Jedro

Ko je bilo ugotovljeno, da je tožnikov oče izgubil stanovanjsko pravico v letu 1990, pomeni, da ni bil njen imetnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona 19.10.1991 (160. člen SZ) in tako tudi takrat ni pridobil pravice do privatizacije stanovanja in nadalje, tudi ni mogel veljavno odločiti o tem, kateri izmed upravičencev do privatizacije, torej njegovih ožjih družinskih članov, ima pravico do odkupa stanovanja po 117. in naslednjih členih SZ. Pravilno je tudi stališče, da tožnik nima izvirne pravice do odkupa stanovanja, ker je to pravico pridobila njegova mati kot zakonec prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, ki je trajno nehal uporabljati stanovanje (16. člen ZSR), te pravice pa ni izkoristila ne sama ne tako, da bi privolila, da jo izkoristi tožnik, marveč le tako, da je sklenila najemno pogodbo. Pri tem je res nepomembno za rešitev tega spora, ali gre za pogodbo za določen ali za nedoločen čas, saj je bistveno le to, da lastnik sklene pogodbo z imetnikom stanovanjske pravice, pa naj gre za nedoločen čas (prvi in drugi odstavek 147. člena SZ) ali za določen čas po dogovoru ali ob določenih pogojih (drugi odstavek 148. člena SZ). Tožnikova mati je enega izmed slednjih načinov izkoristila in tako tožnik kot uporabnik zaradi tega in prej povedanega nima možnosti za odkup stanovanja po privatizacijskih predpisih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka skleniti s tožnikom prodajno pogodbo za stanovanje v P., K. po privatizacijskih določbah stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ). Iz nesporne ugotovitve, da je tožnikov oče leta 1990 odšel iz P. in odjavil stalno bivališče, je sodišče sklepalo, da ni bil imetnik stanovanjske pravice. Sicer pa ima hišo v BiH in tožnikova mati je za stanovanje sklenila najemno pogodbo za določen čas. Pravice do odkupa tako ni mogel prenesti na tožnika.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo, ker je ugotovilo, da so vse odločilne okoliščine pravilno in popolno dognane. Ker tožnikov oče ni bil imetnik stanovanjske pravice, na tožnika ni mogel prenesti pravice do odkupa, tožnik pa tudi nima izvirno te pravice, saj je njegova mati kot žena bivšega imetnika stanovanjske pravice sklenila najemno pogodbo, pri čemer je nepomembno, ali za določen ali nedoločen čas.

Zoper obe sodbi vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, naj jo vrhovno sodišče spremeni tako, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da sodišče ni upoštevalo, iz kakšnih motivov je odšel leta 1990 tožnikov oče v BiH in kdaj bi nastopil tisti trenutek, ko bi začel teči 6-mesečni rok po zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR). O tej relevantni pravni okoliščini ni razlogov, zaradi česar gre za bistveno kršitev postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravno relevantna bi bila le sklenitev najemne pogodbe med tožnikovo materjo in toženo stranko za nedoločen čas. Prejšnji imetnik stanovanjske pravice je pravno veljavno prenesel pravico do odkupa stanovanja na tožnika.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V pravdnem postopku, kakor je urejen oziroma kakor se uporablja v naši državi, mora vsaka stranka sama navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi spodbija navedbe in dokaze nasprotnika (prvi odstavek 186. člena in 219. člen ZPP). Tožeča stranka ni postavila nobenih trditev in ne ponudila dokazov za motive tožnikovega očeta za izselitev iz stanovanja. Sodišče samo torej ni bilo dolžno raziskovati teh okoliščin in to celo niti ne v okviru materialnega pravdnega vodstva (298. člen ZPP), saj 19. člen ZSR, ki ureja pravne učinke trajnega prenehanja uporabe stanovanja, ne omenja motivov kot pravno relevantne okoliščine za presojo o izgubi stanovanjske pravice. Ko torej sodbi nimata ugotovitev o teh okoliščinah, ne pomeni, da gre za očitano kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Pravkar povedano velja tudi za grajo, češ da ni ugotovljeno, kdaj naj bi začel teči 6-mesečni rok po ZSR. Prvi odstavek 19. člena tega zakona določa, da imetnik stanovanjske pravice, ki trajno neha uporabljati stanovanje, izgubi stanovanjsko pravico. Šteje se, da imetnik stanovanjske pravice trajno neha uporabljati stanovanje, če ga ne uporablja več kot 6 mesecev. Pomen slednjega je le v tem, da je zakonodajalec olajšal dokazovanje z zakonsko domnevo o prenehanju uporabe stanovanja, če se to dogaja več kot 6 mesecev. Če pa je ugotovljen datum prenehanja uporabe, seveda ta zakonska domneva ne pride v poštev. V takšnih primerih se tudi ne šteje, da bi do prenehanja uporabe in s tem do izgube stanovanjske pravice prišlo šele po 6 mesecih po dnevu, ko je kdo sklenil, da preneha uporabljati stanovanje, in to tudi stori. Ko je med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je tožnikov oče kot imetnik stanovanjske pravice odšel iz Slovenije in odjavil stalno prebivališče v P. leta 1990, je očitno, da ga je takrat nehal uporabljati, in nadalje, da je takrat izgubil stanovanjsko pravico. Tako ni videti, da bi katerakoli izmed pravno relevantnih okoliščin ostala neraziskana. Procesnih kršitev torej ni. Če pa meri revizija na to, da dejansko stanje ni popolno ali pravilno ugotovljeno, je potrebno povedati, da takšnega razloga v reviziji ni dovoljeno uveljavljati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Materialno pravo je sodišče pravilno uporabilo. Ko je bilo ugotovljeno, da je tožnikov oče izgubil stanovanjsko pravico v letu 1990, pomeni, da ni bil njen imetnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona 19.10.1991 (160. člen SZ) in tako tudi takrat ni pridobil pravice do privatizacije stanovanja in nadalje, tudi ni mogel veljavno odločiti o tem, kateri izmed upravičencev do privatizacije, torej njegovih ožjih družinskih članov, ima pravico do odkupa stanovanja po 117. in naslednjih členih SZ. Pravilno je tudi stališče, da tožnik nima izvirne pravice do odkupa stanovanja, ker je to pravico pridobila njegova mati kot zakonec prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, ki je trajno nehal uporabljati stanovanje (16. člen ZSR), te pravice pa ni izkoristila ne sama ne tako, da bi privolila, da jo izkoristi tožnik, marveč le tako, da je sklenila najemno pogodbo. Pri tem je res nepomembno za rešitev tega spora, ali gre za pogodbo za določen ali za nedoločen čas, saj je bistveno le to, da lastnik sklene pogodbo z imetnikom stanovanjske pravice, pa naj gre za nedoločen čas (prvi in drugi odstavek 147. člena SZ) ali za določen čas po dogovoru ali ob določenih pogojih (drugi odstavek 148. člena SZ). Tožnikova mati je enega izmed slednjih načinov izkoristila in tako tožnik kot uporabnik zaradi tega in prej povedanega nima možnosti za odkup stanovanja po privatizacijskih predpisih.

Ne gre torej za nobenega izmed uveljavljanih revizijskih razlogov in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).