Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na definicijo določeno v določbi 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost I. kategorije pri zavarovancu podana, če gre pri njem za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da zaradi njih ni več zmožen za nobeno delo oziroma ni več zmožen za pridobitno delo. Takšno zdravstveno stanje pri tožniku ni bilo ugotovljeno, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ni utemeljen.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki glasi:
1. Odpravita se odločbi toženca št. ... z dne 4. 5. 2011 in št. ... z dne 2. 8. 2011. 2. Tožnik se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela.
3. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni.
Obenem je v odločbi št. ... z dne 4. 5. 2011 v prvem odstavku izreka besedi „izključno sede“ nadomestilo z besedami „izmenično sede in stoje“ in odločilo, da v ostalem ostane odločba nespremenjena.
Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zakrivilo več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V konkretni zadevi je sodišče sprejelo dva dokazna sklepa, pri čemer v dokaznem sklepu z dne 16. 1. 2013 in 1. 10. 2013 sploh ni konkretno navedlo katere listine v sodnem in upravnem spisu je vpogledalo. Prav tako iz zapisnikov glavnih obravnav ne izhaja, da je sodišče listine, ki jih je vpogledalo tudi prebralo. Meni, da se sodišče v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na dokaze, ki sploh niso bili izvedeni na glavni obravnavi, kar pa je v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu določil 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V tožbi, vlogah in na glavni obravnavi je predlagal izvedbo dokaza z angažiranjem novega izvedenca medicinske stroke. Razloge za angažiranje novega izvedenca je obširno utemeljil v svoji pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2013 in tudi na naroku samem. Navedba sodišča, da predlogu pritožnika ni sledilo zato, ker med izvedeniškimi mnenji v spisu ni nobenih razhajanj, ne predstavlja prepričljivih in preverljivih razlogov. Dejstvo je, da se sodišče v izpodbijani sodbi do ugotovitev in zaključkov sodnega izvedenca A.A. in dopolnilnega mnenja invalidske komisije, sploh ni opredelilo, pa bi se moralo. Prav tako iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj sodišče ni sledilo izpovedi tožnika, ki je natančno pojasnil in opisal svoje zdravstveno stanje, posledice in razloge, zakaj ni več zmožen opravljati dela. Meni, da dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje ni uporabno za odločanje v konkretni zadevi. Komisija namreč sploh ni sledila navodilom sodišča in predlogom strank iz zapisnika glavne obravnave z dne 6. 1. 2013. Iz dopolnilnega mnenja tako ne izhaja, katera konkretna dela bi tožnik lahko glede na svojo izobrazbo oziroma poklic opravljal in ali bi tožnik dela lahko opravljal v skrajšanem delovnem času. Navaja, da navedbe invalidske komisije II. stopnje niso utemeljene, saj dejstev, ki so navedena, pri tožniku sploh ni ugotavljala. Navedenih dejstev ni ugotavljalo niti sodišče, ko je tožnika zaslišalo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje glede opredelitve dela, ki bi ga tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje lahko opravljal, kot tudi glede morebitne poklicne rehabilitacije, ugotovljeno napačno in nepopolno. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče odločalo le o tem, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, med tem ko o II. kategoriji invalidnosti ni odločalo. Da so ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje napačni izhaja iz izvida SB B. z dne 2. 12. 2010, izvida UKC C. z dne 28. 7. 2011, izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca A.A. z dne 16. 9. 2011 ter izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca D.D. z dne 7. 8. 2013, ki ga je pridobilo Okrožno sodišče v Novem mestu v pravdni zadevi, ki se vodi med tožnikom in Zavarovalnico E. d.d.. Poudarja, da tožnik glede na zdravstvene težave in omejitve, ki jih ima, ni sposoben v polnem delovnem času opravljati dela izmenično sede in stoje, niti mu takega delovnega mesta ni mogoče zagotoviti, pri čemer se v dopolnitvi izvedeniškega mnenja, komisija sploh ni opredelila in izjasnila, katera konkretna dela izmenično stoje in sede bi tožnik lahko opravljal. Priglaša stroške pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane bistvene kršitve iz 1. odstavka 339. člena zakona.
Pritožba neutemeljeno očita kršitev določbe 287. člena ZPP, ker v sklepih z dne 16. 1. 2013 in 1. 10. 2013 sodišče ni konkretno navedlo, katere listine v sodnem in upravnem spisu je vpogledalo. Prav tako pa je neutemeljen očitek, da se sodišče zato, ker ni navedlo, da je listine, ki jih je vpogledalo tudi prebralo, v razlogih sodbe sklicuje na dokaze, ki sploh niso bili izvedeni. Sodba sodišča prve stopnje ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, vključno z razlogi, zakaj ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tako do dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, kot tudi do zaključkov sodnega izvedenca A.A.. Sicer pa v pritožbenem postopku ni mogoče uspešno zatrjevati relativne bistvene kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, če takšna kršitev ni bila uveljavljena že pred sodiščem prve stopnje. Po 286.b členu ZPP mora namreč stranka kršitev pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. To pa je na samem naroku. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, torej šele ob uveljavljanju rednega pravnega sredstva, je mogoče upoštevati le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Teh razlogov pa pritožba ne navaja.
Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 2. 8. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 4. 5. 2011 in utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo le o tožbenem zahtevku glede odprave citiranih odločb toženca kot nezakonitih ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, ker je takšen zahtevek tožnik postavil v tožbi in je pri tem tožbenem zahtevku vztrajal ves postopek in še na zadnji glavni obravnavi (list. št. 42). S prvostopno odločbo z dne 4. 5. 2011 je toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma na drugo delo v svojem poklicu z omejitvami izključno sede s polnim delovnim časom od 21. 4. 2011 dalje. Hkrati je s citirano odločbo odločil, da bo kontrolni pregled potreben aprila 2014 in da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Z dokončno odločbo z dne 2. 8. 2011 pa je toženec tožnikovo pritožbo zavrnil in citirano prvostopno odločbo kot pravilno potrdil. Takšni odločbi pa je kot pravilni in zakoniti štelo tudi sodišče prve stopnje in tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pravna podlaga za odločitev v tem socialnem sporu je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1). Ta v 1. odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 2. odstavku citirane določbe pa je v 1. alinei določeno, da je invalidnost I. kategorije podana pri zavarovancu, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.
Glede na definicijo določeno v citirani določbi 60. člena ZPIZ-1 je torej invalidnost I. kategorije pri zavarovancu podana, če gre pri njem za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da zaradi njih ni več zmožen za nobeno delo oziroma ni več zmožen za pridobitno delo. Takšnega zdravstvenega stanja sodišče prve stopnje pri tožniku na podlagi dodatno izvedenih dokazih ni ugotovilo in je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Mnenja, da pri tožniku do popolne izgube delovne zmožnosti ni prišlo sta bili že v predsodnem postopku invalidska komisija I. in II. stopnje. Obe komisiji sta bili enotnega mnenja, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je vzdrževalec II, še vedno pa je s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, izključno sede. V sodnem postopku pa je sodišče prve stopnje zaradi razhajanj med mnenji in razpoložljivo dokumentacijo in ker je tudi tožnik zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da težko sedi, s soglasjem strank pridobilo še dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje. Ta je po proučitvi medicinske in delovne dokumentacije ter po osebnem pregledu tožnika glede kategorije invalidnosti enako menila, da je pri tožniku zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je vzdrževalec II, da pa je še vedno s polnim delovnim časom zmožen za drugo delo in sicer z razliko od mnenj podanih v predsodnem postopku, je zmožen za delo z omejitvijo izmenično stoje in sede.
Dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo, saj kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, nobeden izmed specialistov pri tožniku ne ugotavlja popolne nezmožnosti za delo, pač pa v izvidu z dne 28. 7. 2011 (priloga A52) travmatolog meni, da tožnik ni več sposoben za nobeno delo, kjer je potrebna že kratkotrajna hoja ali stoja ter ne za delo, kjer je potrebno daljše sedenje. Enako pa tudi iz izvida z dne 2. 12. 2010 izhaja, da tožnik ni sposoben za daljšo stojo, hojo ali stoječe delo. Torej je invalidska komisija II. stopnje tožnikovo delovno zmožnost ocenila povsem enako kot specialist travmatolog ter ostali specialisti. Tako, da tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobenih neskladij med izvidi in mnenjem invalidske komisije II. stopnje ali takšnih nerazčiščenih vprašanj, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo dodatno razčiščevati dejansko stanje še s pridobitvijo izvedenskega mnenja.
Invalidska komisija II. stopnje je z dopolnilnim mnenjem odgovorila na bistveno vprašanje, za kakšno delo ter s kakšnimi omejitvami in s kakšnim delovnim časom je tožnik, glede na svoje zdravstveno stanje, še zmožen opravljati, saj zadostuje splošna ocena delovne zmožnosti. Med tem, ko mnenja, katero konkretno delo bi bil tožnik še zmožen opravljati, invalidska komisija II. stopnje niti ni mogla podati, ker takšnega predloga, to je predloga ali je tožnik zmožen za določeno konkretno delo, nobena od strank ni podala. Invalidske komisije kot izvedenski organi toženca lahko ocenjujejo delovno zmožnost zavarovancev za konkretno delo le, če je takšno konkretno delo tudi navedeno in opisani pogoji, pod katerimi bi se opravljalo. V kolikor je podana splošna ocena delovne zmožnosti, kot v obravnavanem primeru, pa to pomeni, da je zavarovanec pod takšnimi pogoji zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu, za katero ima ustrezno strokovno izobrazbo dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.
Pritožba neutemeljeno navaja, da so zaključki sodišča napačni glede na dokumentacijo, na katero se sklicuje. Edino relevantni in upoštevni so v tem postopku posamezni izvidi in dokumentacija, ki izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje, ne pa mnenja, podana v drugih postopkih in za druge namene. Sicer pa invalidske komisije enako kot izvedenec D.D. menijo, da tožnik ni zmožen opravljati dela na delovnem mestu, na katero je bil razporejen oziroma ni zmožen opravljati svojega poklica. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče zagotoviti ustreznega delovnega mesta, saj ta okoliščina glede na definicijo invalidnosti določeno v 60. členu ZPIZ-1, na obstoj in ugotovitev invalidnosti, ne more biti odločilna. Nadalje je neutemeljen pavšalni pritožbeni očitek, da je invalidska komisija pristranski organ, saj pritožba ne navaja konkretnih razlogov, zakaj je pristranski organ in kateri so tisti konkretni razlogi, ki vzbujajo dvom v podana mnenja.
Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in glede stroškov pritožbe, ker tožnik z njo ni uspel, v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.