Jedro

Za spore v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo direktorja policijske uprave, je stvarno pristojno upravno sodišče, ker gre za spor, ko je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku, po določbi 4. člena Zakona o upravnih sodiščih (Uradni list RS, št. 50/97).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje v sporu izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa odstopi zadeva v reševanje pristojnemu Upravnemu sodišču RS, oddelek v Mariboru.

Zoper takšen sklep sta se pritožili toženi stranki po svojem pooblaščencu iz razloga zmotne uporabe materialnega prava iz določbe 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Sklicujeta se na določbo 3. čl. Zakona o upravnih sodiščih (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97), po katerem je upravno sodišče pristojno za odločanje zgolj o zakonitosti aktov o imenovanjih in razrešitvah funkcionarjev ter nosilcev javnih služb, za odločanje o aktih glede imenovanj, napredovanju in razrešitvah delavcev v državnih organih pa le v primeru, če tako določa zakon. V skladu z določbami Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98) imenuje in razrešuje direktorja policijske uprave minister za notranje zadeve na podlagi predloga generalnega direktorja policije. Ker v tem zakonu ni določeno, da je v primeru spora o imenovanju in razrešitvi direktorja policijske uprave pristojno upravno sodišče in dejstvu, da direktor policijske uprave nima statusa funkcionarja, meni, da v sporu upravno sodišče ne more biti stvarno pristojno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje kot stvarno pristojnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 127. čl. ZPol, ki je začel veljati z dnem 18.7.1998, je moralo Ministrstvo za notranje zadeve RS uskladiti organizacijo in delo pristojnih organov z določbami tega zakona najkasneje v enem letu od njegove uveljavitve. Tako je ministrstvo po ustanovitvi pristojnih policijskih uprav z odločbo ministra z dne 1.3.1999 pooblastilo tožnika za opravljanje nalog direktorja Policijske uprave v A. do imenovanja direktorja policijske uprave. Tožnik, ki je z navedenim pooblastilom ohranil vse dotedanje pravice in obveznosti predstojnika takšnega organa, je pred sodiščem prve stopnje vtoževal zahtevek, da mu toženi stranki izdata odločbo o imenovanju direktorja Policijske uprave v A. z vsemi pravicami od dne 1.3.1999 dalje.

Sodišče prve stopnje je bilo v skladu z določbo 19. čl. ZPP v sporu dolžno paziti na svojo stvarno pristojnost, ki predstavlja procesno predpostavko za nadalnje vodenje postopka. Po preizkusu tožbe je ugotovilo, da gre v zadevi za upravni spor in ne za individualni delovni spor po določbi 4. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z navedeno ugotovitvijo sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: V skladu z določbo 1. tč. 1. čl. ZUS se v upravnem sporu med ostalim zagotavlja tudi sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, proti odločitvam in dejanjem upravnih oz. v skladu z zakonom drugih državnih organov ter po postopku, ki ga določa ta zakon. Glede na to, da tožnik uveljavlja pravno varstvo zaradi izdaje odločbe o imenovanju direktorja policijske uprave, gre v zadevi po vsebini zgolj za spor v skladu z določbo 4. čl. ZUS, to je za upravni spor v primeru, da je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, če upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku. V upravnem sporu pa odločata Upravno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS, pri čemer ima zadnje sodišče v določbi 10. čl. ZUS opredeljeno, v katerih primerih odloča v takšnem sporu na prvi stopnji. Tako v skladu z določbo 2. tč. 10. čl. ZUS odloča Vrhovno sodišče RS v sporih, ki se nanašajo na zakonitost kandidiranja, na izvolitve, na imenovanja in razrešitve oseb, ki jih izvoli, imenuje ali razreši predsednik države, državni zbor, državni svet ali vlada, torej odloča v sporih o statusu funkcionarjev. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik, kot oseba na nalogah direktorja policijske uprave, nima statusa funkcionarja, temveč le položaj višjega upravnega delavca, to je svetovalca vlade v ministrstvu za notranje zadeve. Ne glede na to, da Zakon o policiji nima določb o pristojnosti upravnega sodišča za imenovanje in razreševanje direktorja policijske uprave, je potrebno smiselno izhajati iz določbe 10. čl. ZUS in za spore, ki se ne nanašajo na sodno varstvo pravic in pravnih interesov funkcionarjev, temveč zgolj na takšno varstvo posameznikov - višjih upravnih delavcev, določiti pristojnost ustrezno nižjega sodišča, to je upravnega sodišča. Ker v zadevi tako ne gre za spor iz delovnega razmerja tožnika, niti ne za upravni spor, glede katerega bi bilo na prvi stopnji pristojno vrhovno sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je za reševanje zadeve določilo stvarno pristojno Upravno sodišče RS, oddelek v Mariboru.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).