19. 10. 2020

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Zlatan Kudić, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Peternel, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 19. oktobra 2020

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 60007/2011 z dne 27. 2. 2020 v zvezi s sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 60007/2011 z dne 10. 1. 2020 in št. I Kp 60007/2011 z dne 31. 12. 2019 ter s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 60007/2011 z dne 20. 12. 2019 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 20. 12. 2019 na podlagi prvega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19 – v nadaljevanju ZKP)[1] iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP zoper pritožnika odredilo pripor zaradi utemeljenega suma storitve nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20 – v nadaljevanju KZ-1), poskusa kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in s prvim odstavkom 245. člena KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepoma z dne 31. 12. 2019 in z dne 10. 1. 2020 zavrnilo pritožbi pritožnika in njegovega zagovornika. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 27. 2. 2020 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave, ker naj bi prvostopenjsko sodišče zoper njega odredilo pripor, še preden je prejel predlog državnega tožilca za odreditev pripora in še preden je iztekel rok, v katerem bi se lahko do navedenega predloga izjavil. Navaja, da je njegov zagovornik prejel predlog državnega tožilca za odreditev pripora skupaj tudi z izvodom za njega in s priloženo vročilnico. Tak način vročanja sodnih pisanj naj bi bil sodišču poznan in dogovorjen, zato naj bi sodišče zagovorniku pritožnika pošiljalo tudi vsa sodna pisanja skupaj z vročilnicami, katere je, ko je pritožniku sodno pisanje vročil, zagovornik tudi vračal sodišču. V obravnavanem primeru naj prvostopenjsko sodišče tej praksi ne bi sledilo. O priporu naj bi odločilo še preden je zagovornik pritožnika sodišču poslal podpisano vročilnico in še preden se je pritožnik o predlogu državnega tožilca za odreditev pripora izjavil. Zagovornik naj bi sodišču, ko je podal izjavo o predlogu državnega tožilca za odpravo pripora, tudi izrecno sporočil, da se obdolženi nahaja v Republiki Sloveniji in da se bo oglasil v njegovi pisarni za prevzem navedenega predloga. Sodišče naj pritožnikovemu zagovorniku tudi ne bi določilo nobenega roka, v katerem bi se moral pritožnik izjaviti o predlogu državnega tožilca za odreditev pripora. Tega naj ne bi storilo ne v pozivu za vročitev pisanja ne kasneje, ko se je seznanilo z odgovorom pritožnikovega zagovornika. Prav tako naj sodišče ne bi počakalo na 15-dnevni rok, v katerem naj bi imele stranke možnost prevzeti pisanje. Pritožniku naj bi njegov zagovornik predlog državnega tožilca za odreditev pripora vročil 24. 12. 2019. Na tem sestanku naj bi se pritožnik s svojim zagovornikom tudi dogovoril za vsebino odgovora. Zagovornik pritožnika naj bi potem v roku treh dni od vročitve predloga državnega tožilca za odreditev pripora sodišču 27. 12. 2019 poslal dopolnitev odgovora pritožnika na navedeni predlog. Kasneje naj bi se izkazalo, da je Okrožno sodišče že 20. 12. 2019, torej štiri dni pred dnem, ko se je pritožnik sploh uspel seznaniti s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora zoper njega, odločilo o tem predlogu takó, da je zoper pritožnika odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti. S tem naj bi pritožniku kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Na navedeno kršitev naj bi v pritožbah opozorila tako pritožnik kot tudi njegov zagovornik, vendar naj je Višje sodišče ne bi odpravilo. V obeh sklepih naj bi sprejelo stališče, da pri odločanju o priporu iz razloga begosumnosti ni mogoče zagotoviti tako stroge kontradiktornosti kot sicer, zato naj s takim načinom odločanja pravica pritožnika do izjave ne bi bila kršena. Táko stališče naj bi bilo po oceni pritožnika sprejemljivo zgolj v primeru, če pritožnik slovenskim sodiščem sploh ne bi bil dosegljiv in naj bi sam povzročil nezmožnost vročanja. V primeru pritožnika pa naj ne bi bilo tako. Enako kršitev naj bi v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal pritožnikov zagovornik, vendar naj je tudi Vrhovno sodišče ne bi odpravilo, saj naj bi s tega vidika sprejelo protiustavno stališče.

B.

3.Časovna veljavnost aktov, ki jih pritožnik izpodbija z ustavno pritožbo je potekla, zato na tej podlagi pripor zoper pritožnika ne učinkuje več. Ustavno sodišče praviloma šteje, da pritožniki ne izkazujejo več pravnega interesa za presojo odločitev, ki časovno več ne učinkujejo. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja drugačno stališče v primeru, ko gre za sklepe o priporu oziroma za odločitve, ki pomenijo poseg v pravico pritožnika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.[2] V takem primeru se ustavna pritožba sprejme v obravnavo le ob izpolnjenosti pogoja iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS), če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Ustavno sodišče mora v primerih, ko so izpolnjeni pogoji za odločanje o ustavni pritožbi in ko ugotovi kršitev človekovih pravic, o tem tudi odločiti in to ne glede na to, za katero človekovo pravico ali temeljno svoboščino gre.[3]

4.Bistveni očitek pritožnika je, da mu je bila v postopku odreditve pripora kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, ker naj bi sodišče zoper njega odredilo pripor še preden je prejel predlog državnega tožilca za odreditev pripora in še preden je iztekel rok, v katerem bi se lahko do navedenega predloga izjavil. Ustavno sodišče se je do vprašanja kontradiktornosti in s tem pravice do izjave iz 22. člena Ustave v svoji ustavnosodni presoji že večkrat opredelilo.[4] V skladu z navedenimi zahtevami je bilo zato treba oceniti stališča sodišč, ki jim pritožnik očita kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

5.Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega člena med drugim izhaja pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča pravica do izjave pomeni, da mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Stranki mora biti zagotovljeno, da se seznani z navedbami, dokaznimi predlogi in stališči ne le nasprotne stranke, pač pa vsakogar, tudi neodvisnega organa, ki mu je v postopku zagotovljena vloga, da lahko vpliva na odločitev sodišča, ter da nanje odgovori.[5] Tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je pravica stranke do seznanitve z vsemi dokazi in stališči, ki so sodišču posredovani z namenom, da bi vplivali na odločitev v zadevi, ter do opredelitve do teh dokazov in stališč eden od bistvenih elementov pravice do poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).[6]

6.Pravica do izjave ima še posebno ustavnopravno težo v postopku odločanja o priporu, torej o posegu v posameznikovo osebno svobodo (prvi odstavek 19. člena Ustave). Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40, 71. točka obrazložitve) pojasnilo, da 22. člen Ustave zagotavlja osebi, o katere priporu se odloča, enak obseg pravic, kot jih ima tožilec, in da ji mora biti dana možnost, da odgovori na dejstva, ki jo bremenijo, in predlaga dokaze v potrditev svojih navedb. Sodišče mora priprto osebo seznaniti z vsem gradivom, ki bi utegnilo vplivati na odločitev o priporu, in ji omogočiti primeren rok, da se do njega opredeli. Navedeno velja tako v postopku odločanja o odreditvi pripora kot v postopku odločanja o podaljšanju pripora. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-21/05 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 57/05, in OdlUS XIV, 44) izhaja, da mora sodišče v postopku odločanja o podaljšanju pripora priprti osebi vročiti predlog tožilstva za podaljšanje pripora in ji določiti razumen rok za izjavo.

7.Kontradiktornost pri odrejanju pripora je zagotovljena z izvedbo naroka po 204. a členu ZKP v navzočnosti obeh strank (obdolženca in državnega tožilca) ter zagovornika. Predpostavka, da se takšen narok opravi, je odvzem prostosti obdolžencu in njegova privedba k preiskovalnemu sodniku. Kadar sodišče odreja pripor zoper obdolženca, ki se skriva ali je na begu, po naravi stvari narok v njegovi navzočnosti ni mogoč, obdolžencu praviloma tudi ni mogoče vročati sodnih pisanj. V takšnem primeru sodišče odredi pripor, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, obdolžencu pa omogoči, da se izjavi takoj po prijetju oziroma v pritožbi zoper sklep o priporu.

8.Stališče sodišč, da zunaj situacije po 204.a členu ZKP ni mogoče zagotoviti uresničevanja načela kontradiktornosti v polni meri, ko se pritožnik skriva, je pa po zatrjevanju zagovornika dosegljiv za sodna pisanja, bi bilo lahko ustavno sporno. Vendar Ustavno sodišče ugotavlja, da sodišča ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera niso kršila pravice pritožnika iz 22. člena Ustave. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov in sodbe izhaja, da pritožnik sodišču ni bil dosegljiv, ker je bil na begu. S skrivanjem je sam povzročil nemožnost vročitve predloga državnega tožilca za odreditev pripora in se tako konkludentno odrekel pravici do polne kontradiktornosti. Navedeni ugotovitvi sodišča, oprti na dejstva in okoliščine, ni mogoče očitati nerazumnosti. Po ugotovitvah sodišč je bil pritožnik opozorjen, da mora sodišču sporočiti vsako spremembo bivališča ali prebivališča, pa te dolžnosti ni izpolnil.

9.Sodišče je sprejelo predlog zagovornika, da bo vročal sodna pisanja obdolžencu. V postopku odrejanja pripora, ki mora potekati posebej hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP), vročanje predloga za pripor po zagovorniku ni posebej predvideno. Sodišče je s tem dogovorom vendarle skušalo omogočiti pritožniku, da se seznani s tekom postopka. Sodišče je tako skušalo vročiti pritožniku tudi predlog državnega tožilca. Ker več kot teden dni po tem, ko je izvod predloga tožilca zase in za pritožnika prejel zagovornik – ki je na predlog medtem tudi odgovoril –, sodišče ni prejelo niti izjave niti povratnice, je bilo upravičeno znova presojati, ali so izpolnjeni pogoji za odreditev pripora. Ob navedenih ugotovitvah sodišč se kot povsem razumna izkaže ocena, da ni mogoče pričakovati pritožnikove potrditve vročitve tožilčevega predloga ali njegovo izjavo o njem, ne da bi se postopek nedopustno zavlekel. Sodišča so namreč tudi ugotovila, da ravnanje pritožnika in njegovega zagovornika meri na zavlačevanje postopka.

10.Stališče pritožnika, da bi moralo sodišče spoštovati 15-dnevni rok, v katerem imajo stranke možnost prevzeti pisanja na pošti, kadar jim sodnega pisanja ni mogoče izročiti neposredno, sloni na neustrezni analogiji z drugim odstavkom 119. člena ZKP, ki pride v poštev šele, če ni mogoča vročitev po prvem odstavku tega člena. Kot je ugotovilo Vrhovno sodišče v svoji sodbi (glej 9. in 10. točko obrazložitve te sodbe), predloga državnega tožilca pritožniku ni bilo mogoče vročiti v skladu z dolžnostjo, da postopa posebej hitro. Ob navedenih okoliščinah obravnavanega primera stališču sodišč ni mogoče očitati protiustavnosti oziroma zatrjevane kršitve 22. člena Ustave.

11.Ker pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS niso izpolnjeni, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Marko Šorli ter člana DDr. Klemen Jaklič in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

Marko Šorli

Predsednik senata

[1]Gre za odreditev pripora po vložitvi obtožnice.

[2]Glej 23. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2).

[3]Prav tam.

[4]Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-21/05 z dne 26. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 57/05, in OdlUS XIV, 44), št. Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 (Uradni list RS, št. 55/15, in OdlUS XXI, 16), št. Up-441/16 z dne 24. 1. 2019, št. Up-529/19 z dne 5. 3. 2020 (Uradni list RS, št. 40/20) in druge.

[5]Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 49), 7. točka obrazložitve, in številne druge.

[6]Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Nideröst-Huber proti Švici z dne 18. 2. 1997.