Jedro

Toženka je ugotovila neskladja v izjavah prve tožnice pri podaji prošenj za mednarodno zaščito in na zaslišanju glede rojstnih krajev njenih mladoletnih otrok, glede datuma njihove prošnje za azil v Franciji, glede časa njihove vrnitve iz Italije v Srbijo, glede urejanja osebnih dokumentov v Srbiji in glede poskusa posilstva prve tožnice. Sodišče se ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da gre za nepomembna in zavajajoče ugotovljena neskladja. Pri tem izpostavlja, da ima zapisnik o sprejemu prošnje in zapisnik o osebnem razgovoru dokazno veljavo javne listine. Tožniki s svojimi izjavami tako niso izpolnili svojega dela dokaznega bremena, ki je v azilnem postopku deljeno med obema stranki, tako da bi uspeli ovreči pravilnost dokazne ocene tožene stranke v izpodbijani odločbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je po združitvi upravnih zadev s sklepom na podlagi 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) z izpodbijano odločbo zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi tožena stranka povzema navedbe prve tožnice v prošnji z dne 6. 6. 2011. Prošnje za mednarodno zaščito za svojih pet mladoletnih otrok je prva tožnica oprla na razloge, kot jih je v svoji prošnji navedla sama.

2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe prve tožnice na osebnem razgovoru dne 21. 3. 2012 in 2. 4. 2012, ki je potekal ob navzočnosti njenega tedanjega pooblaščenca. Glede istovetnosti tožnikov tožena stranka ugotavlja, da niso predložili nobenega veljavnega osebnega dokumenta s sliko, ki bi nesporno dokazoval njihovo identiteto v skladu z 2. odstavkom 43. člena ZMZ v povezavi z 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 64/09), zato njihova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena.

3. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka povzema določila 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ, na podlagi katerih je v skladu s 34. členom ZMZ odločala v enotnem azilnem postopku. Ob presoji upravičenosti za priznanje statusa begunca na podlagi izjav prve tožnice ob vložitvi njene prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru ugotavlja, da svojo prošnjo utemeljuje s preganjanjem zaradi romske narodnosti, glede na njene navedbe, češ da je bila po tem, ko se je s takratnim partnerjem vrnila iz Italije, zaradi svoje romske narodnosti preganjana večkrat, izpostavila pa je dva dogodka, in sicer poskus posilstva ter napad na dvorišču hiše ob romskem prazniku Djurdjevdanu.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ugotavlja nasprotja v izjavah prve tožnice glede rojstnih krajev njenih otrok, glede datuma, ko je zaprosila za mednarodno zaščito v Franciji, glede časa, ko naj bi se z bivšim partnerjem in otroki vrnila iz Italije domov v A. v Vojvodini, glede dejstva, kolikokrat si je v A. skušala urediti osebne dokumente, ter glede zatrjevanega poskusa posilstva. Ob izpostavljenih ugotovljenih nasprotjih v njenih izjavah, ki jih podrobno opisuje in obrazlaga s svojimi zaključki, na tej podlagi ugotavlja, da ni mogoče verjeti, da so se opisani dogodki zares zgodili in da je bila prva tožnica v svoji izvorni državi preganjana zaradi svoje romske narodnosti, saj ugotovljenih nasprotij ni uspela zadovoljivo pojasniti. Tožena stranka je v postopku sicer upoštevala, da je prva tožnica neizobražena ženska romske narodnosti, kar pa še ne pomeni, da ni v postopku dolžna govoriti resnice. Večkrat je tudi bila v postopku opozorjena na svojo dolžnost govoriti po resnici. Ves čas ji je bilo omogočeno, da v postopku sodeluje v jeziku, ki ga razume, in zoper zapisano ni imela nobenih pripomb ne pri podaji prošnje, kot tudi ne na osebnem razgovoru, pod svoje izjave pa se je tudi podpisala, s čimer je potrdila njihovo resničnost. Poleg tega pa je imela ves čas postopka pomoč pooblaščencev in Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij (v nadaljevanju PIC).

5. Navedene okoliščine so po mnenju tožene stranke bistvene za ugotavljanje splošne verodostojnosti prve tožnice, ki ji na podlagi navedenega ni mogoče verjeti, da so se opisani dogodki zares zgodili, toženi stranki pa se poraja utemeljen sum v verodostojnost vseh njenih ostalih navedb, zaradi česar jih ocenjuje kot neverodostojne. Glede na to, da v postopku prva tožnica ni predložila nobenih listinskih dokazov, ki bi izkazovali in utemeljevali njen strah pred preganjanjem v izvorni državi, je njeno temeljno dokazno sredstvo v postopku zgolj njena izjava, medtem ko informacij o izvorni državi, ki jih je predložila v postopku (dne 2. 4. 2012 je pooblaščenec tožnikov v spis predložil štiri informacije o izvorni državi: poročilo Human Rights Watch za Srbijo, 2012, Letno poročilo Helsinškega monitorja za človekove pravice v Srbiji, 2010, stran 425-437, Poročilo ECRI za Srbijo, 31. maj 2011 in poročilo ERRC za Srbijo, maj 2011), ni mogoče šteti za listinske dokaze, saj ne potrjujejo njenih izjav neposredno in ne potrjujejo obstoja dogodkov, ki so se zgodili njej osebno, ampak jih je tožena stranka preučila v sklopu uradoma pridobljenih informacij o stanju v izvorni državi tožnikov, s poudarkom na stanju v Vojvodini.

6. Prav skladnost podanih izjav pa je najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti posameznega prosilca po mnenju tožene stranke, ki se pri tem sklicuje na stališča Ustavnega sodišča RS v odločbah št. Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009 in U-I-292/09 z dne 29. 10. 2011, da v azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih prosilec navaja v svoj prid. 7. Če prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in v času trajanja postopka. Eden od glavnih kriterijev za oceno verodostojnosti predstavljajo notranja neskladja v pripovedi prosilca, bodisi znotraj istega razgovora ali pisne izjave, bodisi ob primerjanju prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka. Glede na vse navedeno tožena stranka brez vsakega dvoma ugotavlja, da splošna verodostojnost prve tožnice ni bila ugotovljena, zaradi česar ni izpolnila svojih obveznosti iz 21. člena ZMZ. V tej zvezi izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 203/09, v zvezi z izpolnitvijo dolžnosti iz 21. člena ZMZ, da „če prosilec teh zakonskih obveznosti ne izpolni in daje glede teh okoliščin nasprotujoče si, neverjetne, nelogične, neverodostojne ali pa neprepričljive izjave, sam zakrivi, da se mu mednarodna zaščita ne prizna“ (tako tudi sodba I Up 215/2008). Ob tem tožena stranka še navaja, da ne more slediti pogojnemu predlogu tedanjega pooblaščenca ob koncu osebnega razgovora, in sicer, da naj se v primeru dvoma o verodostojnosti izjav prve tožnice postavi izvedenca psihiatrične oziroma psihološke stroke, češ da gre za travmatične dogodke iz preteklosti, zaradi česar je možno, da pride do različnih navajanj, zlasti v zvezi z dogodkom, ki ga je prva tožnica opisala kot poskus posilstva. V tej zvezi tožena stranka ugotavlja, da navedeni predlog ni podprt s kakršnokoli zdravniško dokumentacijo, medtem ko sama prva tožnica ni v postopku nikoli navedla, da bi imela kakršnekoli psihične težave, niti pri podaji prošnje, niti na samem osebnem razgovoru, prav tako pa tega niso prej izpostavili njeni pooblaščenci, ona pa je brez težav sledila razgovoru. V tej zvezi se tožena stranka opira tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 1323/2006 z dne 29. 7. 2006, da se stabilno psihično stanje stranke v upravnem in sodnem postopku predpostavlja in da se te domneve ne da izpodbiti enostavno zgolj z izjavo oziroma s (pri)tožbeno navedbo, pač pa šele s predložitvijo relevantnih dokazov, ki bi bili lahko podlaga za začetek izvajanja dokazov, ki bi lahko ovrgli domnevo psihične stabilnosti stranke v postopku. Zgolj predlog pooblaščenca, ne da bi bil podprt s kakršnimkoli zdravniškim dokazilom o obstoju kakršnihkoli psihičnih motenj ali travm prve tožnice, pa po oceni tožene stranke še ne more biti podlaga za postavitev izvedenca, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je pooblaščenec predlagal postavitev izvedenca zgolj v primeru, če se ugotovijo kakšna nasprotja v izjavah in ne na splošno, zato njegov predlog ni osnovan in mu tožena stranka ni mogla ugoditi.

8. Tožena stranka je kljub ugotovitvi, da izjavam prve tožnice glede razlogov, zaradi katerih so tožniki zapustili izvorno državo, ni mogoče verjeti, saj so med seboj nasprotujoče in neverodostojne, v skladu z aktualno sodno prakso, kot izhaja iz izpostavljenih odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS, dodatno še ugotavljala, ali so izjave prve tožnice skladne z dostopnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi (zunanja skladnost), ter je v ta namen pridobila številne informacije, poročila in časopisne članke, ki jih našteva v nadaljevanju pod točkami 1-27, ki jih je v odgovor posredovala tudi pooblaščencem tožnikov. Ti so nanje podali mnenje oziroma svoje komentarje, dodatno pa so glede položaja Romov v Srbiji predložili še osem poročil oziroma dokumentov, v katerih je podčrtan tekst določenih odlomkov, do katerih se tožena stranka obrazloženo opredeljuje v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe.

9. Na podlagi preučenih poročil tožena stranka prvi tožnici ne more verjeti, da je imela v Srbiji težave zaradi svoje romske narodnosti, pri čemer ji policija ni hotela pomagati, ker omenjenim trditvam nasprotujejo posamezna poročila, ki jih tožena stranka posebej izpostavlja in na podlagi katerih ugotavlja, da se Romi uspešno vključujejo v javno življenje v Srbiji ter da Romi kot etnična manjšina v zadnjih letih doživljajo preporod, v katerem ima pomembno vlogo Narodni svet romske narodne manjšine, ki je legitimen predstavnik romske skupnosti in eden največjih izmed 19-ih nacionalnih svetov, ki so bili v Srbiji ustanovljeni od leta 2003; aktivno tudi sodeluje z Vlado Srbije na področju izobraževanja, zdravstva, zaposlovanja in stanovanj. Tožena stranka je na podlagi ugotovitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe (na strani 7-26) presodila, da prva tožnica ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca, saj njene izjave nasprotujejo tudi dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njenim primerom, prav tako pa ne izpolnjujejo pogojev za podelitev statusa begunca njeni mladoletni otroci, saj je njihove prošnje prva tožnica oprla na razloge, ki jih v svoji prošnji navaja sama.

10. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ob presoji upravičenosti za priznanje subsidiarne zaščite upoštevaje 34. člen ZMZ preverja pogoje za priznanje te oblike zaščite. V tej zvezi ugotavlja, da prva tožnica v postopku ni uveljavljala razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, niti zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, zato navedenih dejstev ni preverjala z informacijami o izvorni državi, oziroma, kot je splošno znano, situacija mednarodnega ali oboroženega spopada v Srbiji ne obstaja, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji brez dvoma množično poročali. Glede na ugotovitev, da je prva tožnica v postopku uveljavljala resno škodo zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v izvorni državi, pa je tožena stranka na podlagi preučenih informacij in ugotovitev v postopku v zvezi s stanjem romske populacije v Srbiji in zlasti v Vojvodini, preučila dodatne informacije o stanju človekovih pravic. Iz slednjih je razvidno, da vsi podatki kažejo na napredek glede položaja romske populacije v Srbiji, še bolj pa v Vojvodini, ki izvaja aktivnosti glede vključevanja Romov v skupnost in obravnavanja romske problematike v sklopu multietničnosti, prepoznane kot ene izmed najboljših v Evropi ter kot vzor za Evropsko Unijo: leto 2011 je bilo uspešno glede izboljšanja položaja romske skupnosti, čeprav so težave Romov nastajale skozi več desetletij in bile po besedah Miroslava Vasina, pokrajinskega sekretarja za zaposlovanje in delo, „potisnjene pod preprogo“, zaradi česar ni mogoče pričakovati hitrih sprememb na bolje. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je bilo v letu 2011 v Vojvodini ustanovljenih deset podjetij, katerih lastniki so Romi, zgrajenih je bilo tudi več deset hiš v vojvodinskih občinah, vojvodinski model vključevanja Romov v družbo pa je Evropska komisija ocenila kot najboljšega. Tožena stranka ugotavlja, da ne more slediti navedbam prve tožnice, češ da bi v izvorni državi ona in njeni mladoletni otroci utrpeli resno škodo zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, saj preučena poročila kažejo na izboljšanje položaja romske populacije v zadnjih letih ter da so Romi vključeni v izobraževalni in zdravstveni sistem v državi, pri čemer jim država še dodatno pomaga, situacija pa je še posebej dobra v Vojvodini, ker so Romi vpeti v vse sfere družbe, vojvodinski model vključevanja Romov pa služi za vzor celotni EU. Ker so se vse navedbe prve tožnice, ki bi lahko pomenile izpolnjevanje pogojev iz 2. alineje 28. člena ZMZ, izkazale kot neresnične, ni mogoč zaključek, da bi njej in njenim mladoletnim otrokom ob vrnitvi v izvorno državo grozilo mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, kar potrjujejo tudi preučene specifične in splošne informacije, zato tudi niso upravičeni do podelitve subsidiarne oblike zaščite, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda iz 28. člena ZMZ. Zato je njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite tožena stranka zavrnila na podlagi določbe 2. alineje 1. odstavka 52. člena v povezavi s 1. alinejo 53. člena ZMZ.

11. V tožbi tožniki uveljavljajo tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlagajo, da odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da nadomesti izpodbijano odločbo s svojo sodbo ter tožnikom podeli status begunca, oziroma podrejeno vsaj subsidiarno zaščito, podrejeno pa, če to ne bi bilo možno, predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

12. Kar se tiče ugotavljanja dejanskega stanja glede (ne)skladnosti izjav prve tožnice, v tožbi tožniki očitajo toženi stranki hude napake glede ugotovljenih neskladij in nasprotij v izjavah v zvezi z rojstnimi kraji najstarejših štirih otrok. Tožniki menijo, da četudi bi bili dvomi o tem upravičeni, so omenjena neskladja glede kraja in datuma rojstva prvih treh otrok v letih 2001, 2004 in 2005 popolnoma nepomembna za presojo njihove upravičenosti do azila, z izjemo kraja in časa rojstva četrtega otroka B.B. dne ... v C., Italija, ko se je potem družina iz Italije vrnila v Srbijo, saj se prošnja nanaša na razmere v Srbiji šele po njegovem rojstvu. Sicer pa tožniki menijo, da gre pri evidentiranju tovrstnih podatkov za nesmiselne podatke in golo formalnost. Nadalje glede datuma prošnje tožnikov za azil v Franciji navajajo, da je tu prva tožnica v svojih izjavah res časovno vse pomešala, kar pa je sicer tipično za neuke Rome. Zato menijo, da bi to morala tožena stranka vedeti in upoštevati, četudi je to vprašanje, najsi bo to v resnici februarja 2004 ali pa konec leta 2004, povsem nepomembno za presojo utemeljenosti njihove sedanje prošnje. Za pomembno štejejo le to, kar se jim je dogajalo po vrnitvi iz Francije v Srbijo, ne glede na to, ali so se vrnili nekaj mesecev prej ali pozneje. Tožniki pri tem pojasnjujejo, da se prva tožnica zanesljiveje časovno orientira le po starosti svojih otrok in naj ne bi dajala zavestno napačnih in zavajajočih navedb, kar primeroma ponazarjajo s citatom njenega razgovora s pooblaščencem. Podatek o točnem datumu vložitve prošnje za azil v Franciji je po mnenju tožnikov irelevanten za presojo utemeljenosti njihovih sedanjih prošenj. Če pa sodišče meni drugače, tožniki predlagajo, da naj si sodišče samo iz Francije pridobi uradne podatke o tem in na glavni obravnavi prvo tožnico tudi zasliši. Kot nepomembno tožniki označujejo tudi nadaljnjo neskladnost v izjavah prve tožnice glede časa njihove vrnitve iz Italije v Srbijo. Ugotovitve tožene stranke, ki se nanašajo na neskladja navedb prve tožnice glede urejanja osebnih dokumentov v Srbiji, in sicer, da je najprej izjavila, da „zanje ni zaprosila, saj jih ni potrebovala“, tožniki označujejo kot „šolski primer iskanja dlake v jajcu“, oziroma „tendencioznega konstruiranja neskladij v izjavah, kjer jih v resnici sploh ni“. Tudi če bi bilo to res, bi bilo to neskladje v izjavah za presojo utemeljenosti njenih navedb malo pomembno. Kljub temu menijo, da gre pri citiranem za neresničen očitek in napačno ugotovitev dejanskega stanja, ki nakazuje na „skrajno nezanesljivost besed in iz njih izvirajočih neizrečenih ozadij“. Navajajo, da naj prva tožnica sploh ne bi izrekla citiranih besed, ki naj bi ji jih pripisovala tožena stranka in ko je bila o tem na ustnem zaslišanju 21. 3. 2012 prva tožnica izrecno vprašana, naj bi to tudi natančneje pojasnila na str. 18 in 19 zapisnika. V tej zvezi tožniki opozarjajo na njeno navedbo na str. 7 zapisnika, ki naj je tožena stranka sploh ne bi upoštevala ter tako pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje glede njene osebne izkaznice, ki naj bi ji jo uredil njen mož za poroko, češ da je bila ta izkaznica začasna in to ne srbska, temveč iz kraja Č.

13. Nadalje v zvezi z neskladjem izjav prve tožnice glede poskusa posilstva tožniki navajajo, da je to edino neskladje, ki bi bilo za presojo utemeljenosti prošnje lahko relevantno, a le, če bi res obstajalo. Vendar menijo, da ga naj sploh ne bi bilo, četudi istočasno v tožbi tudi sami kot „popolnoma nemogoče“ označujejo trditve prve tožnice, da se je „pri teh vratih prosilka kar 20 minut borila s tremi moškimi“. V tej zvezi ponavljajo, da je za Rome posebej značilno povsem nerealno časovno dojemanje dogajanja. Hkrati kot „tendenciozno sprevračanje prosilkinih izjav oziroma neresnico, ki naj bi mejila na laž“ označujejo navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi na str. 11, da je prosilka „tako ob podaji prošnje kot na osebnem razgovoru kot ključni primer preganjanja izpostavila dogodek, ko naj bi jo trije moški želeli posiliti“. Tožniki poudarjajo, da je že v prošnji prosilka najprej (na str. 6 in 7) kot razlog za prošnjo za azil tako v Franciji kot nato še v Sloveniji navedla „napade s strani Srbov – da tu nimamo kaj iskati, ker smo Romi“, po tem pa naj bi tožena stranka vprašanja začela usmerjati na fizične napade. Zato naj bi prva tožnica najprej navedla zadnji tak napad, ki se je zgodil na romski praznik Djurdjevdan približno mesec dni pred njihovim odhodom. Nato naj bi šele na eno izmed naslednjih vprašanj opisala tudi poskus posilstva, vendar je svoj temeljni razlog za azil ponovila še na koncu osebnega razgovora. Toženi stranki pri tem tožniki hkrati očitajo povsem očitno napačno uporabo materialnega prava, češ da naj bi tožena stranka navedb prosilcev, kjer ne gre za fizično nasilje, sploh ne jemala resno in naj jih ne bi upoštevala kot možne razloge za azil v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, ki je kot protiustavno razveljavilo določbo 3. odstavka 22. člena ZMZ. Gre za očitek, da tožena stranka sploh ni obravnavala drugih razlogov, ampak je kot „ključni primer preganjanja“ svojevoljno obravnavala omenjeni poskus posilstva, ki za prvo tožnico ni bil ključni primer preganjanja.

14. Tožniki kot napačno uporabo materialnega prava označujejo navedbo v 2. odstavku na str. 13, da tuja poročila o stanju v izvorni državi tožnikov tožena stranka obravnava v skladu z aktualno sodno prakso, kljub ugotovljeni neverodostojnosti prosilke. To morebiti sicer ni „direktno napačna uporaba materialnega prava“, ampak gre morda za prikrito verbalno nasprotovanje ustavno-sodni presoji in kaže na strokovno raven upravnega odločanja tožene stranke, ki jo tožniki v nadaljevanju tožbe kritizirajo z navajanjem posameznih citatov.

15. Po mnenju tožnikov gre tudi za tendenciozno izbiro virov in s tem za napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja na podlagi tujih informacij v citiranih odlomkih izpodbijane odločbe na straneh 15 do 26. Tako v zvezi z navedbo v 1. odstavku na str. 15, „da je bila včasih vpisana v matične knjige, sedaj pa ni več“, tožniki menijo, da je to neugotovljeno in negotovo, ali je bila prva tožnica res vpisana ali ne. To je sicer sklepala tožena stranka iz njene izjave, da je leta 1992 pridobila otroški potni list. Slednje je bilo v tedaj neurejenih razmerah ob razpadu SFRJ po mnenju tožnikov možno ob ugotovljenem državljanstvu enega od staršev ali celo brez tega, s podkupovanjem, kar pa naj še ne bi bil dokaz, da je bil otrok vpisan v srbske matične in državljanske knjige. Nadalje v zvezi s podatkom v 2. odstavku na str. 15, da je v posebej financiranem projektu pridobilo 3689 Romov osebne dokumente, tožniki pripominjajo, da to ne pomeni, da bi jih zlahka pridobili tudi preostali, ki jih še nimajo, četudi za to ni ovir, kot obstajajo pri prvi tožnici. V zvezi z ugotovitvami na str. 16 – 18 na področju zdravstva in zaposlovanja tožniki opozarjajo na protislovje, češ da kljub ugotovitvi o mnogih v zdravstveno zavarovanje nevključenih Romih, tožena stranka ugotavlja, da bi se prosilka lahko brez težav vključila. Glede zaposlovanja pa naj bi bilo realno stanje še bistveno slabše. Čeprav glede izobraževanja tožena stranka na str. 17-18 ugotavlja, da se je vpis Romov v 1. razred povečal za 10%, to po mnenju tožnikov še ne pomeni, da bi prosilka zagotovo lahko vpisala otroke v šolo, če bi to res želela. Nadalje v tožbi kot neresne označujejo navedbe tožene stranke na str. 19-21 in poudarjajo, da če se stanje postopno izboljšuje, to še ne pomeni, da je že dobro. Kar se tiče v izpodbijani odločbi uporabljenega poročila Komisarja za človekove pravice EU Hammarberga, tožniki poudarjajo, da je tožena stranka predstavila le 4 odstavke, ki so po mnenju tožnikov tendenciozno prevedeni, medtem ko naj bi zavajajoče izpustila kritične odstavke pod naštetimi zaporednimi številkami: 159, 165, 167, 168, 171-179. Tekst 2. in 3. odstavka izpodbijane odločbe na strani 26, zlasti „da so Romi kot etnična skupina v zadnjih letih doživeli preporod“, označujejo kot vrhunec sprenevedanja. Glede zatrjevane nezakonitosti zavrnitve subsidiarne zaščite tožniki ob sklicevanju na v izpodbijani odločbi citirane navedbe M. Vasina, vojvodinskega sekretarja za zaposlovanje in delo, namreč o ključnem vprašanju, ali za tožnike pomeni, da bi ob ponovni vrnitvi v Vojvodino bili izpostavljeni tako ponižujočemu ravnanju, kot ga je prva tožnica zatrjevala za nazaj, ali ne, menijo, da ni mogoče zakonito odločiti, dokler najprej ne bo zakonito odločeno o resničnosti in verodostojnosti omenjenih navedb prve tožnice.

16. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi s tožbenimi razlogi se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, za katero meni, da je zakonita in pravilno obrazložena, zato pri njej vztraja.

17. Sodišče je v obravnavani sporni zadevi že odločalo o predmetu spora med strankama, to je o zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka po izvedenem rednem ugotovitvenem postopku zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, in sicer je sodišče v okviru in na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja s sodbo št. I U 1095/2012 z dne 28. 6. 2013 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom št. I Up 308/2013 z dne 5. 9. 2013 ugodilo in razveljavilo navedeno sodbo, ker je presodilo, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 339. člena ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

18. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno iz naslednjih razlogov:

19. V ponovljenem postopku je sodišče odločilo po dne 13. 12. 2013 opravljeni glavni obravnavi, na kateri je sodišče v dokaznem postopku izvedlo predlagane dokaze z zaslišanjem prve tožnice ter vpogledalo listine v spisu. Prva tožnica je, ko je bila na glavni obravnavi ustno zaslišana, na posebno vprašanje, ali vztraja pri izjavah, ki jih je podala, ko je bila v upravnem postopku zaslišana in v prošnji, odgovorila, da ostaja pri tem, kar je že izjavila ter da je vse to resnica. Dodatno je med drugim še pojasnila, da je prvič v Slovenijo prišla še kot otrok, stara 9 let in ostala tu do svoje starosti 12 let, živela pa je v baraki svojega tedaj odsotnega strica v D., skupaj s svojimi starši ter 6 brati in sestrami tako, da so bili tedaj za bivanje vsi prijavljeni v Republiki Sloveniji na podlagi svojih potnih listov, ki so jih imeli vsi, tako starši, kot tudi otroci, ki so vsi imeli otroške potne liste, ki so jih vsi dobili v A., kar pomeni, da jim jih je izdala Srbija. Na posebno vprašanje, ali je tedaj v času bivanja v Republiki Sloveniji tožnica kot otrok obiskovala osnovno šolo in katero, je tožnica odgovorila, da tedaj ni hodila v šolo, ker je pri njih – Romih navada, da otroci pomagajo doma, zato je tudi tožnica doma pomagala materi, drugi otroci pa so obiskovali šolo.

20. Sodišče je po preučitvi vseh v postopku izvedenih dokazov presodilo, da je odločitev tožene stranke glede na razloge, ki so jih v upravnem postopku uveljavljali tožniki, pravilna in zakonita.

21. Ker so kot razlog za priznanje mednarodne zaščite tožniki uveljavljali strah pred preganjanjem zaradi svoje romske etnične pripadnosti, je tožena stranka pravilno med upravnim postopkom sama pridobila 27 aktualnih informacij, poročil oziroma člankov glede položaja Romov v Srbiji in še zlasti v Avtonomni pokrajini Vojvodini, v kateri leži domači kraj tožnikov A., in jih je pravilno v skladu s 1., 3. in 4. odstavkom 9. člena ZUP posredovala pisno tudi tedanjim pooblaščencem tožnikov. S tem jim je namreč dala možnost, da se izjavijo o za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah ter da podajo svoje mnenje in pripombe glede poslanih poročil. Tožniki so svojemu odgovoru, poleg predhodno dne 2. 4. 2012 predloženih 4-ih poročil, dodatno predložili še 8 poročil o položaju Romov v Srbiji oziroma o stanju človekovih pravic v Srbiji v letu 2011, do katerih se je tožena stranka v svoji obrazložitvi tudi opredelila in po izvedenem ugotovitvenem postopku na podlagi dejanskega stanja, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pravilno zaključila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca, ki se po 2. odstavku 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Prav tako je po presoji sodišča pravilno zaključila, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni niti pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite po 3. odstavku 2. člena ZMZ, po katerem se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, ki določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja).

22. Zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, zakaj tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca in tudi ne subsidiarne zaščite, so po presoji sodišča pravilni in skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, prav tako pa je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno relevantno dejansko stanje glede na izjave prve tožnice v njeni prošnji na predpisanem obrazcu dne 6. 6. 2011 in na ustnem zaslišanju dne 21. 3. 2012 in 2. 4. 2012, ki imajo dokazno veljavo javne listine v skladu s 1. odstavkom 48. člena ZMZ, tako da je bilo na njihovi podlagi mogoče sprejeti izpodbijano odločitev, saj je prva tožnica pri vseh navedenih svojih izjavah v celoti vztrajala tudi, ko je bila ustno zaslišana na glavni obravnavi dne 13. 12. 2013 in je izrecno navedla, da je vse to resnica. Sodišče zato lahko v celoti sledi razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, in jih ne navaja ponovno v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na tožbene ugovore pa le še dodaja:

23. Sodišče v konkretnem primeru ne more slediti tožbenemu ugovoru nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s petimi dejanskimi podlagami oziroma okoliščinami, ki se nanašajo na ugotovljena neskladja v izjavah prve tožnice glede rojstnih krajev njenih mladoletnih otrok, glede datuma njihove prošnje za azil v Franciji, glede časa njihove vrnitve iz Italije v Srbijo, glede urejanja osebnih dokumentov v Srbiji in glede poskusa posilstva prve tožnice iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

24. Sodišče se namreč ne more strinjati s tožniki, da gre za nepomembna in zavajajoča ugotovljena neskladja v izjavah prve tožnice glede rojstnih krajev najstarejših štirih otrok v njihovih prošnjah (ki jih je za njih vložila v navzočnosti svoje tedanje pooblaščenke prva tožnica kot njihova zakonita zastopnica dne 6. 6. 2011) v katerih je za vse štiri navedla, da so bili štirje rojeni v A., medtem ko je drugače navedla v svoji izjavi na ustnem zaslišanju (dne 21. 3. 2012 in 2. 4. 2012), da sta bila E.E. in F.F. rojena v Č. v Bosni in Hercegovini, G.G. v H., Francija in B.B. v C., Italija. Sodišče namreč nasprotno od tožnikov meni, da ugotovljena neskladja glede rojstnih krajev njenih najstarejših štirih otrok pri podaji prošenj dne 6. 6. 2011 in njene izjave na zaslišanju dne 21. 3. 2012 in 2. 4. 2012 niso nepomembna, saj ima po določbi 1. odstavka 48. člena ZMZ zapisnik o sprejemu prošnje in zapisnik o osebnem razgovoru dokazno veljavo javne listine v skladu s 1. odstavkom 48. člena ZMZ, zato nobeden izmed osebnih podatkov, ki jih vsebuje javna listina že iz tega razloga ni nepomemben. Prav tako ni nepomembna javna listina kot taka že zaradi svoje dokazne moči v smislu 1. in 2. odstavka 169. člena ZUP. Da že sam po sebi ni nepomemben osebni podatek o kraju in datumu rojstva kaže okoliščina, da gre za temeljna osebna podatka, ki sta odločilna za individualno razlikovanje oseb z enakimi osebnimi imeni in naslovi. Temu v prid nadalje kaže tudi dejstvo, da gre za nespremenljiva podatka, za razliko od osebnega imena, naslova in osebnega statusa, ki so spremenljivi osebni podatki. Iz navedenih razlogov sodišče v tem delu ne more slediti tožbenemu ugovoru napačne ugotovitve dejanskega stanja glede rojstnih krajev najstarejših štirih otrok prve tožnice, ki ga tožniki v tožbi uveljavljajo z golimi trditvami, ki niso dokazno z ničemer podkrepljene. To še zlasti velja, ker prva tožnica ni uveljavljala, da bi bilo nemogoče pridobiti dvojnike izgubljenih rojstnih listov ali da bi to neuspešno poskušala. Prav tako sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, češ da gre za zavajanje tožene stranke v nasprotju z resnico, glede njenih navedb o natančnem in doslednem izpolnjevanju obrazca prošnje tudi za mladoletne otroke, ne pa zgolj za formalnost, saj to potrjujejo tudi podatki v spisu, iz katerih izhaja nasprotno od golega zatrjevanja tožnikov, in sicer, da so bili obrazci prošenj najstarejših štirih mladoletnih tožnikov individualno vloženi dne 6. 6. 2011 po njihovi zakoniti zastopnici, sedaj prvi tožnici, ob navzočnosti njene tedanje pooblaščenke I.I. in tolmačke za srbski jezik, ter da jih je prva tožnica, ko so ji bili prebrani, tudi lastnoročno podpisala brez pripomb.

25. Kar se tiče tožbenega ugovora nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ugotovljenimi neskladji v izjavah prve tožnice glede datuma prošnje za azil v Franciji (pod točko A.1.b.), sodišče meni, da je neutemeljen, saj že tožniki sami v tožbi navajajo, da je v tem delu prosilka v svojih izjavah res časovno vse pomešala. Zato je po presoji sodišča tožbeni očitek napačne ugotovitve dejanskega stanja v tem delu neutemeljen. Sodišče pa se tudi ne more strinjati s tožniki, da gre za nepomemben podatek, ker skupaj z ostalimi relevantnimi podatki bistveno pripomore k določitvi začetka relevantnega kronološkega obdobja, v okviru katerega tožniki uveljavljajo zatrjevane razloge za priznanje mednarodne zaščite, ki je sedaj predmet spora. Prav tako je po presoji sodišča neutemeljen tožbeni očitek, da bi morale uradne osebe tožene stranke upoštevati „za neuke Rome očitno prirojeni prezir časovnih dimenzij dogajanja“, saj za to stališče tožniki nimajo podlage v veljavnih določilih ZMZ, niti za to stališče nimajo opore v drugih predpisih, ki so del veljavnega pravnega reda Republike Slovenije.

26. V zvezi s tožbenim ugovorom nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z neskladji v izjavah prve tožnice glede časa vrnitve iz Italije v Srbijo (pod točko A.1.c.), sodišče prav tako meni, da je neutemeljen, saj tožniki v tožbi sami navajajo, da gre po vsebini, enako kot glede datuma prošnje za azil v Franciji, pravzaprav obakrat za isto in enako nepomembno. Zato sodišče tudi v tem delu zavrača tožbeni očitek napačne ugotovitve dejanskega stanja kot neutemeljen, saj se sodišče ne strinja s stališčem tožnikov, da gre za nepomemben podatek, ker namreč tudi ta podatek ob upoštevanju preostalih relevantnih podatkov bistveno pripomore k določitvi začetka relevantnega kronološkega obdobja v okviru katerega tožniki uveljavljajo zatrjevane razloge za priznanje mednarodne zaščite, ki je sedaj predmet spora. Prav tako kot neutemeljen sodišče zavrača očitek, da bi morale uradne osebe tožene stranke upoštevati „za neuke Rome očitno prirojeni prezir časovnih dimenzij dogajanja“, saj za to ni podlage v veljavnem pravnem redu Republike Slovenije.

27. Nadalje v zvezi s tožbenim ugovorom nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z neskladji v izjavah prve tožnice glede urejanja osebnih dokumentov v Srbiji (pod točko A.1.č.), češ da gre za šolski primer „tendencioznega konstruiranja neskladij v izjavah“, sodišča ne more slediti tožbenemu očitku tožnikov, da je izpostavljeno neskladje v izjavah prve tožnice ob vložitvi prošnje dne 6. 6. 2011 in na ustnem zaslišanju dne 21. 3. 2012 o razlogih za popolno odsotnost kakršnihkoli osebnih dokumentov tožnikov, zgolj odsev skrajne nezanesljivosti besed in iz njih izvirajočih neizrečenih ozadij, kar da še posebej velja za prvo tožnico, upoštevajoč, da je iz obeh zapisnikov razvidno, kako nelogične odgovore je dajala na nekatera vprašanja, kar naj bi tožena stranka morala upoštevati tako, da v primeru prve tožnice ne bi delala takih logičnih sklepov, kot sicer pri bolj izobraženih in v izražanju spretnejših ljudeh. Sodišče temu stališču ne more slediti, saj tožniki za to stališče toženi stranki nimajo opore v določilih ZMZ (30. člen in 1. odstavek 48. člena ZMZ).

28. Kar zadeva tožbeni ugovor nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ugotovljenimi neskladji v izjavah prve tožnice glede poskusa posilstva se tožniki sicer sami strinjajo, da gre res za neskladja v izjavah prve tožnice glede časovnih dimenzij poteka opisanega dogodka (da se je prva tožnica 20 minut borila s tremi moškimi) in časa tega zatrjevanega dogodka (6 mesecev pred podajo prošnje z dne 6. 6. 2011 ali 6 mesecev po odhodu njenega partnerja, ki je odšel leta 2009), vendar sodišče ne more slediti njihovemu stališču, da gre pri tem za manj pomembno okoliščino od njenega opisa poteka navedenega dogodka. Po mnenju sodišča je namreč časovni vidik vsaj enako pomemben vsem ostalim vidikom izpovedbe prosilcev za azil. V tej zvezi sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek o tendencioznosti sklepanja tožene stranke glede izjav prve tožnice v zvezi z opisanim dogodkom, ker po presoji sodišča tožniki niso uspeli omajati logično prepričljivo utemeljene obrazložitve tožene stranke z golo trditvijo v tožbi, da ne gre za dvoje različnih vrat pri izrazih „vrata na hodniku“ in „vhodna vrata“, ki ju je prva tožnica uporabila v svojih izjavah ob vložitvi prošnje in na ustnem zaslišanju, češ da gre zgolj za dva različna izraza za ista vrata – to pa so vhodna vrata in se je na njihovem razbitem steklu porezala prva tožnica, zatem pa naj bi napadalci sami pobegnili. Sodišče namreč pri tem ne more prezreti izjave prve tožnice v zapisniku o ustnem zaslišanju, da je napadalcem sama odprla, ker so se lažno izdajali za njene sorodnike, vendar je to spoznala šele, ko je odprla vhodna vrata in kar potemtakem napadalcem ne bi uspelo, v kolikor bi jih prva tožnica prepoznala skozi steklo, ne da bi vrata odprla. V nasprotju s tožbenimi očitki o tendencioznosti, površnosti oziroma slabi usposobljenosti, se je tožena stranka ob odsotnosti kakršnih drugih razpoložljivih dokazov za individualno utemeljevanje prošnje tožnikov za mednarodno zaščito pri svoji odločitvi po presoji sodišča pravilno oprla na določila 1., 2. in 3. odstavka 22. člena v povezavi z 22. in 23. členom ZMZ ter v skladu s pravili o dokaznem bremenu v azilnem postopku presojala tako subjektivne kot tudi objektivne elemente pri ugotavljanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožnikom, ki ob vložitvi prošenj niso predložili nobenih dokazov. V tem (dejanskem in materialnopravnem) okviru je tožena stranka pravilno obravnavala navedbe prve tožnice glede razlogov, zaradi katerih so zapustili izvorno državo, vključno z opisanim poskusom posilstva, ki ga je prva tožnica podala sama, zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek toženi stranki o njenem tendencioznem sprevračanju prosilkinih izjav.

29. Nadalje sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor napačne uporabe materialnega prava (pod točko A.2.), češ da naj tožena stranka sploh ne bi obravnavala drugih razlogov prosilke za azil - razen fizičnih napadov, navkljub odločbi Ustavnega sodišča o razveljavitvi protiustavnega določila 3. odstavka 22. člena ZMZ, saj namreč nasprotno izhaja iz obširne obrazložitve izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta. To izhaja še zlasti iz navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe na str. 13, da je tožena stranka sledila aktualni sodni praksi v izpostavljeni odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011 (in sodbi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 103/2012 z dne 8. 3. 2012), kar je po presoji sodišča povsem v skladu z načelom zakonitosti upoštevajoč določilo 3. odstavka 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUst-1), po katerem so odločbe Ustavnega sodišča obvezne, kar je torej pravilno upoštevala tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Iz navedenega razloga sodišče ne more slediti nadaljnjemu tožbenemu očitku, da naj bi pri tem šlo za prikrito nasprotovanje tožene stranke ustavno-sodni presoji, ker za to trditev ni nikakršne podlage, saj iz izpodbijane odločbe izhaja prav nasprotno, in sicer, da je namreč tožena stranka celoten postopek v konkretnem primeru vodila v skladu z določilom 3. odstavka 1. člena ZUst-1 in citiranimi določili ZMZ ter ob polnem spoštovanju ustavno-sodne presoje v izpostavljeni odločbi Ustavnega sodišča RS, ko je v izpostavljeni zadevi odločilo v okviru svojih ustavnih pristojnosti po določilu 1. odstavka 160. člena Ustave.

30. V zvezi s tožbenim ugovorom napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi tujih informacij (pod točko A.3.) tožniki uveljavljajo več trditev, ki jih razvrščajo v 12 odstavkov. Tako na prvem mestu v zvezi z navedbo iz konteksta 1. odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 15 izpostavljajo, da „Prosilka ni nikoli trdila „da je bila včasih vpisana v matične knjige, sedaj pa ni več“, češ da gre za neresnično, napačno ugotovitev dejanskega stanja (namreč izjav prosilke), ker naj bi tožena stranka iz njene izjave, da je leta 1992 dobila srbski otroški potni list, napačno sklepala, ali je bila prva tožnica res vpisana ali ne. V tej zvezi sodišče meni nasprotno od tožnikov, da je tožena stranka logično povsem pravilno in prepričljivo oblikovala svoje zaključke, o čemer se je sodišče prepričalo na glavni obravnavi 13. 12. 2013 z ustnim zaslišanjem prve tožnice, ki je v svoji izjavi pred sodiščem ponovila da je pridobila kot otrok v starosti 9 let tudi svoj otroški potni list, izdan v A., enako kot vsi preostali člani njene devetčlanske družine, ki so nato bili vsi na podlagi svojih potnih listov, ki jim jih je izdala Srbija, za prebivanje uradno prijavljeni v Republiki Sloveniji nadaljnja tri leta, to je do njene starosti 12 let, ko so se vrnili v A. 31. Sodišče v zvezi z nadaljnjim tožbenim očitkom v zvezi z 2. odstavkom obrazložitve izpodbijane odločbe na strani 15, češ da četudi je bilo v nekem posebej financiranem projektu izdanih 3689 osebnih dokumentov Romom v Srbiji, to še ne pomeni, da so/bi jih zlahka pridobili še deset tisoči, ki jih še nimajo, sodišče ugotavlja, da v tej zvezi tožniki niso določno in konkretno opredelili individualne relevantnosti citiranega podatka za obravnavani primer, zato sodišče zavrača navedeni očitek kot neutemeljen.

32. Prav tako je po presoji sodišča neutemeljen nadaljnji tožbeni očitek v zvezi z izpostavljenim delom obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 16 in 17, češ da četudi obstaja dobra praksa vlade in si „srbska vlada prizadeva, da bi v sistem zdravstvenega zavarovanja vključila čim večje število Romov“, to še ne pomeni, da ne obstajajo odpori tej politiki in da ni bila njihova žrtev tudi prva tožnica. Namreč tudi v tem delu tožniki niso zadostili svojemu delu dokaznega bremena niti v pogledu trditvene podlage zgolj s hipotetičnim navajanjem morebitnih lokalnih odporov proti sicer med strankama nesporno dobri politiki prizadevanja srbske vlade za čim večjo vključitev Romov v zdravstveno zavarovanje, saj tožniki tudi v tej zvezi niso določno in konkretno opredelili individualne relevantnosti citiranega podatka za obravnavano sporno zadevo. Zato sodišče zavrača tudi ta tožbeni očitek kot neutemeljen, zlasti ob upoštevanju izjave prve tožnice, ko je bila v upravnem postopku ustno zaslišana, da je nemudoma prejela zdravniško pomoč, ki jo je urgentno potrebovala, ko se je porezala na razbitem steklu vhodnih vrat ob opisanem poskusu posilstva.

33. Nadaljnji tožbeni očitek v zvezi z izpostavljenim delom obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 17 in 18, češ da če se je v prejšnjem šolskem letu za 10 odstotkov povečal vpis Romov v prvi razred OŠ, to še ne pomeni, da bi „prosilka zagotovo lahko vpisala otroke v šolo, če bi to res želela“, sodišče zavrača kot neutemeljen ob ugotovitvi, da je prva tožnica na glavni obravnavi pred sodiščem dne 13. 12. 2013, ko je bila ustno zaslišana, na posebno vprašanje, ali je sama v času svojega prvega večletnega bivanja v Republiki Sloveniji kot šoloobvezen otrok obiskovala šolo in katero, pojasnila, da je pri njih - Romih pač taka navada in zato tudi sama tožnica tedaj ni obiskovala osnovne šole tako, kot so jo obiskovali drugi njeni vrstniki v triletnem obdobju, ko je bila v starosti od 9 do 12 let uradno prijavljena za bivanje v Republiki Sloveniji.

34. V zvezi z nadaljnjim tožbenim očitkom, ki se nanaša na izpostavljeni del obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 18 in 19, češ da je glede zaposlovanja realno stanje še bistveno slabše, kot glede zdravstva in izobraževanja, sodišče ugotavlja, da tudi v tej zvezi tožniki niso določno in konkretno opredelili individualne relevantnosti citirane navedbe za obravnavani primer, kar onemogoča njegov preizkus, zato sodišče zavrača tudi ta tožbeni očitek kot neutemeljen.

35. Tudi v zvezi z nadaljnjim tožbenim očitkom, ki se nanaša na izpostavljeni del obrazložitve izpodbijane odločbe na str.19, češ da „policija do nje ni imela odklonilnega odnosa, ampak so jo na nek način skušali pomiriti“, sodišče ugotavlja, da tudi v tej zvezi tožniki niso določno in konkretno opredelili individualne relevantnosti citirane navedbe za obravnavani primer, kar onemogoča njegov preizkus, zato sodišče zavrača tudi ta tožbeni očitek kot neutemeljen.

36. Prav tako sodišče kot neutemeljen zavrača tudi nadaljnji tožbeni očitek, ki se nanaša na izpostavljeni del obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 20, češ da če Evropska komisija navaja, da so se „policijske preiskave glede medetničnih incidentov izboljšale“, to še ne pomeni, da „ima Srbija vzpostavljen učinkovit sistem pregona etnično motiviranih napadov“, ker da naj postopno izboljševanje stanja še ne bi pomenilo, da je že dobro. Slednjega – da je stanje že dobro, namreč tožena stranka sploh ne navaja v izpodbijan odločbi, temveč le, da je vzpostavljeni sistem učinkovit, kar je nenazadnje potrdila tudi prva tožnica v svoji izjavi v zapisniku o ustnem zaslišanju v upravnem postopku z navedbami, da so se vsiljivci razbežali, če je klicala policijo.

37. Nadalje v zvezi z izpostavljenim delom obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 21 glede uporabe poročila Zunanjega ministrstva ZDA iz leta 2011 (za leto 2010), tožniki ugovarjajo, da se stanje ni bistveno spremenilo, češ da se že v angleškem poročilu z dne 1. 3. 2010 pojavlja isti stavek, ki je ponovljen iz ameriškega poročila za leto 2008, da „so bili Romi še vedno najbolj ranljiva manjšinska skupnost in kot taki tarča verbalnega in fizičnega nadlegovanja s strani ostalih državljanov, policistov in družbene diskriminacije“, vendar sodišče navedenemu stališču tožnikov ne more slediti zgolj na podlagi citiranega stavka, ki je izvzet iz konteksta citiranega poročila brez upoštevanja drugih tovrstnih relevantnih podatkov v preostalih v postopku pridobljenih aktualnih mednarodnih informacij, poročil in člankov, na katere se je pri odločitvi oprla tožena stranka. Zato sodišče tudi ta tožbeni očitek zavrača kot neutemeljen.

38. Nadalje tožniki v zvezi z izpostavljenim delom obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 21 in 22 glede uporabe poročila Komisarja za človekove pravice SE Hammarberga toženi stranki očitajo tendencioznost, tako glede izbire citiranih zgolj štirih odstavkov, kot tudi glede slovenskega prevoda izpostavljenih angleških terminov („encouraged/navdušen“; „intorelable living conditions/pomanjkljive življenjske razmere“; On a regional level, some positive developments must be noted/ Na regionalni ravni je mogoče opaziti pozitivni razvoj“), vendar pri tem ne uveljavljajo, da bi bil slovenski prevod povsem neustrezen. Prav tako tudi ne uveljavljajo, da bi bil kateri izmed preostalih izpuščenih delov citiranega poročila za konkreten primer bistvenega oziroma odločilnega pomena, niti konkretno ne navajajo razlogov, ki bi utegnili voditi k takšnemu zaključku. Zato sodišče tudi ta tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen.

39. V zvezi nadaljnjim izpostavljenim delom obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 26, „da je na podlagi preučenih informacij mogoče trditi, da se Romi uspešno vključujejo v javno življenje v Srbiji, zaradi česar tudi ni mogoče verjeti trditvam prosilcev, da je imelo okolje do njiju odklonilen odnos“ ter da so“Romi kot etnična manjšina v zadnjih letih doživeli preporod“, tožniki uveljavljajo, češ da gre za vrhunec birokratskega sprenevedanja tožene stranke in propagandistično izjavo. Vendar po oceni sodišča tožniki zgolj s trditvami o birokratskem sprenevedanju, ki ostajajo dokazno nepodprte, ne morejo uspešno izpodbiti celovite in prepričljive dokazne ocene tožene stranke, ki je v izpodbijani odločbi logično obrazložena in skladna s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, ki ga je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi dne 13. 12. 2013, ko je ustno zaslišalo tudi prvo tožnico, ki je izrecno vztrajala pri svojih dotedanjih navedbah, podanih med upravnim postopkom v vlogi za priznanje mednarodne zaščite in v zapisniku njenega ustnega zaslišanja v upravnem postopku za priznanje mednarodne zaščite.

40. V zvezi z nadaljnjim tožbenim očitkom, ki se nanaša na izpostavljeni del obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 22 do 25, češ da na teh straneh tožena stranka dodaja nekaj informacij, ki ne povedo nič posebnega, nato pa na straneh 23 do 25 komentira tuja poročila, predložena od pooblaščencev prosilke, sodišče meni, da tudi v tej zvezi tožniki niso določno in konkretno opredelili individualne relevantnosti svojih navedb v tej zvezi za obravnavano sporno zadevo, zato sodišče zavrača tudi ta tožbeni očitek kot neutemeljen.

41. Glede tožbenega ugovora o nezakonitosti zavrnitve subsidiarne oblike zaščite, ki ga tožniki uveljavljajo v tožbi (pod točko B) z navedbo, češ da je toženi stranki pri presoji pogojev za status begunca „ušla“ tudi realistična ugotovitev, ki negira vse pravljice o „preporodu Romov“, ki jo je podal za področje zaposlovanja najodgovornejši vojvodinski politik M. Vasin, da „so težave Romov nastajale in bile potisnjene pod preprogo več desetletij, zato ni mogoče pričakovati hitrih sprememb na bolje, vendar je v vsakem primeru pomembno, da se začne z reševanjem problemov in to postopoma“, sodišče meni, da tožniki niti s temi navedbami niso izpolnili svojega dela dokaznega bremena, ki je v azilnem postopku sicer deljeno med obema strankama, tako da bi uspeli ovreči pravilnost dokazne ocene tožene stranke v izpodbijani odločbi tudi kolikor se nanaša na njeno odločitev glede priznanja subsidiarne oblike zaščite. Po presoji sodišča je torej tožena stranka s svojimi razlogi v izpodbijani odločbi, na katero se opira tudi sodišče v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1, pravilno presodila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev subsidiarne oblike zaščite, pravilno pa je tudi ocenila, da tožniki niso izkazali obstoja nobenega utemeljenega razloga, da bi bili ob vrnitvi v izvorno državo lahko soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo v smislu določil 28. člena ZMZ.

42. Sodišče je iz opisanih razlogov tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je tudi izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen.