Jedro

Če se pravda konča s sodno poravnavo, pa v njej ni izrecno dogovorjeno drugače, velja, da krije vsaka stranka svoje stroške.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Drugotoženka in prvotoženka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28.7.2014 odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje drugotoženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da naloži plačilo njenih pravdnih stroškov tožniku in prvotoženki, podredno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sklicuje se na določbo 157. člena ZPP in na sklep VSL I Cp 4635/2008. Poudarja, da pred pravdo ni bila v nobenem kontaktu s tožnikom, sama pa tudi ni s svojim ravnanjem ali opustitvijo povzročila, da jo je ta moral zajeti s tožbo (to je posledica materialnega prava). Sama tudi ni mogla v celoti pripoznati tožbenega zahtevka, saj se ta le v drugem odstavku nanaša nanjo. V odgovoru na tožbo je priznala vsa dejstva, ki se tičejo dejanskega lastništva stanovanja s strani prvotoženke. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 157. člena ZPP in njene pravdne stroške naložiti v plačilo tožniku. Sklicuje se na sodno poravnavo, iz katere izrecno izhaja, da bo sodišče o njenih stroških odločilo s posebnim sklepom. Namen pravdnih strank je bil ta, da sodišče z ustrezno uporabo materialnega prava pove, kolikšni stroški ji v zvezi z odgovorom na tožbo gredo. Sklicuje se na četrti odstavek 161. člena ZPP. Sodišče (ki mu je jasno, kdo je glavni krivec, da je tožnik s tožbo moral zajeti tudi drugotoženko) v sklepu ni obrazložilo, zakaj ni uporabilo omenjene določbe. Prvotoženka je edina kriva za predmetni postopek in drugotoženki nastale stroške. Zaradi njene pasivnosti oz. izmikanju vknjižbe lastninske pravice na stanovanju drugotoženka ne sme nositi stroškovne posledice (sklicuje se na sklep VSL I Cp 2715/2010 in VSK I Cp 367/2007, prav tako na komentar 161. člena ZPP). Tožnik bi lahko uspešno vložil tožbo v zadevi tudi tako, da ne bi tožil drugotoženke ampak Ž. d.o.o. oz. njenega pravnega naslednika (sklicuje se na 6. člen ZPPLPS v zvezi s 248. členom ZZK-1 oz. na sklep VSK CDn 77/2013).

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril, prvotoženka pa je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, hkrati pa tudi logično (prepričljivo) obrazložena. Slednje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 159. člena ZPP,(1) ki je za odločitev o drugotoženkinih (pritožničinih) stroških postopka na prvi stopnji edino relevantna (in ne okoliščina, katera od strank naj bi „zakrivila“ predmetni postopek, prav tako ne koga bi tožnik lahko tožil(2)). V predmetni zadevi je namreč ključno dejstvo, da je bila med vsemi pravdnimi strankami (njen podpisnik je bila torej tudi drugotoženka) dne 1.7.2014 sklenjena sodna poravnava. V primerih, ko je sklenjena sodna poravnava, pa pride v zvezi z vprašanjem, kdo nosi stroške postopka, v poštev v prvem odstavku 159. člena ZPP predvidena ureditev. Zaradi takšnega zaključka pravde se morajo namreč ostali (tako splošni kot posebni) v ZPP predvideni dejanski stani oziroma kriteriji za odločitev o stroških postopka(3) „umakniti.“

6. Če se pravda konča s sodno poravnavo, pa v njej ni izrecno dogovorjeno drugače, v skladu s prvim odstavkom 159. člena ZPP velja, da krije vsaka stranka svoje stroške. Velja torej jasno pravilo, da (v kolikor ni dogovorjeno drugače) stranke oziroma podpisnice sodne poravnave obveznosti povrnitve stroškov druga do druge nimajo. In sodna poravnava z dne 1.7.2014 (l. št. 47 - 49) dogovora, po katerem bi bila dolžna drugotoženki njene procesne stroške povrniti tožnik oziroma prvotoženka,(5) ne vsebuje. Če je želela, da bi bilo temu drugače, bi moral biti dosežen drugačen dogovor v okviru sodne poravnave.(6) Ker ni bil, je potrebno (kot je to storilo tudi sodišče prve stopnje) uporabiti kriterij iz prvega odstavka 159. člena ZPP.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo pritožnica sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi prvotoženka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o drugotoženkini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(2) Posledično je nerelevantno tudi pritožbeno sklicevanje na določbe 157. oziroma četrtega odstavka 161. člena ZPP kot tudi na določbe drugih zakonov in judikate.

(3) To seveda ne velja za tiste stroške, o katerih je sodišče pred tem že odločilo.

(4) Niti ni (kot je bilo to v obravnavanem primeru; glej 6. točko sodne poravnave z dne z dne 7.1.2014) konkretnega dogovora o drugem (jasno opredeljenem) kriteriju/merilu, v skladu s katerim naj o stroških (s posebnim sklepom) odloči sodišče. (5) Prav tako ne dogovora o konkretnem kriteriju/merilu (drugačnem od tistega iz prvega odstavka 159. člena ZPP), v skladu s katerim naj o teh stroških odloči sodišče. (6) Navajanje, kakšen je bil namen pravdnih strank (strank sodne poravnave) glede njenih stroškov, je zato brezpredmetno.