Jedro

Če solastnik dejansko in proti svoji volji stvari ne uporablja (ali jo uporablja v manjšem obsegu), ima pravico zahtevati spremembo načina uporabe in ustrezno nadomestilo (uporabnino).

Sodna praksa je pri presoji koristi nepoštenega solastnika zavzela stališče, da gre za korist, ki bi jo ta lahko imel in ni odvisna od tega, kako prostore izkorišča. Z onemogočanjem souporabe nepremičnine tožniku je toženka prevzela v uporabo in upravljanje celoten del nepremičnine, ki ni obremenjen s služnostjo stanovanja. S tem je nanjo prišla korist od uporabe tožnikovega dela nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sklepom 16. 10. 2015 sodišče prve stopnje ni dopustilo stranske intervencije A. A. na strani toženke.

2. S sklepom in sodbo 16. 5. 2016 je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe 6. 3. 2012 in 13. 5. 2016 pravdni postopek ustavilo za mesečno uporabnino v znesku 750,00 EUR za čas od 10. 10. 2008 do 12. 2. 2012 ter za glavnico v znesku 9.216,00 EUR (I. in II. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo 18.244,74 EUR, tožbeni zahtevek za plačilo 421,26 EUR pa zavrnilo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz III. in IV. točke izreka. Toženki je naložilo plačilo 2.699,73 EUR pravdnih stroškov tožnika (V. točka izreka).

3. Zoper sklep se pritožujeta toženka in služnostna upravičenka A. A. V pravočasnih, vsebinsko enakih pritožbah kot bistveno navajata, da je podan intervencijski interes A. A., ker odločitev o tožbenem zahtevku vpliva na obseg izvrševanja služnosti stanovanja. Pojasnjujeta, da toženka tožnika ni ovirala pri uporabi nepremičnine, zato se plačilu uporabnine lahko izogne le tako, da poseže v pravico A. A. Opozarjata, da je o obsegu služnosti odločilo nepravdno sodišče in ugotovilo, da ima služnost stanovanja vpisano na celotni nepremičnini. Ker je sodišče o obsegu služnostne pravice kljub takšnemu vpisu v zemljiško knjigo odločalo kot o predhodnem vprašanju, je poseglo v pridobljene pravice služnostne upravičenke in kršilo pravila postopka. Predlagata spremembo sklepa in dopustitev stranske intervencije A. A. 4. Toženka v pravočasni pritožbi zoper ugodilni del sodbe (III. in V. točka izreka) nasprotuje ugotovljenemu obsegu brezplačne dosmrtne služnosti stanovanja. Kot bistveno navaja, da se služnost razteza na celotno stanovanjsko hišo (in ne obsega le njeno pritličje). To izhaja tako iz zemljiške knjige kot darilne pogodbe, s katero je bila ustanovljena. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča o omejenem obsegu služnosti protispisen. Meni namreč, da je besedno zvezo „kot doslej“ treba razlagati tako, da se služnost nanaša na celotno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje ob sklepanju darilne pogodbe in napačno ocenilo izpovedbo A. A., saj sta starša toženke v celoti uporabljala hišo, ki sta jo sama zgradila. Opozarja, da je bilo vprašanje obsega služnostne pravice že rešeno v nepravdnem postopku N 7/2011 in je prvostopenjsko sodišče na to odločitev vezano. Nadalje nasprotuje presoji prvostopenjskega sodišča o prikrajšanju tožnika in obogatitvi toženke. Navaja, da toženka ni obogatena, saj uporablja le del prostorov, ki po površini ne presegajo njenega idealnega deleža. Po mnenju pritožnice tožnik tudi ni prikrajšan, saj je hišo prostovoljno zapustil, ko se je preselil k novi partnerki. S tem se je odpovedal edini koristi od njegove solastninske pravice (bivanju v hiši), saj nepremičnine zaradi prepovedi razpolaganja ni mogoče prodati, oddati ali z njo drugače razpolagati. Tožnik je namreč soglašal z vpisom služnostne pravice na celotni nepremičnini ter z vpisom prepovedi razpolaganja, ki predstavlja oviro v postopku delitve nepremičnine. Izpodbija tudi oceno prvostopenjskega sodišča, da klet predstavlja poslovni prostor. Pojasnjuje, da toženka ne opravlja poslovne dejavnosti, temveč ji s. p. miruje zaradi porodniške. Poudarja, da klet nima lasnega vhoda in izhoda, temveč je neločljivo povezana s stanovanjsko hišo. Prav tako je raba nepremičnine stanovanjska in neprimerna za opravo poslovne dejavnosti, saj nima uporabnega dovoljenja za uporabo v poslovne namene. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

5. Tožnik je na pritožbo toženke zoper sklep odgovoril in predlagal njeno zavrženje oziroma podredno njeno zavrnitev. Na pritožbo A. A. zoper sklep ni odgovoril. 6. Tožnik je odgovoril tudi na pritožbo zoper sodbo in predlagal njeno zavrnitev.

7. Pritožbe niso utemeljene.

Glede pritožbe zoper sklep

8. Kadar sodišče intervencijo zavrne, imata pravni interes za vložitev pritožbe intervenient in stranka, na strani katere je bila predlagana intervencija.(1)

9. Po določbi prvega odstavka 199. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se lahko vsak, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Pogoj za vstop stranskega intervenienta v pravdo je, da verjetno izkaže intervencijski interes. Ta je podan, če je s stranko, kateri se hoče pridružiti, v pravnem razmerju, na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala.(2)

10. A. A. je obstoj intervencijskega interesa v pravdi zaradi plačila uporabnine utemeljevala z dosmrtno brezplačno služnostjo stanovanja na nepremičnini, ki je predmet spora. Navedeno ne omogoča zaključka, da ima pravno korist od tega, da v pravdi zmaga toženka. Predmet postopka namreč ni ugotovitev obsega služnostne pravice, temveč določitev višine uporabnine, ki jo bo morala plačevati toženka. Ker služnostna upravičenka ni zavezanka za plačilo, navedeno na njen pravni položaj (niti na obseg izvrševanja služnosti stanovanja) ne more vplivati. Trditve pritožnic, da se bo toženka lahko izognila plačilu uporabnine le tako, da bo posegla v pravico služnostne upravičenke, niso utemeljene. Pravni interes sodelovati v tuji pravdi mora biti utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko vpliva na pravni položaj stranskega intervenienta.(3) Stranski intervenient torej v tuji pravdi varuje svoj pravni interes (in ne interes stranke, kateri se je pridružil).(4) Odločitev v pravdi zaradi plačila uporabnine torej na pravni položaj služnostne upravičenke ne vpliva, zato intervencijski interes A. A. ni podan. Na pritožbene navedbe glede obsega služnosti stanovanja pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena. (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker toženka in A. A. pritožbenih stroškov nista priglasili, je izrek o njunih stroških odpadel (163. člen ZPP). Odgovor na pritožbo toženke pa ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako za postopek ni bil potreben. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Glede pritožbe zoper sodbo

13. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Če ni mogoče doseči dogovora o izvrševanju solastninske pravice, imajo solastniki pravico zahtevati delitev solastnine (69. člen SPZ). Do delitve solastnine je zaradi nesoglasij med solastniki možno obdobje, v katerem nastane položaj, ko je eden od solastnikov prikrajšan v svojih solastninskih upravičenjih, drugi pa obogaten. Če solastnik dejansko in proti svoji volji stvari ne uporablja (ali jo uporablja v manjšem obsegu), ima pravico zahtevati spremembo načina uporabe in ustrezno nadomestilo (uporabnino).(5)

14. Tožnik je zahteval plačilo uporabnine za obdobje od 13. 2. 2012 do aprila 2016 za uporabo njegovega solastninskega deleža na nepremičnini na naslovu ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, gospodarsko poslopje in dvorišče in je v lasti pravdnih strank do polovice. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da toženka prebiva v nepremičnini, medtem ko tožnik od razveze leta 2008 tam ne živi in da o delitvi solastnine (na predlog tožnika) teče nepravdni postopek N 7/2011. Prav tako je nesporno, da je na nepremičnini vknjižena brezplačna dosmrtna služnost stanovanja v korist toženkine matere A. A. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je toženka preprečevala uporabo nepremičnine ter obseg služnosti stanovanja (tj. ali obsega celotno stanovanjsko hišo ali le njeno pritličje).

15. Tožnik je v tožbi navedel, da ima stanovanjska hiša dve ločeni stanovanjski enoti: eno trisobno stanovanje v eni etaži in eno petsobno stanovanje v dveh etažah. Tem trditvam toženka ni nasprotovala. Toženka je namreč ugovarjala le, da tožnik ne more zahtevati uporabnine na sporni nepremičnini, saj je obremenjena z brezplačno služnostjo stanovanja, ki obsega stanovanje v pritlični etaži ter izključno uporabo pripadajočega zemljišča in vrta, skupaj s prizidkom (tj. garažni objekt in drvarnica).(6) Trditve, da se služnost stanovanja razteza na stanovanje v prvem nadstropju in mansardi, pa toženka ni postavila pravočasno (temveč šele po prvem naroku za glavno obravnavo 18. 12. 2012 in brez pojasnila, zakaj tega ni mogla povedati prej).(7) Ker so bile navedbe, da služnost obsega celotno stanovanjsko hišo, podane prepozno (v vlogi 27. 3. 2014), so bile nedovoljene in s tem neupoštevne (četrti odstavek 286. člena ZPP). Zato sodišče (prepoznih) trditev ne bi smelo upoštevati zaradi prekluzije in se do njih ni bilo dolžno opredeljevati (četrti odstavek 286. člen ZPP). Že zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se služnost ne razteza na celotno nepremičnino, temveč le na stanovanje v pritličju.

16. Kljub temu velja dodati, da pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega, da služnost stanovanja ni obsegala celotne stanovanjske hiše, temveč zgolj pritličje s prizidkom v kleti in vrt ter souporabo pripadajočega zemljišča. Pritožnica drugačne odločitve ne more doseči s sklicevanjem na darilno pogodbo in vknjižbo v zemljiški knjigi. Iz teh namreč izhaja, da ima mati toženke na nepremičnini služnost stanovanja „kot doslej“. Sodišče se je pri razlagi pomena zapisa „kot doslej“ oprlo na skladni izpovedbi služnostne upravičenke A. A. ter partnerja toženke B. B., ki sta potrdila, da služnostna upravičenka živi v pritličju, medtem ko toženka zaseda zgornje prostore. Takšna ureditev nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe toženke, da sta si s tožnikom uredila prvo nadstropje, starša pa sta uporabljala svoje nadstropje (spodaj). Zaključek o omejenem obsegu služnosti je torej utemeljen tako z izpovedbo zaslišanih prič kakor tudi z listinskimi dokazili in mu ni mogoče očitati protispisnosti. Pripomniti velja, da drugačen vpis služnosti stanovanja v zemljiško knjigo ni bil mogoč, saj etažna lastnina ni vzpostavljena.

17. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je vprašanje obsega služnostne pravice že rešeno v nepravdnem postopku N 7/2011 zaradi delitve solastne nepremičnine. Ker fizična delitev v naravi ni bila mogoča, vrednost nepremičnine pa je bila odvisna od spornega obsega služnosti stanovanja, je nepravdno sodišče tožnika napotilo na pravdo. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da ni pravnomočne odločitve o obsegu služnosti, temveč se sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2961/2015 nanaša zgolj na pravilnost napotitve na pravdo. Tudi pravne posledice nevložene tožbe po napotitvenem sklepu ne morejo imeti učinka izven nepravdnega postopka. Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek le v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 13. člena ZPP).

18. Pritrditi gre nadalje zaključku sodišča prve stopnje, da so podani pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine. Tožnik je zatrjeval in izkazal konkretno in realno prikrajšanje ter toženkino okoriščenje. Navedel je, da solastne nepremičnine proti svoji volji ni mogel uporabljati sorazmerno s svojim deležem, ker mu toženka tega ni dovolila oziroma souporaba zaradi sporov ni bila mogoča. Trdil je namreč, da mu toženka preprečuje uporabo stanovanjske hiše, v kateri sama živi. Trditve tožnika potrjuje izdana začasna odredba, s katero je bil tožniku dovoljen vstop le po predhodni najavi ter predlog toženke za podaljšanje njene veljavnosti. Nenazadnje je toženka pokazala nasprotovanje tožnikovi souporabi nepremičnine, ko je tožnikove stvari odnesla iz prvega nadstropja v garažo (po tem, ko jih je tožnik odnesel v prvo nadstropje). Ni torej mogoče slediti pritožbi, da je tožnik hišo prostovoljno zapustil in se odpovedal uporabi hiše. Tožnik je s tem, ko je vrnil svoje stvari v prvo nadstropje in z vztrajnimi poskusi prihajanja v hišo kljub prepirom in nasprotovanju toženke, izrazil nestrinjanje s tem, da le toženka uporablja njegov solastni delež na nepremičnini. Da se tožnik z izključitvijo iz uporabe solastne stvari ni strinjal, nenazadnje potrjuje tudi v nepravdnem postopku vložen predlog za delitev nepremičnine N 7/2011. 19. Vprašanje, ali toženka solastno hišo uporablja v celoti ali ne, ob dejstvu, da je tožnika iz uporabe izključila, ni relevantno. Tisti, ki nepremičnino brez soglasja solastnika koristi kot edini uporabnik, čeprav trdi, da je ne uporablja v celoti (ali uporablja le svoj delež), tega ne more storiti brez posega v idealni delež tožnika. Sodna praksa je pri presoji koristi nepoštenega solastnika (kakršna je toženka) zavzela stališče, da gre za korist, ki bi jo ta lahko imel in ni odvisna od tega, kako prostore izkorišča (primerjaj drugi odstavek 96. člena SPZ). S tem, ko je tožnika izključila iz uporabe, je prevzela tveganje, ali ji bo hiša prinašala korist ali ne.(8) Ob povedanem okoliščina, ali je hišo mogoče prodati, oddati ali z njo drugače razpolagati, za odločitev ni relevantna. Toženka v obsegu uporabe tožnikovega deleža brez pravne podlage (dogovora o souporabi, ki ni bil zatrjevan) dosega korist, za katero je obogatena. Z onemogočanjem souporabe nepremičnine tožniku je prevzela v uporabo in upravljanje celoten del nepremičnine, ki ni obremenjen s služnostjo stanovanja. S tem je nanjo prišla korist od uporabe tožnikovega dela nepremičnine.

20. Toženka v pritožbi ne oporeka višini uporabnine, ki jo je izvedenec izračunal upoštevaje višino tržne najemnine za stanovanjski del nepremičnine po 4,22 EUR na kvadratni meter na mesec in za poslovni prostor 5,54 EUR, pri čemer je v celoti izpustil pritličje objekta, ker je obremenjen s stvarno služnostjo stanovanja. Pritožbeno nasprotovanje zaključku, da klet predstavlja poslovni prostor, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je omenjene navedbe tožnika štelo za dokazane, ker toženka ni omogočila ogleda nepremičnine (222. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 227. členom ZPP). Že zato je pravilna dokazna ocena, da toženka v kletnih prostorih opravlja pridobitno dejavnost. Pritožnica namreč ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je brez upravičenega razloga odklonila ogled nepremičnine. Tudi sicer gre pritrditi ugotovitvi, da ima toženka v kleti poslovni prostor za opravljanje pridobitne dejavnosti. Tako partner kot mati toženke sta namreč potrdila, da ima toženka odprt s. p., ki se nanaša na šiviljstvo, registriran na naslovu nepremičnine ter da ima v kleti prostor za šivanje (to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja). Drugačne odločitve pritožnica ne more doseči s sklicevanjem, da ji s. p. miruje zaradi porodniške in da je hiša stanovanjska. Navedbe, da klet nima lastnega vhoda, temveč je neločljivo povezana s stanovanjsko hišo ter da nepremičnina nima uporabnega dovoljenja za uporabo v poslovne namene, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbene sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP), saj toženka ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni podala pravočasno.

21. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Enako je sodišče odločilo glede stroškov tožnika v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ta namreč glede na njegovo vsebino k odločitvi v zadevi ni pripomogel in za reševanje pritožbe ni bil potreben (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep VSC Cp 644/2012 s 25. 10. 2012. Op. št. (2): Primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 514/2015 s 14. 4. 2015, I Cp 4755/2010 s 13. 5. 2011 in I Cp 1523/2009 z 2. 7. 2009. Op. št. (3): L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 266. Op. št. (4): Primerjaj sklep VSL I Cpg 1162/2013 z 12. 11. 2013. Op. št. (5): Primerjaj Z. Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten 1/2012, str. 25 – 32, in sodbe VSRS II Ips 508/2006 s 17. 12. 2008 in II Ips 715/2004 s 7. 4. 2005. Op. št. (6): Glej trditve na naroku 18. 12. 2012 (list. št. 40). V vlogi 19. 6. 2012 pa je navedla, da trisobno stanovanje v hiši že celo življenje uporablja toženkina mati, zaradi česar toženka ne more uporabljati celotne nepremičnine (list. št. 20).

Op. št. (7): Primerjaj ugotovitev izpodbijane sodbe (27. točka obrazložitve na str. 19).

Op. št. (8): Primerjaj sodbo VSL I Cp 3485/2012 s 17. 4. 2013 ter sodbe VS RS II Ips 687/2007 s 26. 8. 2010, II Ips 364/2000 1. 3. 2001in II Ips 463/2003 s 3. 12. 2003.