Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanega sklepa ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (točke I, II, III in V izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi:

1. Sklepa tožene stranke št. ... z dne 1. 8. 2012 in št. ... z dne 7. 9. 2012 se razveljavita.

2. Ugotovi se, da je tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto višjega svetovalca v roku 15 dni.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti po sodišču odmerjene stroške sodnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe, da ne bo izvršbe.

se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške postopka.“

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveljavita sklepa tožene stranke št. ... z dne 1. 8. 2012 in št. ... z dne 7. 9. 2012 (točka I izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi (točka II izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto višjega svetovalca, v roku 15 dni (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da ima tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ..., sklenjene dne 13. 1. 2005, s pripadajočimi aneksi za delovno mesto višjega svetovalca in (2) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 13. 9. 2012 dalje, do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, ter prispevki in davki (točka IV izreka). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.064,21 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila (točka V izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 7. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je odločitev oprlo na dokaz, ki ga ni predlagala nobena od strank in ki ni bil izveden v dokaznem postopku. V 16. točki sodbe je ugotovilo, da Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) ne zasleduje legitimnega cilja, ki ga Direktiva 2006/54/ES ter Direktiva Sveta 200/78/ES dopuščata v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev, to je zasledovanje ciljev zaposlovalne politike. Sodišče je navedeno dejstvo, ki ga tožnik sploh ni zatrjeval, očitno ugotovilo na podlagi poročila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za leto 2011, ki ga ni kot dokaz predlagala nobena od pravdnih strank, glede katerega ni bil sprejet dokazni sklep in katerega sodišče sploh ni izvajalo v dokaznem postopku. Ker je ugotavljalo dejstva izven trditvene podlage in je svojo odločitev oprlo na dokaz, s katerim tožena stranka ni bila seznanjena in se glede njega ni mogla izjaviti, je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti in kršitve njene pravice do obrambe. Sodišče je odločilo o zahtevku, ki ga tožnik ni postavil, saj je v točki II izreka ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav takšnega zahtevka tožnik ni nikoli postavil. Odločilo je torej izven zahtevka, zaključek sodišča prve stopnje pa je tudi sicer nepravilen. Med strankama ni sporno, da je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi zakona, zato o njeni odpovedi ne moremo govoriti. Nespornih dejstev v skladu z določbami ZPP ni treba ugotavljati. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče ugotavljalo dejstva v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, niti da bi ugotovilo, da je nesporno, da je pogodba o zaposlitvi tožniku prenehala na podlagi zakona in da je tožena stranka izdala le deklaratorni sklep. Glede na navedeno je tudi obrazložitev sodbe v nasprotju z njenim izrekom, dejansko stanje pa je napačno ugotovljeno. Tožeča stranka je nezakonitost prenehanja delovnega razmerja utemeljevala s tem, da so določila ZUJF, na katera tožena stranka opira sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v nasprotju z Ustavo RS, Konvencijo MOD št. 111 ter Direktivo Sveta 2000/78/ES, da je sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi diskriminatoren za tožnika in ničen, saj mu je delovno razmerje prenehalo zaradi osebnih okoliščin (starosti in pokojninske dobe). Tožnik naj bi bil diskriminiran tudi iz razloga, ker je pogodba prenehala le nekaterim javnim uslužbencem, predvsem tistim, ki so šibkejšega zdravja, ki izpostavljajo probleme in izstopajo s strokovno utemeljenimi stališči, ali pa so člani ali simpatizerji prave oz. napačne politične stranke, in da je tožena stranka pri izbiri ravnala arbitrarno, zaradi česar nekaterim javnim uslužbencem pogodba o zaposlitvi ni prenehala. Do zadnjega razloga se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, tako da je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva. Tožena stranka izpostavlja napačno ugotovitev sodišča prve stopnje, da ZUJF ne zasleduje legitimnih ciljev zaposlovalne politike pri sprejetih ukrepih, ki torej ne bodo spodbudili zaposlovalne politike mladih kot tudi ne zagotovili vzdržnosti javnih financ ter makroekonomsko stabilnost. Sodišče prve stopnje ni opozorilo strank na naroku, da bo navedeno dejstvo, da ZUJF ne zasleduje legitimnih ciljev, ko določa prisilno upokojevanje, sporno in ju ni pozvalo, da glede tega predložita dokaze, kar bi bilo dolžno storiti v skladu z 285. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se je tudi sklicevalo na 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), na Konvencijo MOD št. 158, določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter v obrazložitev svoje sodbe preneslo izsek iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-49/98. Sodišče ni pristojno za ugotovitev, da je nek zakon diskriminatoren, saj je to v pristojnosti ustavnega sodišča. Svojo odločitev lahko utemelji tudi neposredno na predpisih EU, vendar tožena stranka meni, da jih sodišče v konkretnem sporu nepravilno interpretira. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 246. člen ZUJF v nasprotju s prepovedjo diskriminacije na podlagi spola (ki je tožnik sploh ni zatrjeval) in na podlagi starosti, čeprav ni v njegovi stvarni pristojnosti, da ugotavlja, če je zakon diskriminatoren, torej v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Ta presoja je v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Na podlagi člena 3.a Ustave RS lahko sodišče svojo odločitev neposredno utemeljuje s predpisi EU, vendar pa tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje obe direktivi, na kateri se sklicuje, interpretiralo napačno. Tožena stranka nadalje v pritožbi obširno razlaga namen obeh direktiv, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev (Direktiva Sveta 2000/78/ES in Direktiva 2006/54/ES). Poudarja, da ju 246. ZUJF ne krši, pri čemer v zvezi s tem podrobno razčlenjuje več zadev sodišča EU, ki so se nanašale na omenjeni direktivi. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni postavil zahtevka za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je tak zahtevek postavil na naroku za glavno obravnavo dne 18. 9. 2013, sodišče prve stopnje pa je spremembo tožbe s sklepom dopustilo. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstvo, ki med strankama ni bilo sporno in sicer, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na podlagi Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/2012 in naslednji; ZUJF). V kolikor je namreč tožnik postavil zahtevek, da se razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi, je torej štel, da je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi odpovedi in ne na podlagi zakona, torej to dejstvo ni nesporno med strankama.

Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da ZUJF ne zasleduje legitimnega cilja, ki ga Direktiva 2006/54/ES in Direktiva Sveta 2000/78/ES dopuščata v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev (zasledovanje ciljev zaposlovalne politike) pravzaprav razlagalo materialno pravo, tako da zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča ni bila prekoračena trditvena podlaga tožnika, kar tožena stranka uveljavlja v pritožbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje pri odločanju sklicevalo na poročilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v letu 2011 (ki ga tožena stranka navaja v pritožbi), zato v zvezi s tem poročilom ni podana v pritožbi zatrjevana kršitev 7. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je na podlagi ugotovitve, da je 246. člen ZUJF diskriminatoren in da ne zasleduje ciljev, ki sta jih določili Direktiva 2006/54/ES in Direktiva Sveta 2000/78/ES, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zatrjeval diskriminacijo glede izdaje sklepov tožene stranke z dne 1. 8. 2012 oz. 7. 9. 2012 le v zvezi z njegovo starostjo (in ne tudi glede na spol, kar je sicer povsem samoiniciativno presojalo sodišče prve stopnje), s čimer je smiselno zatrjeval tudi neustavnost 246. člena ZUJF glede na 14. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). V zvezi s tem je povsem pravilen zaključek tožene stranke v pritožbi, da je presoja skladnosti zakonske določbe z Ustavo RS v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Ustavno sodišče RS je sicer v svoji odločbi št. U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 (Ur. l. RS, št. 107/2013) med drugim presojalo tudi skladnost 246. člena ZUJF z določbami Ustave RS, tudi upoštevaje člen 3.a Ustave RS, iz katerega izhaja zahteva, da morajo vsi državni organi, tudi ustavno sodišče, pravo Evropske unije pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati v skladu s pravno ureditvijo Evropske unije. Ustavno sodišče RS je poudarilo, da je pristojno za presojo skladnosti izpodbijanih določb ZUJF (torej tudi določbe 246. člena ZUJF) z Ustavo RS, ni pa pristojno za presojo skladnosti teh določb z direktivama, na kateri se je v svoji zahtevi za oceno ustavnosti skliceval varuh človekovih pravic (torej na Direktivo 2006/54/ES in na Direktivo Sveta 2000/78/ES). Pri tem je poudarilo tudi, da mora pri presoji predpisov, ki pomenijo izvajanje prava unije, na podlagi člena 3.a/3 Ustave RS, upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso Sodišča EU. Glede na to je Ustavno sodišče RS obe navedeni direktivi ter sodno prakso Sodišča EU, ki se je v zvezi s spornimi vprašanji oblikovala na njuni podlagi, upoštevalo pri razlagi izpodbijanih določb ZUJF in pri presoji njihove skladnosti s pravico do nediskriminatornega obravnavanja z Ustavo RS. Ob upoštevanju vseh zgoraj omenjenih pravnih podlag je med drugim ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS določba 246. člena ZUJF le v delu, kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance.

Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpodbijana odločitev tožene stranke nezakonita, ker je glede na določbi obeh direktiv in 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) temeljila na nedovoljeni starostni in spolni diskriminaciji tožnika, zaradi česar 246. člena ZUJF pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je takšna odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. 89. člen ZDR govori o neutemeljenih razlogih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, med katerimi našteva tudi starost in spol. V konkretnem primeru pa tožniku ni bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 88. členu ZDR), temveč mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (ki pa ni v neskladju s 14. členom Ustave RS, tudi upoštevaje primarno in sekundarno zakonodajo EU in sodno prakso sodišča EU).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi neposredno na določbe Direktive 2006/54/ES oz. Direktive Sveta 2000/78/ES, sklicujoč se na 288. člen Lizbonske pogodbe. Lizbonska pogodba je poleg spremembe Pogodbe o Evropski uniji spremenila tudi Pogodbo o ustanovitvi evropske skupnosti in jo preimenovala v Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) tako, da je 288. člen Lizbonske pogodbe, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pravzaprav 288. člen PDEU. Direktive spadajo (tako kot uredbe, sklepi, priporočila in mnenja) med sekundarno pravo Evropske unije. Za razliko od uredb, ki so zavezujoče v celoti in se v državah članicah uporabljajo neposredno (državi članici za uporabo uredbe ni potrebno sprejeti nobenega akta) in ki imajo tudi neposredne učinke (nanje se lahko sklicuje tudi posameznik v postopku pred sodiščem oz. drugim organom), pa so direktive zavezujoče za države članice le glede cilja, ki ga je treba doseči, izbira oblike in metode za dosego tega cilja pa je prepuščena državi članici (člen 288/3 PDEU). Pogoj za neposredno uporabnost uredbe je, da so njene določbe dovolj jasne, nepogojne, da ne potrebujejo nobenih izvedbenih ukrepov, pristojnim organom pa ne smejo puščati nobene diskrecije (tako npr. „Pravo EU, ustavno, procesno in gospodarsko pravo EU“, prof. dr. Verica Trstenjak, doc. dr. Maja Brkan; GV Založba, Ljubljana 2012; stran 181). Direktive že z ozirom na člen 288/3 PDEU praviloma ne izpolnjujejo pogojev za neposredno uporabnost oziroma neposredno učinkovanje, saj potrebujejo izvedbene akte, ki jih morajo za dosego cilja, ki ga opredeljujejo direktive, sprejeti države članice EU. Pod določenimi pogoji bi bil sicer možen tudi neposreden učinek direktive (podobno kot velja za pogoje za neposredno učinkovanje uredbe), vendar pa po oceni pritožbenega sodišča omenjeni direktivi teh pogojev ne izpolnjujeta.

Na podlagi člena 267/1 PDEU je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede a) razlage pogodb in b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij unije. Na podlagi navedene določbe PDEU se zagotavlja enotna interpretacija prava EU. Med akte iz člena 267/1.b PDEU spadajo tudi direktive. Če se sodišču postavi vprašanje razlage ene od norm iz člena 267/1 PDEU, lahko v zvezi s to razlago sproži postopek za predhodno odločanje po 267. členu PDEU (v takšnem primeru slovensko sodišče prekine konkretni postopek, ki ga vodi - člen 113.a/3 Zakona o sodiščih; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.), odločitev sodišča EU glede pravilne razlage Prava EU pa je za nacionalno sodišče zavezujoča. Sodišču vprašanja za predhodno odločanje ni potrebno postaviti le v primeru, če vprašanje ni pomembno za sprejem odločitve, če je bilo vprašanje že predmet postopka za predhodno odločanje ali če je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne pušča nobenega dvoma za odločitev (doktrina „acte clair“). Te kriterije je sprejelo Sodišče EU (takrat še Sodišče evropskih skupnosti) v zadevi 283/1981 CILFIT.

Po oceni pritožbenega sodišča direktivi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izpolnjujeta pogojev za neposredno učinkovanje (to je razvidno že iz obsežne sodne prakse Sodišča EU, ki se je oblikovala v zvezi s tema direktivama), prav tako pa iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je bil za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka izpolnjen eden od kriterijev iz že omenjene zadeve CILFIT (npr. da bi določbe direktive, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, Sodišče EU razložilo tako, kot jo razlaga prvostopenjsko sodišče). Glede na navedeno po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da je neupoštevaje člen 246 ZUJF ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo tožene stranke, da z določbo 246. člena ZUJF direktivi, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje, nista bili kršeni. V zvezi z diskriminacijo glede tožnikove upokojitve zaradi starosti, se pritožbeno sodišče sklicuje na zadevi C-159/10 in C-160/10 Puchs in Köhler in na zadevo C-411/05 Palacios de la Villa, v katerih je Sodišče EU razložilo, da evropsko pravo ob določenih pogojih ne nasprotuje obveznemu upokojevanju delavcev (podobno tudi zadeva C-45/09 oz. združeni zadevi C-250/09 in C-268/09). 246. člen ZUJF torej ne nasprotuje Direktivi 2006/54/ES. Po stališču pritožbenega sodišča pa že omenjena določba ZUJF ne nasprotuje niti Direktivi Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sicer Ustavno sodišče RS ugotovilo neskladnost te določbe v delu, ki se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Ta ugotovitev ustavnega sodišča pa za konkretno zadevo ni odločilnega pomena, saj je tožnik v tem individualnem delovnem sporu moški. Ob upoštevanju navedenega pritožbenemu sodišču teh vprašanj, ki se nanašajo na uporabo prava EU, ni bilo potrebno predložiti v predhodno odločanje Sodišču EU (člen 267/PDEU).

Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da so sicer neutemeljene tožnikove navedbe, podane v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, da je tožena stranka ravnala arbitrarno, ker nekaterim javnim uslužbencem pogodba o zaposlitvi ni prenehala. Zakonodajalec je lahko uredil prenehanje pogodbe o zaposlitvi tudi v ZUJF, tožena stranka pa je imela v členu 246/3 ZUJF tudi podlago, da je ob izpolnjevanju določenih zakonskih pogojev lahko nadaljevala delovno razmerje z nekaterimi od svojih javnih uslužbencev, za katere bi sicer lahko veljala določba člena 246/2 ZUJF.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker je bila torej določba 246. člena ZUJF veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo spornih sklepov tožene stranke, ki pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih zaključkov ni uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo ponovno potrebno odločiti o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (154. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pravdnih stroških tožene stranke, ki jih je ta imela v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni odločalo, ker niso bili priglašeni.