih ni, jih prilaga v reviziji. Če česa ni predložil, tega ni storil zato, ker nasprotna stranka tega ni zahtevala. Prikrajšan je bil zaradi dolgotrajnega vodenja postopka, pri čemer prekluzivni roki, ki jih ugotavlja sodišče, nimajo nobene zveze. Ni bil dolžan zaradi molka organa sam ukrepati in zahtevati varstva pravice. Vloga z dne 12.6.1990 ni nova vloga, ampak razširitev vloge z dne 29.12.1988. Materialno pravo je bilo v celoti uporabljeno napačno. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da zadevo razveljavi in vrne drugostopenjskemu ali prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo in sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje. Zato v reviziji ni možno predlagati novih dokazov oziroma ugotavljati dejanskega stanja (razen v skladu z določbo 387. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Ker se je o tožnikovem zahtevku o vštevanju časa opravljanja kmetijske dejavnosti v zavarovalno dobo odločalo že v času veljavnosti novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, 12/92, 5/94 in 7/96), kljub temu, da sta bila zahtevka vložena 29.12. 1988 in 12.6.1990, je za pravilno rešitev spora treba upoštevati določbo prvega odstavka 293. člena tega zakona, ki določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma ugotavljanja pokojninske dobe , ki se je začel do 31.3.1992 uporabljajo predpisi, ki so veljali do navedenega dne.

V času vložitve tožnikovih zahtevkov pri toženi stranki je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83, 48/87, 27/89 in Uradni list RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91) v 159. členu določal, da je zavarovancem možno všteti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo čas opravljanja kmetijske dejavnosti, če plačajo prispevek za kritje obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Možnost dokupa je bila časovno omejena, saj je prvi odstavek 162. člena istega zakona določal, da se vštevanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v zavarovalno dobo lahko uveljavi do 31. decembra 1988. Kakšni so bili načini in roki za plačilo prispevkov, je po pooblastilu 163. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določila s sklepom o pogojih, načinu, osnovi in rokih za plačilo prispevkov za vštevanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo (Uradni list SRS, št. 41/83 ter Uradni list RS, št. 14/90 in 31/90) takratna Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Določal je, da predstavlja osnovo za plačilo prispevka povprečni bruto osebni dohodek vseh delavcev v SR Sloveniji v koledarskem letu pred vložitvijo zahteve in da se v pokojninsko dobo všteje obdobja opravljanja kmetijske dejavnosti, če je bil obračunan prispevek plačan v roku 12. mesecev po prejemu sklepa.

Z zakonom o spremembi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v letu 1990 je bil črtan 162. člen, ki je časovno omejeval možnost vštevanja časa opravljanja kmetijske dejavnosti v zavarovalno dobo. Spremenjen je bil tudi sklep o pogojih, načinu in rokih za plačilo prispevkov za vštevanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti tako, da je bila sedaj osnova za plačilo prispevka enaka znesku povprečnega osebnega dohodka oziroma povprečne zavarovalne osnove zavarovanca iz koledarskega leta pred vložitvijo zahteve, povečane za odstotek porasta pokojnin v tekočem koledarskem letu, do zadnjega dne v mesecu, v katerem je vložena zahteva za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo. Prispevek pa je bil zavarovanec dolžan plačati v enkratnem znesku v roku 15. dni od prejema sklepa.

Že prvostopenjsko sodišče je v svoji sodbi ugotovilo, da tožena stranka v revidentovem primeru ni odločalo v skladu z veljavnimi predpisi. Predpise je tudi pravilno citiralo, ni jih pa uporabilo, ampak je svojo odločitev, kljub obstoju materialnih predpisov, utemeljilo z načeli pravičnosti, poštenja, morale in enakopravnosti pred zakonom. Že s tem, ko je v primeru tožnika skušalo predpise uporabiti drugače, kot v drugih primerih, saj naj zanj ne bi bil pomemben datum vložitve zahtevka pri določanju osnove za izračun prispevka, pa je sodišče, ki se je za enakost zavzemalo, to enakost samo kršilo. Tudi tožnikov zahtevek bi moral biti reševan v skladu s predpisi, saj so bili ti sprejeti v predpisanih in veljavnih postopkih. Zato bi morala že tožena stranka glede prvega zahtevka, vloženega 29.12.1988, upoštevati tedaj veljavne prepise, glede drugega zahtevka, ki seveda ni bil razširitev prvega, ampak povsem nov zahtevek, ki je lahko bil vložen na podlagi novele zakona v letu 1990, pa predpise, ki so veljali 12.6.1990. V nobenem primeru pa tožena stranka ni imela osnove za uporabo predpisov iz leta 1992, kot je bilo to v tožnikovem primeru, saj so na primer kot osnovo za izračun prispevka upoštevali najnižjo pokojninsko osnovo v januarju leta 1992. Čeprav bi se višina tožnikovih prispevkov zaradi takratnih družbenih razmer in dolgotrajnega postopka res znižala, bi sodišče načelo pravičnosti in morale lahko uporabilo, če ne bi bilo določene pravne norme. Ker so pravne norme bile in jih je zelo pregledno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje, pa za tako odločanje ni bilo pravne opore. Ne gre spregledati, da je načelo pravičnosti lahko način razlage pravnih norm, ne pa tudi materialno pravo samo.

Nesprejemljivo je, da se odgovornost za dolgotrajen postopek prelaga na revidenta, pa četudi je ta tudi sam s svojim ravnanjem prispeval k dolgotrajnemu postopku. Kakšne so bile dolžnosti referentov tožene stranke v primeru, če je zavarovanec vložil nepopolno vlogo (zahtevek), je bilo natančno določeno v tedaj veljavnem pravilniku o postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SRS, št. 47/86). Poleg tega je v prvem odstavku 243. člena statuta SPIZ (Uradni list SRS, št. 10/82) bilo določeno, da mora pristojni organ skupnosti odločiti o zahtevi v dveh mesecih od dneva prejema zahteve. Res je sicer, da je pravilnik določal tudi postopanja, ki so bila možna zaradi molka organa, vendar dejstvo, da jih revident ni uporabil, še ne pomeni, da je bilo možno prispevke za vštetje obdobij v pokojninsko dobo obračunavati in določati mimo materialnih predpisov.

Del revidentovega zahtevka, v katerem je ta uveljavljal, da se mu všteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba čas opravljanja kmetijske dejavnosti v času počitnic v srednji šoli na podlagi plačila prispevkov, je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni predložil ustreznih dokazil. Pri tem je spregledalo določbe že citiranega pravilnika, da bi moral referent tožene stranke dati zavarovancu pri nepopolni vlogi primeren rok za odpravo pomanjkljivosti (29. člen) in da bi šele po poteku roka, če zahtevek ne bi bil dopolnjen, lahko odločil na podlagi zbranih dokazov. V postopku ni bilo ugotovljeno, ali je bil revidentu tak rok dan ali ne, zato je bila vsaj preuranjena odločitev, da ta del zahtevka ni bil dokazan.

Vse ugotovitve glede napačnega postopanja pri uporabi materialnih predpisov, ki jih je revizijsko sodišče ugotavljalo za prvostopenjsko sodišče, veljajo tudi za drugostopenjsko sodišče, saj je to v izpodbijani sodbi sprejelo vse pravne zaključke prvostopenjskega sodišča. Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi je utemeljeno, pri čemer za odločitev pomembnih dejstev nižji sodišči sploh nista ugotavljali. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo drugostopenjskega in sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št 1/91-I in 45/I/94).