Jedro

Presoja, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 29.3.2004 obs. M.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko je ta opravljala naloge varnosti po 1. odstavku 303. člena KZ in mu po 50. ter 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 60.000 SIT povprečnine. Z isto sodbo je obd. E.O. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 303. člena KZ ter odločilo, da po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 17.11.2004, zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. M.M. je pravočasno vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti oziroma v celoti razveljavi odločbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem stališču v zahtevi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po naziranju zahteve predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka prezrtje dokaza, ki je bil izveden na glavni obravnavi, in sicer članka revije Ekipa z dne 15.3.2001, nekritičnost in nedoslednost pri tehtanju številnih izvedenih dokazov, zlasti dokazov, predlaganih s strani obrambe, pa tudi razbremenilnih dokazov, ki jih je predlagalo državno tožilstvo in so po mnenju obrambe vzbudili razumen dvom v izpovedbi ošk. M. in policista B. Zato meni, da vse to predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Na glavni obravnavi 29.3.2004 je sodišče prebralo članek, ki je v reviji Ekipa izšel 15.3.2001. V sodbi sodišča prve stopnje v navedbah, ki zadevajo izvedene dokaze, članek ni omenjen in prav tako ni ocenjen. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta dokaz, presodilo in obrazložilo, da vsebina članka, ki govori o pretirani akciji policistov, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja sploh ni bistvena. Pravilno postopanje je od sodišča zahtevalo, da do tega na glavni obravnavi izvedenega dokaza zavzame stališče in ga tudi obrazloži. Toda ta pomanjkljivost ob presoji sodišča druge stopnje ne daje podlage za sklepanje, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Kršitev po tej določbi je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Zagovornik je predlagal na glavni obravnavi (list. št. 124), da sodišče "sprejme v spis" članek iz športnega dnevnika Ekipa, v katerem je novinar opisal svoje zaznavanje predmetnega dogajanja na tekmi, ki je takšno, da meče zelo neugodno luč na početje oziroma intervencijo policistov, ki je bila precej nasilna. Obsojencu je očitano, da je napadel policista K.M., ko je opravljal naloge javne varnosti in čuval javni red, tako da ga je brcnil v levo roko. Glede na tak očitek in izvedene dokaze ter glede na vsebino članka, je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da v primeru zapisa v članku ne gre za odločilno dejstvo ter da sodišče prve stopnje z opustitvijo presoje tega dejstva in dokaza ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva tudi nima prav, ko trdi, da v izpodbijanih sodbah ni ocene verodostojnosti izpovedbe policista K.M., da se sodišči nista opredelili do vprašanja prekoračitve dopustnosti uporabe policijskega psa kot prisilnega sredstva, da nista presojali verodostojnosti izpovedbe policista A.B. glede vzroka za napad psa in poteka napada psa na obsojenca in da v sodbah ni podanih tehtnih razlogov, zakaj sodišči nista sledili izpovedbi obsojenca glede na razbremenilne dokaze, pri čemer je popolnoma prezrta zdravstvena dokumentacija s priloženimi fotografijami telesnih poškodb obsojenca.

Sodišče prve stopnje, ki je v sodbi povzelo bistveno vsebino izpovedb oškodovanca in priče A.B., je tudi utemeljilo (zadnji odstavek na 4. strani in 5. stran prvostopenjske sodbe), kako presoja verodostojnost njunih izpovedb. Iz take obrazložitve tudi povsem jasno sledijo razlogi, zaradi katerih ni osvojilo obsojenčevega zagovora. Sodišče je tudi ugotovilo in obrazložilo, zakaj je prišlo do napada službenega psa na obsojenca. Glede na dejanske zaključke, ki izhajajo iz okoliščine, da je službeni pes reagiral šele po obsojenčevem napadu na oškodovanca, vprašanje dopustnosti uporabe službenega psa v razmerju do obsojenca in do vprašanja, ali je storil obravnavano kaznivo dejanje, ni odločilnega pomena. Z dokazno oceno sodišča prve stopnje je soglašalo tudi sodišče druge stopnje in s presojo pritožbenih navedb, ki jih je zavrnilo z obširnimi razlogi, nanašajočimi se na vsa odločilna dejstva, postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP. Okoliščino, da je obsojenec dobil telesne poškodbe, ki so razvidne iz spisu priložene zdravniške dokumentacije, je sodišče upoštevalo pri določitvi višine zaporne kazni, določene s pogojno obsodbo. Potek inkriminiranega dogodka, kot ga je ugotovilo sodišče, predvsem dejstvo, da je obsojenec dobil poškodbe v posledici njegovega predhodnega kaznivega ravnanja, ni zahteval od sodišča še nadaljnje presoje dokazov, povezanih s tem dejstvom. Zato tudi v navedenem obsegu ni mogoče slediti očitkom zahteve, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z navedbami, ki izražajo pomisleke glede vprašanja identitete obsojenca, ki ga povezuje z dejanskim stanjem, zahteva nakazuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Na podlagi zbranih podatkov in dokazov v kazenskem spisu pa tudi ni mogoče sklepati na nezakonito delo policije pri ugotavljanju obsojenčeve identitete. Iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja Policijske postaje NG z dne 22.3.2001 (list. št. 7) je razvidno, da je po vzpostavitvi javnega reda in miru ošk. K.M. opazil moškega, ki ga je pred tem napadel. Stal je ob ograji in reditelje prosil za zdravniško pomoč, ker ga je ugriznil službeni pes. Policistom je ukazal, naj ga odvedejo do intervencijskega vozila reševalcev ter naj ugotovijo njegovo identiteto zaradi napada na uradno osebo. V tem uradnem zaznamku je tudi zapisano, da je bilo ugotovljeno, da gre za obsojenca, ob tem pa navedeni njegovi rojstni podatki in prebivališče. Vsebinsko enake so tudi navedbe v uradnem zaznamku o zbranih obvestilih iste policijske postaje z dne 20.3.2001 (list. št. 25). Pri tem je treba opozoriti na določbo 1. odstavka 35. člena Zakona o policiji (uradno prečiščeno besedilo - ZPol UPB1 - Uradni list RS, št. 110/2003), po kateri policisti lahko ugotavljajo med ostalim identiteto osebe, ki izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo dejanje. Upoštevaje to določbo in sam način ugotavljanja identitete, ki izhaja iz zbranih podatkov, nakazovanje zahteve, da je policija pri tem postopala nezakonito, ni utemeljeno. Navedba, da je odločbama sodišča prve stopnje in višjega sodišča moč očitati, da je o odločilnih dejstvih, torej istovetnosti obsojenca precejšnje nasprotje med razlogi in podatki listin v kazenskem spisu, pa čeprav ne gre za listine, na katere naj bi se sodišče sklicevalo v obrazložitvi, kot to določa 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP, je pa sporni uradni zaznamek z dne 22.3.2001 kot dokaz predlagan v obtožnem predlogu, je sama s seboj v nasprotju, uveljavljanje navedene kršitve na tak način pa tudi neutemeljeno.

Vložnik zahteve prav tako trdi, da je obsojenec opozoril na dejstvo, da naj bi bili iz spisa izločeni "neobstoječi uradni zaznamki o izjavah obdolžencev". Okrajno sodišče v Novi Gorici je po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih iz kazenskega spisa na podlagi določb 3. odstavka 286. člena v zvezi s 429. členom ZKP izločilo uradna zaznamka o zbranih obvestilih od osumljenih M.M. in E.O., kar je zabeležilo tudi z uradnim zaznamkom. Ker gre za listini, na kateri se sodba ne sme opreti, je bilo navedeno postopanje sodišča zakonito.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).