Jedro

(Premoženjska) škoda, katere povračilo tožnica v tej pravdi uveljavlja, je hipotetična (zgolj „potencialna“). Gre zgolj za možnost zmanjšanja njenega premoženja. OZ pa kot pravno priznano premoženjsko škodo pozna (le) zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček).

Ni jasno, zakaj naj bi bila tako zatrjevana škoda nedopustna. Toženka bi namreč do svojega poplačila napram tožnici v stečaju lahko prišla samo na temelju predhodno priznane ali v pravdi pravnomočno ugotovljene terjatve (torej na dopusten oziroma zakonsko predviden način).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7.4.2015 zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, v skladu s katero naj bi se zaradi zavarovanja njene denarne terjatve do toženke BS in N. d.d. naložilo, da na računih toženke zadržita denarna sredstva v višini 3.615.857,50 EUR, toženki pa naj bi se prepovedalo razpolaganje z denarnimi sredstvi (v prej omenjeni višini) na njenem poslovnem računu, za primer kršitve pa naj bi se ji izrekla denarna kazen v višini 100.000,00 EUR (ki naj bi se ponavljala z vsako kršitvijo začasne odredbe).

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Stališče sodišča prve stopnje naj bi bilo v nasprotju z dejanskim stanjem, prav tako z veljavno zakonodajo. Poudarja, da je s toženko podpisala aneks št. 3 (h kreditni pogodbi), s katerim je pristopila kot porok in v katerem sta bili s strani toženke v točki 8 in 9 prečrtani besedi „vse“. To pomeni, da tožnica kot porok jamči le za obveznosti, ki so nastale po podpisu omenjenega aneksa, ne pa tudi za obveznosti, ki jih je vzpostavila toženka do strank iz kreditne pogodbe. Sodišče je očitno nepopolno prebralo tožbo, saj je temelj tožbe v pravnem poslu, ki ga je toženka sklenila s pogodbenimi strankami (in sicer družbo H., d.o.o., S., d.o.o., M. d.o.o., S. B., V. M. in tožnica). Pri tem je popolnoma nerazumno navedlo, da tožnica ni dokazala, da bi bil vtoževani znesek odtegnjen iz morebitnega transakcijskega računa. Tožnica tega zneska nikoli ni prejela. Toženka odobrenega kredita v skupni višini 12.000.000,00 EUR ni nakazala nobenemu od pogodbenih strank, ampak je financirala projekt. Slednja je iz še vedno v celoti nepojasnjenih razlogov odpovedala kreditno pogodbo in od vseh podpisnikov (tudi od tožnice) zahtevala vračilo sorazmernega dela kredita. Zoper tožnico je zaradi tega dolga, ki sicer ni bil nikoli ugotovljen v pravdnem ali izvršilnem postopku, predlagala uvedbo stečajnega postopka (ki še ni bil uveden), pri čemer zoper njo uveljavlja terjatev v višini 3.322.109,90 EUR in 293.747,61 EUR obresti. V kolikor bo zoper tožnico uveden postopek osebnega stečaja in bo toženki v tem postopku priznana ta terjatev, jo bo bremenilo plačilo 3.322.109,90 EUR in najmanj 293.747,61 EUR, katerih pa v celem svojem življenju ne more odplačati. Ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da med ravnanjem toženke, ozadjem sklepanja kreditne pogodbe, projektom, ki je bil povod zanjo, in zahtevkom tožnice na plačilo škode ni nikakršne povezave (pravno upoštevne vzročne zveze). Toženka je z ravnanjem v nasprotju s pogodbo oziroma Zakonom o bančništvu pozvala tožnico, da sklene aneks št. 3 h kreditni pogodbi, nato pa je dne 20.7.2012 odpovedala kreditno pogodbo in od tožnice zahtevala, da v roku 3 dni vrne znesek 7.080.609,43 EUR. Terjatev, ki jo toženka uveljavlja v postopku osebnega stečaja, je višina škode, katero tožnica uveljavlja v tem postopku. Le v pravdnem postopku, ki bi sledil postopku izvršbe, bi bilo lahko ugotovljeno, da terjatev toženke do tožnice iz naslova poroštva po kreditni pogodbi v prej omenjeni višini ne obstoji.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica (ne v tožbi in ne v predlogu za izdajo začasne odredbe) ni podala ustreznih (jasnih) trditev o tem, zaradi katerega nedopustnega postopanja toženke (točno), zakaj ter v kakšnem obsegu naj bi ji (že ali šele bo) škoda nastala, ni podala, je pravilen. Kljub njenemu obširnemu pojasnjevanju celotnega dogajanja, pa tudi kako naj bi toženka ravnala v nasprotju s pogodbenim dogovorom (zakonom), so predvsem glede prej omenjenih okoliščin potrebne (jasne) trditve, ki sploh omogočajo presojo obstoja prvega za izdajo predlagane začasne odredbe potrebnega pogoja (prvi odstavek 270. člena ZIZ(1)), izostale(2). Sodišče prve stopnje pa je k postavitvi takšnih sklepčnih trditev (glede na to, da je v postopkih zavarovanja načelo hitrosti posebej poudarjeno) tudi ni bilo dolžno pozivati. Pritožbeno pojasnjevanje, da s svojo dajatveno tožbo v tem postopku uveljavlja škodo, ki naj bi ji nastala, če bo toženki v postopku osebnega stečaja priznana terjatev, za katero jo bremeni (3.322.109,90 EUR in 293.747,61 EUR), zato v prvi vrsti predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(3) v zvezi s 15. členom ZIZ). Kljub temu velja pripomniti, da je (premoženjska) škoda, katere povračilo tožnica (upoštevaje njeno pritožbeno pojasnilo) v tej pravdi uveljavlja, povsem hipotetična (zgolj „potencialna“)(4). Prav tako tudi ni jasno, zakaj naj bi bila nedopustna (toženka bi namreč do svojega poplačila napram tožnici v stečaju lahko prišla samo na temelju predhodno priznane ali v pravdi pravnomočno ugotovljene terjatve(5)). In nenazadnje je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo obrazložilo tudi, zakaj ni v konkretnem primeru podan niti drug za izdajo predlagane začasne odredbe zatrjevan (in hkrati potreben) pogoj – obstoj nevarnosti, da bo brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Tem zaključkom pa pritožba sploh ne oporeka. Na drugi strani pa je obsežno pritožbeno navajanje, kaj naj bi se dogajalo med pogodbeniki iz kreditne pogodbe oziroma samima pravdnima strankama, za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa, nerelevantno.

6. Ker razlogi, na katere se sklicuje pritožba, niso utemeljeni (relevantni) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami Op. št. (2): Zatrjevanje (glej točki III in IX tožbe), da jo toženka bremeni za približno 3.500.000,00 EUR in da je v zvezi s tem zoper njo sprožila postopek osebnega stečaja, je za jasno identifikacijo omenjenih elementov odškodninske obveznosti, odločno premalo.

Op. št. (3): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (4): Gre zgolj za možnost zmanjšanja njenega premoženja. OZ pa (glej 132. in 168. člen OZ) kot pravno priznano premoženjsko škodo pozna (le) zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček).

Op. št. (5): Torej na dopusten oziroma zakonsko predviden način. Zato o nedopustnosti ne bi bilo moč govoriti.