Jedro

Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo izhaja, da je narok vodil strokovni sodelavec ob vodstvu sodnice, pri čemer je bil strokovni sodelavec pravdnima strankama predstavljen, sodišče pa je strankama pojasnilo tudi pravno podlago za tak način vodenja naroka za glavno obravnavo. Ker je bila ob tem navzoča sodnica, ki je izpodbijano sodbo izdala, kršitev 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov za pregled dokumentacije in posvet s stranko ter poročilo stranki, saj ne gre za samostojne storitve, ki že ne bi bile zajete v tarifni številki za sestavo odgovora na pritožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 214,19 EUR.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20663/2017 z dne 14. 3. 2017 obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka v celoti in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2017, v preostalem delu v tretjem odstavku izreka pa je sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za povrnitev izvršilnih stroškov v tem delu zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 592,23 EUR. Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na podlagi sklenjene podjemne pogodbe plačati naročeno in opravljeno storitev (objavo oglasa v reviji z naslovom F.).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Smiselno je uveljavljala vse pritožbene razloge. Navajala je, da je bilo sodišče pri vodenju glavne obravnave nepravilno sestavljeno. Narok za glavno obravnavo je vodil mlajši moški, pri čemer ni bil nikjer naveden, navedena pa tudi ni bila njegova strokovna usposobljenost. Narok zato ni bil opravljen strokovno. Poleg tega je trdila, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je neenakopravno upoštevalo dokaze tožene stranke. Nadalje je tožena stranka grajala 12. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe ter navajala, da sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja, pač pa je le prevzelo navedbe tožeče stranke, dejstev tožene stranke pa ni upoštevalo. Tožena stranka je v pritožbi ponovila še nekatere svoje trditve, ki jih je navajala že pred sodiščem prve stopnje, in sicer glede (previsoke) cene in načina plačila objave oglasa ter glede neprejema katalogov. Trdila je še, da je bila bistvena postavka samega posla naklada in odpošiljanje 20000 izvodov katalogov, pri čemer sodišče tega dejstva sploh naj ne bi preverilo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi navedla, da izpodbija sodbo v celoti, čeprav iz vsebine pritožbe izhaja, da z II. točko izreka soglaša. Zato je pritožbeno sodišče štelo, da izpodbija le I. in posledično III. točko izreka sodbe, za kar ima tudi pravni interes, saj v tem delu ni uspela.

6. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarski spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila objavo oglasa v reviji F., ki se je nanašal na predstavitev strešnih kovčkov X., katerih uvoznik je tožena stranka (2) da je tožeča stranka pripravila zasnovo oglasa, ki jo je tožena stranka sprejela dne 4. 12. 2013, (3) da je tožeča stranka oglas nato objavila v reviji F., ki se izdaja enkrat letno v več kot 5000 izvodih, pri čemer je ta revija tudi vezana priloga Y. katalog, ki se izdaja enkrat letno v nakladi 20000 izvodov, (4) da sta pravdni stranki ceno za objavo oglasa dogovorili v višini 1.072,50 EUR + DDV, (5) da med pravdnima strankama ni prišlo do sklenitve dogovora, da naj bi tožena stranka svojo obveznost plačila objave oglasa izpolnila na drug način1 kot s plačilom, (6) da je bil oglas objavljen v veliki nakladi in je dobil veliko gledanost in (7) da pravica tožeče stranke do plačila za objavo oglasa ni bila pogojena z uspešnostjo kasnejše prodaje izdelka, ki se je oglaševal. 8. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP vezano na povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožena stranka zato s pritožbenim ponavljanjem svojih trditev, ki jih je navedla že pred sodiščem prve stopnje, ne more doseči drugačne odločitve.

Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka

9. Pritožba je neutemeljena v delu, v katerem je uveljavljala absolutno bistveno kršitev postopka, ki naj bi bila v tem, da naj bi bilo sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 26. 2. 2018 izhaja, da je narok vodil strokovni sodelavec ob vodstvu sodnice, pri čemer je bil strokovni sodelavec pravdnima strankama predstavljen, sodišče pa je strankama pojasnilo tudi pravno podlago za tak način vodenja naroka za glavno obravnavo. To je 54. člen Zakona o sodiščih (ZS), ki v povezavi s tretjim odstavkom 15. člena ZPP2 določa, da lahko strokovni sodelavec pod vodstvom sodnika vodi (tudi) glavno obravnavo. Ker je bila ob tem navzoča sodnica, ki je izpodbijano sodbo izdala, kršitev 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka se je sklicevala še na pomanjkanje strokovnosti pri vodenju postopka, vendar ugovora v tej smeri ni konkretizirala, zato se pritožbeno sodišče do tega očitka ne more opredeliti.

10. Višje sodišče je štelo, da je tožena stranka s pritožbeno grajo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih trditev, in sicer: (1) da na sedežu tožeče stranke ni prejela katalogov tožeče stranke, ker jih ni bilo, (2) da zaradi tega upravičeno sumi, da katalogi niso bili izdani v navedenem številu, (3) da to pomeni, da je pri sklepanju posla prišlo do zavajanja tožene stranke s strani tožeče stranke, (4) da je bil namen, da tožena stranka kataloge razpošlje svojim strankam iz kamping področja in preko naročil poplača oglaševanje pri tožeči stranki, smiselno uveljavljala kršitev 8. točke drugega odstavka 214. člena ZPP, ki je lahko podana v primeru, če se sodišče ne opredeli do katere od (odločilnih) strankinih navedb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do teh trditev tožene stranke v zadostni meri opredelilo skozi ugotovitve, podane v 11., 12. in 13. točki izpodbijane odločbe. Zato kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Višje sodišče še dodaja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni številčno konkretizirala, kakšno naklado katalogov naj bi ji obljubila tožeča stranka. Še več, tožena stranka sploh ni odgovorila na navedbe tožeče stranke iz vloge z dne 24. 10. 2017, v kateri je tožeča stranka med drugim (1) zanikala, da je obljubila veliko naklado, (2) pojasnila, v kakšni nakladi izhajata revija F. in Y. katalog in (3) pojasnila, da je tožena stranka imela možnost, da prevzame dodatne kataloge. Navedbe tožene stranke iz odgovora na dopolnitev tožbe v tej zvezi so tako ostale na pavšalni ravni. Sodišče prve stopnje zato tudi ni bilo dolžno preverjati, ali je tožeča stranka izdala in odposlala 20000 katalogov, ampak je sodišče to dejstvo, kot bo razvidno v nadaljevanju, štelo za priznano na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP.

11. Nadaljnji pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje naj ne bi ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa naj bi v 12. in 13. točki obrazložitve le povzelo navedbe tožeče stranke, pomeni smiselno uveljavljanje kršitve 14. točke drugega odstavka 239. člena ZPP. Ta kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje posamezna dejstva, navedena v 12. točki obrazložitve, ugotovilo na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP.3 Ta določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ni torej šlo le za povzemanje navedb tožeče stranke iz njene vloge z dne 24. 10. 2017, s katero je tožeča stranka odgovarjala na navedbe tožene stranke iz odgovora na dopolnitev tožbe, pač pa je sodišče do teh ugotovitev prišlo na podlagi prej citiranega pravila. Tožena stranka namreč po tem, ko je bila pozvana, da odgovori na vlogo tožeče stranke z dne 24. 10. 2017, odgovora na to vlogo sploh ni podala, zato je sodišče prve stopnje štelo, da navedbam tožeče stranke iz te vloge ni nasprotovala. Pritožbeno sodišče še dodaja, da presoja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, sodi v področje dokazne ocene, dokazna cena pa spada med dejanske ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano. V zvezi z istim pritožbenim očitkom, ki se nanaša na 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v tej točki sploh ni ugotavljalo dejstev, ampak je kot nebistvene označilo trditve tožene stranke, da naj bi jo tožeča stranka oškodovala s tem, ko naj bi jo zavajala glede kompenzacije in izdaje dogovorjene kvote katalogov. To ravnanje sodišča je pravilno, saj tožena stranka v tej zvezi ni postavila nobenega zahtevka (na primer procesnega pobotnega ugovora, s katerim bi v pobot z vtoževano terjatvijo uveljavljala zatrjevano škodo). Zato se sodišču prve stopnje do zatrjevanega oškodovanja ni bilo treba opredeliti.

12. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče dokaze strank obravnavalo neenakopravno, že zaradi njegove nekonkretiziranosti ni utemeljen. Po 3. točki 335. člena ZPP mora pritožba vsebovati tudi pritožbene razloge; te je mogoče obravnavati le, če so dovolj konkretni, sicer se pritožbeno sodišče do njih sploh ne more opredeliti. Kateri dokazi tožene stranke naj ne bi bili obravnavani enakopravno, iz pritožbe ne izhaja.

K očitku zmotne uporabe materialnega prava

13. Tožena stranka se na razlog zmotne uporabe materialnega prava sklicuje v zvezi z neenakopravnim upoštevanjem njenih dokazov, kar pa po vsebini ne predstavlja pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega. Drugih konkretiziranih očitkov v zvezi s tem pritožbenim razlogom ni podala. Po presoji pritožbenega sodišče pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo (378. in 619. člen Obligacijskega zakonika (OZ)) in pravilno odločilo, da je tožena stranka vtoževani znesek dolžna plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Sklepno

14. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (III. točka izreka). Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljevanju OT) priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1) in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znese 175,57 EUR. Na ta znesek je sodišče odmerilo še 22 % DDV v višini 38,62 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 8 dni (II. točka izreka). Zakonskih zamudnih obresti tožeča stranka ni zahtevala. Sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov za pregled dokumentacije in posvet s stranko ter poročilo stranki, saj ne gre za samostojne storitve, ki že ne bi bile zajete v tarifni številki za sestavo odgovora na pritožbo.

1 In sicer z dogovori o kompenzaciji stroška oglaševanja (1) s produkti, ki jih trži tožena stranka, (2) s poslovnim sodelovanjem pri najemu poslovnih prostorov in (3) z nakupom viličarja. 2 Tretji odstavek 15. člena ZPP določa: „Strokovni sodelavec opravlja v pravdnem postopku tista procesna dejanja, za katera je tako določeno z zakonom.“ 3 Gre za ugotovitve, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo v sedmi točki te obrazložitve pod (3), (6) in (7).