Jedro

Po prvem odstavku 75. člena ZOsn lahko učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, nadaljujejo „izobraževanje“ v osnovni šoli. Zakonodajalec torej nadaljevanja izobraževanja ni omejil na prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, kar pomeni, da gre lahko tudi za nadaljevanja izobraževanja po posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kar sta tožnika v predmetni zadevi tudi zahtevala.

Nesporno dejstvo, da je A. A. uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje in da mu je pristojni organ ponudil vključitev v program nižjega poklicnega izobraževanja, pomeni zgolj to, da je bila spoštovana njegova pravica do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave. Vendar pa A. A. pripada tudi ustavna pravica do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena Ustave, ki pa bi jo bilo dopustno omejiti samo, če bi zakonodajalec to izrecno in jasno predpisal, pa tega ni storil.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani odločbi Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, Območna enota Novo mesto št. 6901-5473/2016-41 z dne 12. 11. 2019 in Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS, št. 60340-107/2019 z dne 18. 5. 2020 odpravita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**O I. točki izreka** _O izpodbijani odločbi_

1. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, OE Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo številka 6901-5473/2016-41 z dne 12. 11. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) na podlagi 22. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1) zavrnil zahtevo prvotožnice za usmeritev mladoletnega A. A. v posebni program vzgoje in izobraževanja (1. točka izreka) in odločil, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je 20. 12. 2016 organ prve stopnje1 izdal odločbo, s katero je med drugim odločil, da se A. A. usmeri v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom in s 1. 2. 2017 vključi v Osnovno šolo B. Prvotožnica je 10. 6. 2019 podala zahtevo za usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja, ker je imel A. A. podaljšano šolanje v prilagojenem programu nižjega izobrazbenega standarda in kljub trudu staršev in šole ni dovolj napredoval, da bi šolanje nadaljeval v srednji šoli. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo - K 72 (v nadaljevanju komisija) v strokovnem mnenje št. 6901-5473/2016-33 (v nadaljevanju mnenje komisije) menila, da posebni program vzgoje in izobraževanja ni ustrezen program glede na A. A. potenciale in posebnosti v razvoju. Po mnenju komisije, naj bi bila v vključitev v srednješolsko izobraževanje, ki ga izvaja Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik (v nadaljevanju CIRIUS Kamnik) ali v Post rehabilitacijski praktikum, za A. A. zelo primerna, saj so programi prilagojeni gibalno oviranim otrokom tako organizacijsko kot tudi časovno. Komisija je na podlagi ugotovitev predlagala, da se A. A. ne usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja, saj ta program zanj ni ustrezen glede na njegove potenciale in posebnosti v razvoju. Na pripombe tožnikov je komisija, ki se je opirala na predhodno opravljene preglede in podana mnenja različnih inštitucij, ponovno ugotovila, da se A. A. kognitivne zmožnosti nahajajo na nivoju lažje motnje v duševnem razvoju, pri učenju ga bolj kot splošno znižane sposobnosti ovirajo primanjkljaji na posameznih področjih učenja, ki se pojavljajo hkrati s splošnimi učnimi težavami in presodila, da usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja ne sledi temeljnim ciljem vzgoje in izobraževanja, saj A. A. ne omogoča optimalnega razvoja v skladu z njegovimi zmožnostmi, niti ne pridobivanja zmožnosti za nadaljnjo izobraževalno in poklicno pot in dejavno vključevanje v širšo družbo.

3. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je toženka zahtevo prvotožnice zavrnila zato, ker po njenem mnenju 75. člen Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) dopušča le možnosti nadaljevanja izobraževanja v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, ne dopušča pa možnosti vključitve v ta program v primerih, kadar je učenec že uspešno zaključil enega od osnovnošolskih programov. Tožena je odločila, da zato, ker je A. A. ob zaključku šolskega leta 2017/18 prejel zaključno spričevalo, iz katerega je razvidno, da je uspešno končal deveti razred prilagojenega izobraževalnega programa devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom in s tem zaključil osnovnošolsko izobraževanje, ki se mu je sicer glede na določbo prvega odstavka 55. člena ZOsn podaljšalo in na podlagi katere je obdržal status učenca, usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja ni možna. Iz obrazložitve izhaja, da je organ zavrnil zahtevo prvotožnice tudi zato, ker je komisija v svojem strokovnem mnenju predlagala, da se A. A. ne usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja, saj ta program zanj ni ustrezen glede na njegove potenciale in posebnosti v razvoju.

4. Organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnice in odločbo prve stopnje dopolnil s tem, da je potrdil odločbo organa prve stopnje z dne 20. 12. 2016. V bistvenem utemeljuje, da tudi, če bi komisija odločila drugače, bi glede na to, da je A. A. prejel zaključno spričevalo, izdano dne 15. 6. 2019, s čimer je zaključil osnovnošolsko izobraževanje, ki se mu je sicer glede na določbo prvega odstavka 55. člena in 75. člena ZOsn podaljšalo za eno leto in na podlagi katerega je obdržal status učenca in se mu lahko v istem programu podaljša še za dve leti, ne more nazaj v osnovno šolo, četudi v drug program, razen pod pogoji prvega odstavka 75. člena ZOsn. Navede še, da bo A. A. naslednje leto polnoleten in zato lahko uveljavlja pravice po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov.

_Povzetek navedb tožnikov_

5. Tožnika sta starša mladoletnega A. A., ki je težko gibalno oviran, z motnjo v duševnem razvoju in motnjo avtističnega spektra - Aspergerjev sindrom. A. A. se je z enoletnim zamikom šolal v Osnovni šoli C., kjer je bil takoj vključen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (že v predšolskem obdobju je bil usmerjen kot otrok s posebnimi potrebami). Kljub najširšem obsegu možne dodatne strokovne pomoči, prilagoditev, stalnemu spremljevalcu in lastnem delu od doma ob pomoči staršev, je bil program zanj prezahteven in v 7. razredu se je prešolal v Osnovni šoli B., ki izvaja prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. V šolskem letu 2018/2019 (ko je bila vložena zahteva za spremembo odločbe) je podaljšal šolanje in se 10. leto šolal v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobraževalnim standardom, kar pomeni, da se v šolskem letu 2019/20 enajsto leto šola v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom. A. A. že tretjič obiskuje 9. razred in utrjuje snov tega razreda, čeprav je v šolskem letu 2017/18 zaključil 9. razred in bil pri vseh učnih in vzgojnih predmetih pozitivno ocenjen.

6. Tožnika izpostavljata, da je bil A. A. 9. 12. 2019 pregledan v psihološki ambulanti s strani specialne klinične psihologinje Č. Č., ki ga spremlja v njegovem razvoju od starosti 3 let naprej. Po njenem mnenju je izkazano, da se pri A. A. kaže kontinuirano zniževanje kognitivne učinkovitosti, ki je sedaj že na stopnji zmerne motnje v duševnem razvoju. Sovpadanje oviranosti na gibalnem, mentalnem in osebnostnem področju mu onemogoča, da bi zmogel pridobiti znanja in spretnosti, ki bi mu omogočile vsaj delno samostojnost v življenju. Izkazana je znižana mentalna učinkovitost v ocenjevalnih postopkih, dokaj dobra splošna poučenost, a ostaja na nivoju testne starosti 11 let. Računa še vedno na prste in njegovo znanje ter matematično razumevanje ustrezata testni starosti 6 do 7 let in to ob podaljšanem času (sešteva in odšteva v območju do 14). Testni profil sposobnosti na drugih področjih je izravnan, vsi dosežki so pod 0,1 percentilom, kar njegovo učinkovitost uvršča v kategorijo zmerne motnje v duševnem razvoju. Prilagoditvene funkcije oziroma spretnosti mld. A. A. so nizke, je nesamostojen v gibanju izven doma oziroma šole, v skrbi zase, pri tem pa ga v veliki meri ovira tudi njegova gibalna oviranost. 7. Tožnika ugovarjata stališču toženke, da usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja glede na pridobljeno strokovno mnenje komisije v konkretnem primeru ni ustrezna, glede na 75. člen ZOsn pa po mnenju toženke celo nedopustna. Toženka je po njunem mnenju zmotno uporabila materialne predpise. Ni namreč pravilna presoja toženke, da določba 75. člena ZOsn omogoča zgolj nadaljevanje izobraževanja, ne pa tudi možnost kasnejših novih vključitev oziroma sprememb programov, v konkretnem primeru spremembo programa iz prilagojenega izobraževalnega programa z nižjim izobrazbenim standardom v posebni program vzgoje in izobraževanja, ker je A. A. že izpolnil osnovnošolsko obveznost prilagojenega izobraževalnega programa devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom. Tožnika ugovarjata, da je stališče organa prve stopnje tudi neobrazloženo. Stališče toženke pa ni niti pravilno tudi zato, ker bi se starši in šole raje odločali, da učenci v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobraževalnim standardom šolanje v primerih, ko bi se okoliščine pri otroku, ki vplivajo na njegovo ustreznost usmeritve spremenile, ne bi uspešno zaključili in bi tako imeli zakonsko podlago, da zahtevajo spremembo dokončne odločbe o usmeritvi organa prve stopnje. A. A. ima še vedno status učenca in se ni odločil za nadaljevanje šolanja in tako nima statusa dijaka in ne bi sploh prišlo do prehajanje med ravnmi izobraževanja. Tožnika zato menita, da toženka ni pravilno razlagala 75. člena ZOsn.

8. Tožnika navajata, da je izpodbijana odločba v nasprotju z 52. členom Ustave RS, saj grobo krši eno izmed človekovih osebnih pravic in sicer pravico, da imajo otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. Menita, da je treba stanje otroka z motnjami v telesnem in/ali duševnem razvoju presojati in upoštevati celovito. Ne gre torej zgolj za sklop ocen v spričevalu (kot jih izpostavlja tudi komisija), ampak presojo celovitega otrokovega razvoja.

9. Tožnika menita, da ugotovitve komisije temeljijo na zmotno, predvsem pa nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Člani komisije so mnenje podali brez predhodnega pregleda A. A., kar že samo po sebi ni ustrezno. Zgolj vpogled v medicinsko dokumentacijo ne zadostuje za celovito presojo A. A. stanja in njegovih sposobnosti kot tudi ne presoje, kaj naj bi bilo zanj tudi najbolj koristno. Poleg tega pa se stanje pri otrocih s posebnimi potrebami hitro spreminja in je treba za pravilno oceno trenutnega stanja in podajo mnenja opraviti predhodni pregled. Tožnika opozarjata, da je dodatno leto izobraževanje potrdilo, da A. A. dejansko ni zmogel povečati, razširiti svojega znanja kot tudi veščin, da še vedno ni samostojen niti pri osnovnih vsakdanjih opravilih, kar pomeni, da je izkazano, da potrebuje nenehno pomoč in prisotnosti njemu znanih oseb, kar je upoštevajoč njegovo diagnozo tudi življenjsko logično. V nadaljnjem letu tako ni izkazanega napredka na osebnostnem področju, ki bi bil sicer potreben za morebitno vključitev v srednješolsko izobraževanje. Tožnika opozarjata, da je odločitev komisije, podana brez pregleda in pogovora z A. A., v nasprotju s strokovno komisijo, ki spremlja njegov napredek v osnovni šoli. Komisija se do nasprotnih stališč ni opredelila in dejansko ni pojasnila svoje odločitve. Strokovno osebje, ki se z A. A. ukvarja, je dnevno vpeto v njegov razvoj in natančno seznanjeno z vsemi njegovimi primanjkljaji kot tudi potenciali. Navedeno velja tudi za A. A. starša, ki svojega otroka brez dvoma poznata najbolje in tudi stremita k odločitvi in usmeritvi, za katero ocenjujeta, da bi bila v največjo korist njunemu sinu. Tožnika menita, da upoštevajoč, da tako strokovno osebje kot tudi starša, ki poznajo A. A. tudi osebno, ocenjujejo, da je zanj najbolj primerno in ustrezno, da se ga usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja na isti šoli, se stališče komisije izkaže kot neutemeljeno oziroma vsaj preuranjeno (glede na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje). V potrditev teh tožbenih navedb sta tožnika priložila tudi poročilo iz razvojne ambulante Zdravstvenega doma D. z dne 20. 6. 2019, iz katerega izhaja, da za samostojno življenje ni sposoben, da so pri njemu prisotni ozko usmerjeni interesi in obsesivno vedenje, ter da je pri vseh dnevnih aktivnostih odvisen od pomoči drugih, se pri hoji utruja in lahko hodi le na krajše razdalje. Tudi po oceni lečeče pediatrinje, je usmeritev A. A. v posebni program vzgoje in izobraževanja primerna in ustrezna rešitev. Navedeno potrjuje tudi izvid z opravljenega pregleda v psihološki ambulanti SB D. dne 9. 12. 2019 pri specialistki klinične psihologije, ki je podala mnenje, da sedanji rezultati kažejo na kontinuirano zniževanje kognitivne učinkovitosti, ki je sedaj že na stopnji zmerne motnje v duševnem razvoju. Torej se stanje A. A. poslabšuje in bi bil sedaj na podlagi 10. člena Pravilnika komisije usmerjen v posebni program vzgoje in izobraževanja, kamor se usmerijo otroci z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju in otroci z avtističnimi motnjami.

10. Tožnika menita, da je v primeru, da sodišče ne bi sprejelo njune pravne argumentacije glede razlage določbe 75. člena ZOsn, zakonska določba protiustavna. S takšno določbo se po njunem mnenju ne ščiti pravic otrok s posebnimi potrebami. Ravno nasprotno. A. A. se na ta način odvzema dejansko edino možnost, da še vedno ostane v določenem šolskem sistemu (posebni program vzgoje in izobraževanja) do svojega 26. leta starosti, da je vendarle vpet v določeno socialno mrežo, da se uči določenih veščin in znanj, ki so primerne njegovemu stanju in nenazadnje tudi, da ostane v njemu znanem domačem okolju. A. A. je navezan na svoja starša (ki zanj skrbita od prvega dne dalje), je močno vpet v domače okolje (zelo je navezan na živali, ki nanj delujejo tudi pomirjajoče), dobro in sprejeto pa se počuti tudi na šoli, ki jo obiskuje. Gre za okoliščine, ki za otroka z Aspergerjevim sindromom nikakor niso samoumevne oziroma gre za okoliščine, ki so upoštevajoč izpostavljeno diagnozo še toliko bolj pomembne. A. A. potrebuje občutek varnosti, sprejetosti, kar mu je lahko omogočeno zgolj v okolju. Te okoliščine se tudi sam zaveda. Pri vsakem koraku, tudi novem, A. A. potrebuje čustveno podporo staršev, kar si nenazadnje tudi zasluži. Starša ga vzpodbujata in mu omogočata, da razvija svoje potenciale in želje, ki so povezane predvsem z živalmi in glasbenim ustvarjanjem. Vse navedeno mu nudita starša, kar pa bi mu bilo v primeru, da bi se ga vključil v program, ki se izvaja v Cirius Kamnik (kot to predlaga organ prve stopnje), odvzeto in je tak predlog kot povsem neustrezen in ponovno tudi v nasprotju s strokovnimi mnenji oseb, ki A. A. tudi dejansko poznajo.

11. Tožnika še navajata, da namena, ki bi ga lahko dosegli s prehodom A. A. v posebni program vzgoje in izobraževanja, tj. dodatnega izpolnjevanja znanja in veščin, učenja samostojnosti, vpetosti v že znan sistem in socialno mrežo, ne bi bilo moč doseči z vključitvijo v institucionalno varstvo, ki je zagotovljeno osebam s statusom invalida na podlagi Zakona o socialnem vključevanju invalidov. Status invalida po ZSVI lahko pridobi le polnoletna oseba. A. A. pa ob zaključku izobraževanja (po poteku dodatnih treh let) še ne bo polnoleten.

12. Tožnika še navajata, da stališče toženke lahko privede do povsem neživljenjskih rešitev. Tako bi bilo velikokrat za otroka boljše in koristnejše, da bo imel otrok zadnji razred osnovne šole ocenjen negativno (kljub temu, da to lahko ne bo vzpodbudno zanj), saj mu bo s tem omogočeno, da se vključi v posebni program vzgoje in izobraževanja. Življenjsko nelogično je po mnenju tožnikov tudi stališče, da po končanem osnovnošolskem programu nižjega izobraževalnega standarda ni možna več menjava programa, na način, kot to predlagata tožnika. To bi pomenilo, da je zakonodajalec zavzel stališče, da ni več možno naknadno poslabšanje zdravstvenega stanja, kar pa je tudi z medicinskega vidika nevzdržno. Pri A. A. je izkazano, da ni dosegel stopnje samostojnosti, ki bi bila nujno potrebna, oziroma da potrebuje pomoč pri vseh vidikih funkcioniranja tako v širšem kot tudi ožjem okolju. Tožnika poudarjata, da se velikokrat ravno v navedenem triletnem obdobju (kot ga določa prvi odstavek 75. člena Zakona o osnovni šoli) izkaže, na kakšni stopnji razvoja je otrok s posebnim potrebami. Določeni dejansko potrebujejo navedena tri leta, da dodatno dosežejo določene stopnje razvoja ter se naučijo veščin, ki jim omogočajo vstop tudi v srednjo šolo. Pri določenih pa se dejansko v tem obdobju izkaže, da je določen nivo znanja in funkcioniranja dosežen ter da glede na ugotovljene primanjkljaje otrok ni sposoben samostojnega funkcioniranja, kot tudi ne nadaljnjega izobraževanja v nižjem poklicnem programu. V konkretnem primeru je že v drugem letu dodatnega šolanja izkazano, da pri A. A. napredka, ki bi bil potreben za nadaljnje izobraževanju, ni. Če bi se sprejelo stališče toženke, se tudi otrokom, strokovnim delavcem, šoli ter staršem odvzame možnost, da dejansko celovito in realno ocenijo zmožnosti in sposobnosti vsakega posameznega otroka. Splošno znano dejstvo je, da je določene stopnje razvoja vsi otroci dosegajo v različnih starostnih obdobjih, kar velja tudi za otroke s posebnimi potrebami.

13. Tožnika s sklicevanjem na 4. člen ZUOPP-1 opozarjata, da toženka pri izdaji odločb ni sledila načelom in ciljem, ki jih določa ZUOPP-1, saj pri izdaji odločb zagotovo ni bilo upoštevano že prvo in po njunem mnenju najpomembnejše načelo - zagotavljanje največje koristi otroka. Poleg tega se v postopek ni vključilo A. A. staršev, ki kot starša najbolje vesta, kaj je A. A. v največjo korist in kakšno je njegovo trenutno stanje.

14. Tožnika uveljavljata tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, saj sta seznanjena s primeri otrok, katerim je bila zahteva za usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja (kljub končanemu osnovnošolskemu izobraževanju po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom) odobrena.

15. Tožnika v nadaljnjih vlogah poudarita, da imajo po Ustavi RS otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. Vsakega otroka s posebnimi potrebami je treba gledati kot individuum in glede na njegovo stanje usmerjati njegovo izobraževanje in usposabljanje za dejavno življenje v družbi.

16. Navajata, da gre pri 75. členu ZOsn za podaljšanje izobraževanja učencev s posebnimi potrebami, torej so otroci še vedno vključeni v izobraževalni proces, še vedno opravljajo obveznosti in utrjujejo znanje. Zato bi morala biti razlaga tega člena širša in skladna z namenom, ki je dodatno varstvo pravic oseb s posebnimi potrebami. Iz same določbe nikjer ne izhaja, da ni možen kasnejši prehod med programi. Ravno nasprotno, ta pravica je posredno razvidna tudi iz 25. in 33. člena ZUOPP-1. Citirani določbi izrecno dopuščata, da se zahteva za uvedbo postopka usmerjanja lahko vloži pred vpisom v vzgojni, vzgojno-izobraževalni program ali posebni program vzgoje in izobraževanja ter ves čas, dokler je otrok vključen v te programe. Nesporno je izkazano, da ima A. A. še vedno status učenca (tega dejstva toženka ne prereka) in je vključen v te programe, kar posledično pomeni, da se zahteva lahko vloži. 17. Tožnika še poudarjata tudi s sklicevanjem na 7. člen Konvencije o pravicah invalidov (KPI), da je treba 75. člen ZOsn razlagati v skladu z načelom največje koristi otroka, kar pomeni, da je prehod med programi mogoč tudi po zaključeni obveznosti osnovnošolskega izobraževanja. Čeprav toženka v odločbi trdi, da prehod po ZOsn niti po ZUOPP-1 ni mogoč, tega eksplicitno ne določa nobena določba ZUOPP-1 (prehodi niso časovno omejeni).

18. Tožnika poudarjata, da je relevantna stopnja duševnega razvoja pri A. A. in da ocena komisije ni bila pravilna. Komisija pri svoji odločitvi ni upoštevala mnenja dr. E. E., izvida iz URI Soča in mnenja strokovne skupine šole, saj je bila njihova odločitev nasprotna z njimi. Poudarjata, da 20. člen Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami formalno sicer omogoča komisiji diskrecijsko pravico, da sama odloči ali bo otroka pregledala (v kolikor oceni, da je to potrebno), vendar bi bilo v tem primeru to zagotovo potrebno, glede na to da je del (strokovne) dokumentacije nakazoval na to, da bi morala biti njihova odločitev drugačna. Komisija se je opirala na predhodno opravljene preglede in podana mnenja različnih institucij, za katere ni nujno, da ustrezajo trenutnemu stanju otroka s posebnimi potrebami, saj se lahko njihovo stanje spreminja, zato bi bilo nujno potrebno in edino pravilno, da bi komisija A. A. ponovno pregledala. Tožnika izpostavljata izvid iz dne 9. 12. 2019, ki potrjuje, da se stanje otrok s posebnimi potrebami spreminja in je potrebno konstantno spremljanje njihovega razvoja. Zato je sklicevanje toženke, da pregled otroka pred komisijo ni nujno potreben, v konkretnem primeru nesprejemljivo.

19. Tožnika še navajata, da gre pri možnosti vključitve v srednješolsko izobraževanje (ki se izvaja Cirius Kamnik, ali v Post rehabilitacijski praktikum) za opciji, ki sta za A. A. povsem neustrezni, še več, A. A. jih zavrača. A. A. v dveh letih dodatnega šolanja v osnovni šoli ni napredoval, njegova mentalna učinkovitost se je celo znižala, zato srednješolsko izobraževanje zanj ni primerno. Oba programa se izvajata v Kamniku, kar pomeni, da bi moral zapustiti domače okolje, kar je za otroka z zmerno motnjo v duševnem razvoju zelo travmatično, saj se težko navaja na spremembe, zato vključitev v katerikoli od teh dveh programov ne bi služila svojemu namenu. Poleg tega bi bila z odtegnitvijo od doma kršena tudi A. A. pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki je zagotovljena v 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, prav tako pa je konkretizirana v 53., 54. in 56. členu Ustave RS. Družina ima pravico, da živi skupaj in pravico do spoštovanja, zaščite, pomoči ter podpore. To pravica pa mora biti še posebej varovana v primerih, kot je ta, saj odtegnitev otroka s posebnimi potrebami, ki mu družina in domače okolje dajeta stabilnost, varnost in čustveno podporo, pomeni za takega otroka obremenitev in travmo, posledično pa tudi zastoj v razvoju. A. A. se težje vključuje v družbo in težje spleta prijateljske vezi, zato bi bil odhod v neznano okolje zanj prevelika obremenitev, ki ne bi dosegla svojega namena. Zato je bistvena preventiva, saj ima kasnejše popravljanje “napak“ v takšnih primerih lahko nepopravljive posledice. Istočasno bi bila kršena tudi A. A. ustavna pravica do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi (drugi odstavek 52. člena URS).

20. Glede na to, da se je A. A. stanje poslabšalo v drugem letu dodatnega šolanja in ni bil viden napredek, ki se predpostavlja pri nadaljnjem izobraževanju, je smiselno, da bi bil A. A. v že znani izobraževalnim proces vključen tudi v prihodnje, saj bi se s tem omogočil boljši napredek, saj bi z A. A. sodelovali strokovni delavci, učitelji, ki so že v preteklosti sodelovali pri izobraževalnem programu in poznajo njegove potrebe, se mu znajo prilagoditi. S tem pa bi bilo zopet varovano načelo koristi otroka. Torej A. A. je treba vzeti takšnega kot je in v skladu z njegovimi zmožnostmi in sposobnostmi in nadaljnjo obravnavo in institucionalno varstvo prilagoditi njegovi osebnosti.

21. Tožnika poudarjata načela nediskriminacije, največje koristi otroka, zagotavljanja sredstev za preživljanje in razvoj ter spoštovanja otrokovega mnenja iz Konvencije o otrokovih pravicah in načelo največje koristi otroka tudi iz Evropske socialne listine. Opozarjata, da so otroci s posebnimi potrebami (in invalidi) posebej varovana in ranljiva skupina oseb in si morata tako država kot sama skupnost prizadevati h kar se da učinkovitemu varstvu njihovih pravic in koristi. Zato je treba pri zagotavljanju pravic in koristi takim osebam še posebej slediti načelu največje koristi otroka, si prizadevati za odraščanje (sem je vključeno tudi izobraževanje) v okolju, v katerem se otrok dobro počuti, ki spodbuja njegov razvoj. Pri zagotavljanju navedenega pa je treba imeti pred očmi konkretnega otroka glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje.

22. Tožnika izpostavljata, da sta nemudoma grajala mnenje komisije in tudi opozorila na okoliščine, da je bilo mnenje izdelano brez predhodnega pregleda, česar komisija ni odpravila, kar je nedopustno. Mnenje je podano brez pregleda in pogovora z A. A., brez vpogleda v njegovo dejansko delovanje in delazmožnosti, kar ne ustreza zahtevanim standardom strokovnosti. V obzir je treba vzeti, da gre za vprašanja, ki so življenjskega pomena za A. A., zato kakršnikoli nižji standardi pri izdelavi strokovnega mnenje ne pridejo v poštev. Odločati o nadaljnjem poteku življenja A. A. in ga ob tem niti osebno ne pregledati ter se prepričati o njegovem stanju, je pravno, dejansko in življenjsko nevzdržno. Zato tožnika vztrajata pri tem, da mnenje komisije ni strokovno ustrezno in ne more ter ne sme predstavljati podlage za odločitev o tožbenem zahtevku. Izvid specialistke klinične psihologije, datiran z dne 9. 12. 2019, utemeljuje izraženi dvom v mnenje komisije.

23. Tožnika še navajata, da iz poročil iz razvojne ambulante ZD D. z dne 9. 12. 2020 in iz izvid URI Soča z dne 6. 3. 2021, izvida psihološke ambulante SB D. z dne 15. 2. 2021, psihološka diagnostika A. A. uvršča med otroke/mladostnike z zmerno motnjo v duševnem razvoju, s težko gibalno oviranostjo in z motnjo avtističnega spektra. Sovpadanje oviranosti na gibalnem, mentalnem in osebnostnem področju mu onemogoča, da bi si zmogel pridobiti znanja in spretnosti/veščine, ki bi mu omogočile vsaj delno samostojnost v življenju.

24. Tožnika izpostavljata, da je naslovno sodišče v sodbi I U 743/2020 z dne 2. 9. 2020 sprejelo stališče v zvezi z argumentacijo in tolmačenjem določb 75. člena ZOsn.

25. Tožnika predlagata, da sodišče samo odloči o stvari in izvede s strani A. A. predlagane dokaze, podredno predlagata odpravo odločb in vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek.

_Navedbe toženke_

26. Toženka nasprotuje tožbi in navaja, da niso utemeljene tožbene navedbe o specialnosti ZUOPP-1 v razmerju do ZOsn v zvezi z vprašanjem podaljšanja izobraževanja za učence s posebnimi potrebami. Meni, da ureditev določenih vprašanj v specialnem predpisu (ZUOPP-1) sama po sebi še ne pomeni derogacije določb splošnega zakona (ZOsn). V konkretnem primeru specialni predpis ZUOPP-1 ne ureja trajanja statusa učenca oz. pravic po zaključku osnovnošolskega izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, zato je treba uporabiti določbo splošnega predpisa, torej 75. člen ZOsn. Toženka poudarja, da je A. A. že zaključil osnovnošolske obveznosti, zato so nastopile okoliščine iz prvega odstavka 75. člena ZOsn in ni mogoče več odločati o spremembi usmeritve v programe osnovnošolskega izobraževanja. Toženka meni, da je iz določbe 75. člena ZOsn razvidno, da je bil namen zakonodajalca urediti status učenca po zaključeni obveznosti osnovnošolskega izobraževanja, zato citirane določbe ni mogoče razumeti kot pravice do spremembe programov oziroma naknadne vključitve v »podaljšani status« osnovnošolskega programa, ki ga otrok predhodno ni obiskoval, in to po zaključeni obveznosti osnovnošolskega izobraževanja oziroma programa, v katerega je bil otrok usmerjen. Meni, da je prehajanje med programi zaradi koriščenja pravic iz 75. člena ZOsn mogoče le pred izpolnitvijo osnovnošolske obveznosti, ne pa tudi kasneje. Zatrjuje, da v konkretnem primeru niti ZOsn niti ZUOPP-1 ne dajeta pravice do ponovnega vključevanja v osnovnošolske programe po zaključeni osnovnošolski obveznosti. Določba 33. člena ZUOPP-1 dopušča »prehajanje« oziroma usmeritev med različnimi osnovnošolskimi programi le med trajanjem programa, ne pa tudi po njegovem uspešnem zaključku oziroma po zaključku osnovnošolskih obveznosti.

27. Toženka še dodaja, da A. A., ki je v šolskem letu 2017/2018 uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje, po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, od uspešnega zaključka osnovnošolskega izobraževanja dalje že koristi pravico iz prvega odstavka 75. člena ZOsn, ki mu pripada po zaključenem osnovnošolskem izobraževanju. A. A. ima po mnenju toženke pravico, da pod pogoji iz prvega odstavka 75. člena ZOsn še največ tri leta obdrži status učenca, ne more pa koristiti dodatnih pravic iz drugega odstavka 75. člena ZUOPP-1 oziroma ne more biti, na podlagi določb ZUOPP-1, usmerjen v drug osnovnošolski program, saj je svojo osnovnošolsko obveznost že zaključil. V kolikor bi bilo zahtevi za spremembo odločbe o usmeritvi ugodeno, bi to pomenilo, da bi A. A. po opravljeni osnovnošolski obveznosti pridobil pravico, ki primarno pripada programu, v katerega ni bil usmerjen (posebni program vzgoje in izobraževanja).

28. Toženka poudarja, da noben predpis ne dopušča ponovne usmeritve v osnovnošolski program po izpolnitvi osnovnošolskih obveznosti, kar izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe, da velja do spremembe ravni izobraževanja. Logična posledica takšnega izreka je, da je možna sprememba te odločbe le do spremembe ravni izobraževanja, ob spremembi ravni pa je treba uvesti nov postopek usmerjanja (če so za to izpolnjeni pogoji), kar pa v primeru A. A. ni več mogoče, saj je svojo osnovnošolsko obveznost že izpolnil. 29. Toženka še poudarja, da je komisija ugotovila, da posebni program vzgoje in izobraževanja ni ustrezen program glede na tožnikove potenciale in posebnosti v razvoju ter, da bi bila vključitev v srednješolsko izobraževanje, ki ga izvaja CIRIUS Kamnik ali v Post rehabilitacijski praktikum za A. A. zelo primerna. S sklicevanjem na 20. člen pravilnik komisije, poudarja, da komisija pregleda otroka, če je to potrebno. V obravnavanem primeru je komisija v svojem odgovoru na pripombe staršev obrazložila, da je odločitev sprejela na podlagi obsežne kvalitetne strokovne dokumentacije, ki so jo predložili starši in ni ocenila, da bi bilo ob razpoložljivi dokumentaciji treba otroka pregledati. Toženka še dodaja, da v konkretnem primeru ugotovitev komisije niti ni pravnorelevantna, ker po mnenju toženke normativni predpisi ne dopuščajo pravice za usmeritev v drug osnovnošolski program po izpolnitvi osnovnošolskih obveznosti po osnovnošolskem programu, v katerega je bil otrok prvotno usmerjen.

30. Toženka še poudarja, da izpolnitev osnovnošolske obveznosti pomeni uresničitev ustavno varovane pravice do pridobitve ustrezne izobrazbe iz 57. člena Ustave RS in da so tožnikoma bile predstavljene pravice do izobraževanja in usposabljanja otrok z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju za dejavno življenje v družbi, ki predstavljajo realizacijo ustavne pravice iz drugega odstavka 52. člena URS. Glede na navedeno, meni, da niso utemeljene kršitve 52. Ustave RS, ki jih zatrjuje tožeča stranka.

31. Toženka še navaja, da v primeru, da po končani osnovnošolski obveznosti pride do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ne omogoča nadaljevanje izobraževanja v programih nižjega poklicnega izobraževanja, pa je zakonodajalec predvidel druge možnosti izobraževanja, ki so bile tožnikoma predstavljene, kar izhaja tudi iz spisovne dokumentacije. Prav tako je bila predstavljena tudi možnost uveljavljanja pravic po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov, ki omogoča lažje vključevanje invalidov v družbo, znotraj katerega je tudi vseživljenjsko učenje.

32. Toženka še navaja, da je dolžna zasledovati največjo korist otroka v mejah načela zakonitosti, kar pomeni, da toženka ne more odločiti v nasprotju z veljavno zakonodajo.

33. Toženka meni, da niso utemeljene tožbene navedbe v zvezi z ne vključitvijo tožnikov v postopek usmerjanja. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bilo stranki posredovano mnenje komisije, na katerega je le ta dala pripombe. Poleg tega je bil dne 25. 10. 2019 pri prvostopnem organu organiziran sestanek s tožnico, na katerem ji je bila predstavljena in pojasnjena situacija v obravnavanem primeru ter možnosti rešitve le te.

34. Toženka zavrača očitek o nasprotujočih si ravnanjih toženke in neenakosti v dosedanji praksi Zavoda RS za šolstvo v zvezi odločanjem o spremembah usmeritev otrok, pri katerih je bila izkazana sprememba okoliščin.

35. V vlogi se strinja, da mora biti glavno vodilo toženke pri odločanju o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami načelo varovanja največjih otrokovih koristi. Toženke pa pri njenem ravnanju oziroma odločanju ne vodi le to načelo, ampak tudi ostala veljavna zakonodaja. V upravnih zadevah mora tožena stranka odločati po zakonu in podzakonskih predpisih, kot ji to zapoveduje 6. člen ZUP.

36. Povzema tretji odstavek 3. člen ZOsn, 75. člen ZOsn, v 2. člen Zosn in navaja, da bi A. A. lahko nadaljeval izobraževanje v srednješolskem programu, kjer bi si pridobil poklic in možnosti za svoj osebnosti razvoj v skladu z njegovimi sposobnostmi in interesi, zato po mnenju toženke ni utemeljena navedba, da mu je bila kršena ustavna pravica iz 52. člena. Navaja, da je komisija ugotovila, da posebni program vzgoje in izobraževanja ni ustrezen program glede na A. A. potenciale in posebnosti v razvoju. V zvezi z izvidom z dne 9. 12. 2019, opozarja, da naveden dokaz v času izdaje izpodbijane odločbe sploh še ni obstajal, zato ga sodišče ne more upoštevati. Ne glede na navedeno pa toženka še opozarja, da je že komisija upoštevala tudi kognitivne sposobnosti A. A., pri čemer pa je ugotovila, da je njegova slabša delazmožnost posledica gibalne oviranosti in slabših prilagoditvenih spretnosti, ne pa splošno znižanega kognitivnega funkcioniranja na nivoju zmerne motnje v duševnem razvoju. Iz navedenega torej izhaja, da je glede kognitivnega funkcioniranja že komisija ugotovila enako, kot izhaja iz izvida klinične psihologinje z dne 9. 12. 2019, ki ga omenjata tožnika, kar potrjuje, da je bila odločitev komisije na podlagi predložene dokumentacije ustrezna ter osebni pregled tožnika v času izdaje prvostopne odločbe, ni bil potreben niti ni potreben sedaj. Komisija je bila sestavljena iz strokovnjakov s področja psihologije, defektologije in pediatrije in upoštevaje obsežno zdravstveno dokumentacijo, ki je bila podlaga za odločitev, toženka meni, da postavitev (dodatnih) izvedencev, za katere tožeča stranka niti ni navedla, kaj naj bi ugotovili, v konkretnem primeru ni potrebna. Dodaja, da so bile tožnikoma predstavljene pravice, ki bi A. A. omogočale normalen in skladen razvoj ter izobraževanje in ki ji pripadajo na podlagi drugega odstavka 52. člena Ustave (pravice po Zakonu o socialnem varstvu), za katere pa A. A. po svoji lastni presoji ocenjuje, da zanj niso primerne.

37. Toženka zavrača tožbeni očitek, da pri odločanju ni varovala otrokove največje koristi, saj je A. A. predstavila vse možnosti v okviru veljavne zakonodaje, odločala pa je lahko seveda le v tistem delu, ki sodi pod njeno pristojnost (ne more pa odločati npr. o pravicah po Zakonu o socialnem varstvu). Toženka predlaga zavrnitev tožbe.

_O sodni presoji_

38. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine strank, ki so v spisu označene kot priloga od A1 do A14 in sicer: pooblastilo (A1 in A2), odločba z dne 18. 5. 2020 (A3), odločba z dne 12. 11. 2019 (A4), strokovno mnenje z dne 11. 9. 2019 (A5), pripombe z dne 16. 9. 2019 (A6), odgovor na pripombe z dne 7. 11. 2019 (A7), pritožba z dne 3. 12. 2019 (A8), dopolnitev pritožbe z dne 8. 1. 2020 (A9), zahteva za izdajo odločbe z dne 31. 3. 2020 (A10), izvid psihološke ambulante z dne 9. 12. 2019 (A11), poročilo iz razvojne ambulante z dne 20. 6. 2019 (A12), poročilo SOČE z dne 21. 6. 2018 (A13), poročilo razvojne ambulante z dne 9. 12. 2020 s prilogami (A14), B1 do B2 in sicer: potrdilo PDI (B1), pooblastilo (B2), listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo pri toženki št. 60340-107/2019, ki so se v soglasju s strankama štele za prebrane.

39. Sodišče je zavrnilo dokazne predloge tožnikov in sicer: z zaslišanjem tožnikov; z opravo poizvedb in pridobitev podatkov pri organu prve stopnje (o tem, v kakšnih in katerih primerih je bilo zahtevam za usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja ugodeno, kljub temu, da je otrok izpolnil osnovnošolsko izobraževanje); pridobitev podatkov pri toženki o tem, v kakšnih in katerih primerih je bilo zahtevam za usmeritev v posebni program vzgoje in izobraževanja ugodeno, kljub temu, da je otrok izpolnil osnovnošolsko izobraževanje; poizvedbe pri OŠ B. glede stanja, funkcioniranja A. A.; postavitev izvedenca klinične psihologije in izvedenca pediatrije; pridobitev strokovnega mnenja komisije s predhodnim pregledom A. A.; poizvedbe pri vseh OŠ (navedenih v tekstu VI. točke tožbe), ki izvajajo program osnovnošolskega izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami in sicer, v katerih primerih so bili dovoljeni prehodi otrok v posebni program vzgoje in izobraževanja, kljub končanemu osnovnošolskemu izobraževanju po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom. Sodišče je že na naroku pojasnilo, da že izvedeni dokazi zadostujejo za ugoditev tožbi, zato dodatno dokazovanje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bilo potrebno. Sodišče je iz istega razloga zavrnilo tudi predlog tožnikov, da toženka predloži primere, v katerih je odstopila od stališča, ki ga zavzema v konkretnem primeru (VI. točka tožbe).

Tožba je utemeljena.

40. V konkretnem primeru tožnika izpodbijata odločitev toženke, da se zavrne zahteva prvotožnice za usmeritev mladoletnega sina A. A. v posebni program vzgoje in izobraževanja.

41. Sodišče se bo najprej opredelilo do tožbenega ugovora nepravilne uporabe materialnega prava v zvezi s pravno interpretacijo določila 75. člena ZOsn. Utemeljeno tožnika opozorita, da je naslovno sodišče v zadevi IU 743/2020 že sprejelo pravno razlago 75. člena ZOsn, ki jo sodišče sprejema tudi v tem sporu in v bistvenem povzema tudi v tej sodbi v nadaljevanju te obrazložitve.

42. Ni sporno, da je prvostopenjski organ odločal v času, ko je bil A. A. mladoleten, kar pomeni, da je treba v zadevi upoštevati določbo prvega stavka 56. člena Ustave, po kateri otroci uživajo posebno varstvo in skrb, ki po praksi Ustavnega sodišča zajema tudi načelo mednarodnega prava po varovanju največje koristi otroka.2 To načelo ima svoj izvor v določbi prvega odstavka 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: MKOP), ki določa, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča upravni organi ali zakonodajna telesa, naj bodo otrokove koristi glavno vodilo.3 Po splošnem komentarju Odbora združenih narodov za otrokove pravice (CRC) št. 14, ki ga je Upravno sodišče že vneslo v upravno-sodno prakso,4 ima določba člena 3(1) MKOP trojno funkcijo. Gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva.5 Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi.6 V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije. V tem elementu gre nedvomno za določeno prekrivanje med prvo in tretjo funkcijo tega določila.7 Poleg tega je prvostopenjski in drugostopenjski organ pri izdaji upravnega akta vezala tudi določba drugega odstavka 52. člena Ustave, po katerem imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. To izobraževanje in usposabljanje se financira iz javnih sredstev (tretji odstavek 52. člena Ustave). Ustavno sodišče je v sodni praksi potrdilo, da gre za iztožljivo človekovo pravico, katere omejitve so dopustne samo v skladu z načelom sorazmernosti.8

43. Ni sporno, da je A. A. zaključil osnovnošolsko izobraževanje, da ima status učenca in da ima podaljšano šolanje v prilagojenem programu nižjega izobrazbenega standarda.

44. ZUOPP-1 vprašanja „_podaljšanja izobraževanja_“ učenca, ne ureja. Vprašanje „_podaljšanja izobraževanja_“ za učence s posebnimi potrebami je urejeno zgolj v 75. členu ZOsn. Ker ZUOPP-1 ne ureja podaljšanja izobraževanja za učence s posebnimi potrebami, je tudi zelo težko izpeljati interpretacijo, ki jo zagovarja toženka, da ZUOPP-1 ureja omejitve za podaljšanje izobraževanja učencev s posebnimi potrebami, ko gre za prehajanje med programi. To je sistemsko logično, kajti če določen zakon sploh ne ureja določenega splošnega pravnega instituta, potem je zelo malo verjetno, da ta zakon ureja specialnejši pravni institut - to je prehajanje med izobraževalnimi programi v primeru podaljšanja izobraževanja - razen kolikor za to ne obstaja specialna in izrecna zakonska določba. Te pa v ZUOPP-1 ni. Iz določila 33. člena ZUOPP-1 tega, kamor cilja toženka, ni mogoče izpeljati, ker bi morala biti tovrstna omejitev v primeru podaljšanja izobraževanja izrecno in jasno predpisana, da bi bilo to v skladu z načelom pravne varnosti (2. člen Ustave) in zlasti sorazmernosti posega oziroma omejitve pravice iz 52. člena Ustave v zvezi z načelom varovanja otrokovih koristi iz 56. člena Ustave (z njeno interpretativno funkcijo) ter načelom zakonitosti (drugi odstavek 120. člena Ustave).

45. To pomeni, da je za razrešitev tega upravnega spora bistvena določba 75. člena ZOsn v povezavi s temeljnimi načeli ZUOPP-1 in ustavnima odločbama 52. in 56. člena oziroma 3. člena MKOP. Za predmetno zadevo je relevanten prvi odstavek 75. člena ZOsn, v katerem je zakonodajalec uporabil pretekli čas /.../ „_ki so bili vključeni_“ in dovršno obliko /.../„_in so izpolnili osnovnošolsko obveznost_“ /.../ in če se ne vključijo v program srednješolskega izobraževanja, lahko ne glede na določbo 55. člena ZOsn „_nadaljujejo izobraževanje v osnovni šoli_“ in sicer za čas, ki je v tem odstavku tudi določen.9 Tudi tu ni potrebne podlage za to, da nadaljevanje šolanja ne bi bilo možno po tem, ko je učenec izpolnil osnovnošolsko obveznost. Nasprotno, že iz besedila zakona izhaja, da je izobraževanje možno in se lahko nadaljuje tudi po izpolnitvi osnovnošolske obveznosti, kar velja za A. A. Ni sporno namreč, da je A. A. podaljšano osnovnošolsko izobraževanje in da ima status učenca.

46. Glede možnosti spreminjanja programov izobraževanja, kar je poseben argument drugostopenjskega organa, je zakonodajalec ta vprašanja uredil tako, da obstaja razlika med situacijo po prvem in drugem odstavku 75. člena ZOsn. Po prvem odstavku tega člena, ki je relevanten za tožnika, lahko učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, nadaljujejo „_izobraževanje_“ v osnovni šoli. Zakonodajalec torej nadaljevanja izobraževanja ni omejil na prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, kar pomeni, da gre lahko tudi za nadaljevanja izobraževanja po posebnem programu vzgoje in izobraževanja, kar sta tožnika v predmetni zadevi tudi zahtevala. Z razliko od tega je zakonodajalec v drugem odstavku izrecno predvidel, da učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v posebni program vzgoje in izobraževanja, lahko nadaljujejo „_izobraževanje v posebnem programu vzgoje in izobraževanja._“ Za obe situaciji v prvem in drugem odstavku 75. člena ZOsn sta določeni tudi povsem drugačni obdobji možnega podaljšanja izobraževanja in zakonodajalec je očitno za to imel določene razloge. Da gre za (strokovne) razloge, v katere se sodišče ne spušča, izhaja tudi iz sistematične metode razlage tretjega odstavka 75. člena ZOsn, ki določa, da se izobraževanje za učence, ki so se izobraževali po prilagojenih izobraževalnih programih, izvaja v skladu s programom, ki je prilagojen vrsti in stopnji primanjkljaja, ovire oziroma motnje posameznega učenca, med tem ko se za učence, ki so bili vključeni v posebni program vzgoje in izobraževanja, izobraževanje izvaja v skladu s posebnim programom vzgoje in izobraževanja. Zakonodajalec ni uredil procesnega vidika oziroma roka za uveljavljanja pravice iz prvega odstavka 75. člena ZOsn, določba pa vsebuje pogoj, da se otrok ni vključil v program srednješolskega izobraževanja. V konkretnem primeru ni sporno, da A. A. v srednješolski program ni vključen in da ima (še vedno) status učenca.

47. To pomeni, da toženka ni imela podlage, da je zahtevo zavrnila na podlagi 75. člena ZOsn z argumentacijo, da ta določba ne dopušča preusmeritve v posebni program vzgoje in izobraževanja, ampak bi morala zahtevo obravnavati po vsebini s strokovnega vidika, ob upoštevanju mnenja komisije, in sicer, ali je v največjo otrokovo korist predlog staršev z dne 10. 6. 2019, tudi upoštevajoč zatrjevane spremenjene potrebe in interese otroka ter njegovih staršev. Nobena pravica namreč ne pripada programu, kot zmotno navaja toženka, pač pa zadevne pravice pripadajo izključno otrokom.

48. To pomeni, da sodišče ne more najti nobene zakonite podlage v določilih ZOsn in ZUOPP-1 za nobenega od argumentov, ki jih je uporabila toženka. Nesporno dejstvo, da je A. A. uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje in da mu je pristojni organ ponudil vključitev v program nižjega poklicnega izobraževanja (Post rehabilitacijski praktikum, Cirius Kamnik), pomeni zgolj to, da je bila spoštovana njegova pravica do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave. Vendar pa A. A. pripada tudi ustavna pravica do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi iz drugega odstavka 52. člena Ustave, ki pa bi jo bilo dopustno omejiti samo, če bi zakonodajalec to izrecno in jasno predpisal, pa tega ni storil, in še ob nadaljnjih pogojih (iz tretjega odstavka 15. člena Ustave), da bi imela omejitev legitimen cilj in da bi bila s tega vidika dopustna, da bi bila omejitev primerna v tem smislu, da bi bilo z omejitvijo možno doseči legitimen cilj in če bi bila ta omejitev nujna tudi v tem smislu, da z nobenim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči istega legitimnega cilja. V ponovnem postopku bo ob upoštevanju pravne interpretacije ZOsn in ZUOPP 1, ki jo je zavzelo sodišče v tem upravnem sporu, prvostopenjski organ moral odločati o zahtevi tožnice, vloženi dne 10. 6. 2019. 49. Pri tem sodišče še poudarja, kot že omenjeno, da načelo največje otrokove koristi iz prvega odstavka 3. člena MKOP,10, vključuje tudi procesno zahtevo, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije. Med strankama ni sporno, da komisija A. A. ni pregledala in je odločila na podlagi dokumentacije. Tožnika sta že po prejemu mnenja in v pritožbi zoper izpodbijano odločitev ugovarjala tudi procesno kršitev, da bi glede na spremembo oziroma A. A. poslabšanje zdravstvenega stanja glede na dokumentacijo, ki jo je komisija upoštevala pri svojem mnenju, in ga dokazovala z različnimi izvidi, komisija morala A. A. pregledati. Niti prvi niti drugostopenjski organ na ta očitek tožnikov ni odgovoril. Toženka pa se v tem upravnem sporu brani in sklicuje na 20. člen Pravilnika komisije in poudarja, da je od komisije odvisno ali bo otroka pregledala ali ne. Sodišče se zato, ker gre za strokovno vprašanje, ne spušča v presojo, ali je odločitev komisije, da pregleda A. A. ali ne pravilna, vsekakor pa bi morala biti odločitev komisije, da A. A. ne pregleda, obrazložena. Niti prvi niti drugostopenjski organ se nista izrekla o zatrjevani kršitvi, da komisija A. A. ni pregledala. Utemeljeno namreč tožnika opozorita, da gre za odločitev, ki je življenjskega pomena za A. A., da gre za otroka, da gre za otroka z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju. Toženka se bo zato morala v ponovnem postopku opredeliti tudi do ugovorov tožnikov glede odsotnosti pregleda in na očitke argumentirano odgovoriti.

50. Zaradi napačne uporabe materialnega prava, je sodišče tožbi ugodilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), izpodbijani akt ter drugostopenjski akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Organ prve stopnje - Zavod za šolstvo RS, Območna enota Novo mesto, mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V predmetni zadevi namreč niso izpolnjeni pogoji za sojenje v sporu polne jurisdikcije (prvi del prvega odstavka ter prva točka prvega odstavka 65. člen ZUS-1).

**Obrazložitev k drugi točki izreka**

51. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Območna enota Novo mesto, odločba št. 6901-5473/2016-21 z dne 20. 12. 2016. 2 Glej na primer: odločbi Ustavnega sodišča Up-748/16-18 z dne 25. 4. 2018, odst. 14; U-I-118/09, 10. 6. 2010, odst. 18. 3 Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15 MP, 21. 12. 1990 Akt o notifikaciji nasledstva ...Uradni list RS, št. 9/92 z nadaljnjimi spremembami. 4 Glej na primer: sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 27/2018-87, 9. 8. 2018, odst. 95. 5 UNCRC, _General Comment 14 on the Right of the Child to Have His or Her Best lnterests Taken as a Primary Consideration_ (Art. 3, Para. 1), CRC/C/GC/14, 2013, tč. 1A/6a, str. 4. 6 Ibid. tč. 1A/6b, str. 4. 7 Ibid. tč. 1A/6c, str. 4. 8 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-118/09, 10. 6. 2010, odst. 11-12. 9 Določilo prvega odstavka 75. člena Zosn določa: „_Učenci s posebnimi potrebami, ki so bili vključeni v osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom in so izpolnili osnovnošolsko obveznost ter se ne vključijo v programe srednješolskega izobraževanja, lahko ne glede na določilo prvega odstavka 55. člena tega zakona nadaljujejo z izobraževanjem v osnovni šoli še največ tri leta in obdržijo status učenca._“ 10 Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15 MP, 21. 12. 1990 Akt o notifikaciji nasledstva ...Uradni list RS, št. 9/92 z nadaljnjimi spremembami.