Jedro

Glede na besedilo zakonske določbe in v skladu s sodno prakso je kaznivo tudi zgolj enkratno spravljanje dveh ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja, čez mejo ali ozemlje države. Ker se pri tej izvršitveni obliki ne zahteva, da se mora storilec ukvarjati s spravljanjem tujcev čez mejo oziroma ozemlje države, pritožnik neutemeljeno pogreša obtožbene očitke in razloge sodbe v smeri ukvarjanja obtoženca s takšno dejavnostjo.

V opisu dejanja je navedeno, da je obtoženec s tem, ko je v tovornem vozilu prevažal kar 41 ljudi na način, da niso bili privezani z varnostnim pasom, da v vozilu ni bilo sedežev in da so bili izrazito stisnjeni, ogrožal njihovo zdravje in življenje. Z navedenim je nazorno opisano, da so se osebe prevažale v neprimernih in izredno nevarnih razmerah, s tem pa je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno konkretiziran zakonski znak "nevarnost za življenje ali zdravje ljudi".

Policija je na kraju kaznivega dejanja, preden je bil obtoženec o odvzemu prostosti poučen v italijanskem jeziku, opravila vizualni pregled vozila ter zaseg predmetov. Za takšni preiskovalni dejanji zakon ne predvideva posebnih pravnih poukov.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1E. Izreklo mu je kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 35,00 EUR, to je skupaj 3.500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V primeru neizterljivosti denarne kazni bo ta izvršena tako, da bo za vsaka dva dnevna zneska neplačane denarne kazni določen en dan zapora. Po 56. členu KZ-1E je sodišče prve stopnje obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 20.22 ure dne 2. 11. 2019 dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1E je obtožencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države Republike Slovenije za čas štirih let, šteto od pravnomočnosti sodbe dalje, pri čemer se čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Nadalje je odločilo, da se po prvem odstavku 73. člena KZ-1E obtožencu vzame zasežen mobilni telefon, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženega A. A. oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podrejeno pa, da spremeni odločbo o izrečenih kazenskih sankcijah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik uvodoma trdi, da dejanje, ki se očita obtožencu, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1. Navaja, da iz opisa dejanja ne izhaja očitek obtožencu, da bi se s prevozi tujcev na ozemlju Republike Slovenije ukvarjal, nadalje pa tudi, da v opisu dejanja ni konkretizirana nevarnost za življenje in zdravje ljudi.

5. Kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 stori, (i) kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali (ii) kdor dva ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države. Zakonski znaki kaznivega dejanja so določeni alternativno, zato kumulativna uresničitev vseh zakonskih znakov ni nujna predpostavka obstoja kaznivega dejanja. Glede na besedilo določbe in v skladu s sodno prakso1 je kaznivo tudi zgolj enkratno spravljanje dveh ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja, čez mejo ali ozemlje države. Ta izvršitvena oblika je v obravnavanem konkretnem delu opisa dejanja izkazana z očitki obtožencu, da sta skupaj z B. B. v tovorno vozilo prevzela 41 tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop na ozemlje Slovenije ali prebivanja v njej ter jih peljala v smeri notranjosti Republike Slovenije, da bi jih prepeljala v Italijo, pri čemer bi obtoženec za prevoz dobil plačilo v točno neugotovljenem znesku. Ker se pri tej izvršitveni obliki ne zahteva, da se mora storilec ukvarjati s spravljanjem tujcev čez mejo oziroma ozemlje države, pritožnik neutemeljeno pogreša obtožbene očitke in razloge sodbe v smeri ukvarjanja obtoženca s takšno dejavnostjo.

6. Pravna opredelitev kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 bo med drugim podana, kadar storilec (pri dejanju po tretjem odstavku) povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi. Po stališču pritožnika to pomeni, da mora takšna nevarnost že nastati oziroma mora biti konkretna, ne pa tudi, kadar je nastanek nevarnosti za življenje in zdravje pogojen s hipotetično možnostjo, če bi prišlo do trka ali nenadnega zaviranja.

7. Pritožbeno sodišče, ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS2 pojasnjuje, da je „nevarnost za življenje in zdravje“ izkazana že s tem, da je storilec ljudi prevažal v nehumanih, nezdravih ali izredno nevarnih razmerah, pri čemer so bile osebe zaradi takšnega načina prevažanja v vsakem trenutku med vožnjo že življenjsko ogrožene, še toliko bolj pa bi bile, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij. V obravnavanem opisu dejanja je navedeno, da je obtoženec s tem, ko je v tovornem vozilu prevažal kar 41 ljudi na način, da niso bili privezani z varnostnim pasom, da v vozilu ni bilo sedežev in da so bili izrazito stisnjeni, ogrožal njihovo zdravje in življenje. Z navedenim je nazorno opisano, da so se osebe prevažale v neprimernih in izredno nevarnih razmerah, s tem pa je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno konkretiziran obravnavani zakonski znak. Takšna vožnja že sama po sebi pomeni povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje, saj so bile osebe ob takšnem prevažanju že ogrožene, zato do nevarnosti zanje ne bi prišlo šele v primeru zaviranja ali nesreče, kot trdi zagovornik.

8. Glede na navedeno trditvam pritožnika, da zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja niso podani, ni mogoče pritrditi.

9. Pritožnik sodišču prve stopnje nadalje očita, da se ni ukvarjalo z očitkom delovanja v hudodelski združbi ter da so zato odločilna dejstva, navedena v konkretnem delu opisa dejanja, ostala nedokazana. Pritožnik z navedbami, da izpodbijana sodba nima odločilnih dejstev, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Pritožbeno sodišče navedeno zavrača. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh očitkov v obtožbi, ki se nanašajo na delovanje v hudodelski združbi. Opisalo je sodelovanje drugega neugotovljenega člana združbe, to je vodiča, ki je pribežnike pripeljal do lokacije, kjer sta jih v vozilo prevzela obtoženec in obsojeni B. B., navedlo je, da so pribežniki potovali s pomočjo neznanih organizatorjev, kar vse izhaja iz v sodbi povzetih izpovedb prič C. C. in D. D. (ki sta med drugim izpovedala o vlogi vodičev in o tem, da so prebežniki imeli organizirano celotno pot od Bihaća do Republike Italije), nadalje je pojasnilo, da sta se obtoženec (kot sovoznik) in obsojeni B. B. (kot voznik) za prevoz pribežnikov dogovorila že izven naših državnih meja s tretjimi osebami, ki so ju med vožnjo nato usmerjale s posredovanjem lokacij - koordinatnih točk za pobiranje tujcev ter tudi, da bi za opravljen prevoz od neznane osebe (po imenu E. E.) prejela plačilo. Svoje ugotovitve je prvostopenjsko sodišče med drugim oprlo na izpovedbe prič (predvsem obsojenega B. B. ter tujcev C. C. in D. D.) ter na komunikacijo iz zaseženega mobilnega telefona. Iz izpodbijane sodbe izhajajo vsi kriteriji hudodelske združbe, ki jih izpostavlja pritožnik. Tako je jasno razvidno, da je pri spravljanju pribežnikov čez meje oziroma ozemlje držav sodelovalo več oseb, pri čemer je obtoženec deloval neposredno z B. B., da je šlo za dobro organizirano kriminalno dejavnost ter da so bile vloge posameznih članov združbe dogovorjene in porazdeljene.

11. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke, da se sodišče prve stopnje s hudodelsko združbo ni ukvarjalo in da sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena. Izpodbijana sodba ima dovolj jasnih in konkretnih razlogov o delovanju hudodelske združbe in vlogi obtoženca pri izvrševanju kaznivega dejanja, ki pa jim pritožnik vsebinsko ne nasprotuje. Z zgolj pavšalno navedbo, da v spisu ni nobenega dokaza, da je bil obtoženi član hudodelske združbe ter da je združba sploh obstajala, pa zaključkov izpodbijane sodbe ne more uspešno napasti.

12. Pritožnik nadalje nasprotuje zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ter za vpogled v sporočilo aplikacije Whatsapp in zaslišanje obtoženčeve mame F. F. 13. Sodišče prve stopnje je v točkah 4 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo razloge za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Navedba pritožnika, da sodišče prve stopnje v prištevnost obtoženca ni podvomilo, ker slednji ni določno navedel, v kakšnih količinah naj bi zaužil kokain in vodko ter kako naj bi to vplivalo na njegovo prištevnost, ni povsem točna. Sodišče prve stopnje je resda (med drugim) izpostavilo tudi to, vendar pa ne kot glavni razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Svoj zaključek, da podatki spisa ne vzbujajo dvoma v prištevnost obtoženca v času storitve kaznivega dejanja, je namreč oprlo predvsem na izpovedbe policistov, ugotovitve, da je postopek na kraju dejanja potekal povsem normalno in brez posebnosti, ki bi že pri policistih lahko vzbudile sum na prisotnost alkohola ali drog pri obtožencu, opredelilo pa se je tudi do zdravstvene dokumentacije, predložene s strani obrambe, in pojasnilo, zakaj navedb obrambe o neprištevnosti obtoženca ne dokazujejo. Zagovornik v pritožbi zgolj posplošeno navaja, da je bil obtoženec na dan storitve kaznivega dejanja pod vplivom alkohola in drog ter da je dvom v postopku izražen in prepričljivo izkazan, vendar pa navedenim konkretnim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča argumentirano ne nasprotuje in v pritožbi ne ponudi ničesar, kar bi pritožbeno sodišče prepričalo v drugačno oceno, kot jo je sprejelo in obrazložilo sodišče prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da sodišče v skladu z določbo 17. člena ZKP zavezuje načelo iskanja materialne resnice, vendar pa zavrača njegove nadaljnje navedbe, da je sodišče prve stopnje navedeno določbo in pravico obtoženca do obrambe kršilo s tem, ko je zavrnilo dokazna predloga za pregled sporočila iz aplikacije Whatsapp in zaslišanje obtoženčeve mame. Sodišče prve stopnje je v točki 4 izpodbijane sodbe utemeljilo in obrazložilo zavrnitev obeh dokaznih predlogov, tudi pritožbeno sodišče pa v skladu s prvostopenjskim ocenjuje, da sta bila dokazna predloga povsem nekonkretizirana in iz njiju ni bilo mogoče razbrati, na kaj točno se nanašata in katera dejstva oziroma okoliščine bi sodišče z njima lahko ugotavljalo. Pravne relevantnosti obeh predlaganih dokazov pa obramba ne izkaže niti v pritožbi.

15. Pritožnik nadalje nasprotuje zaključku izpodbijane sodbe, da je obtoženec ravnal z direktnim naklepom. Navaja, da obtoženec in obsojeni B. B. nista vedela, zakaj gresta v Slovenijo, da sta bila presenečena, ko sta zagledala pribežnike ter da obtoženec ni vedel, da bo šlo za prevoz ljudi.

16. Do teh navedb, ki predstavljajo ponavljanje zagovora obtoženca, se je opredelilo že sodišče prve stopnje in prepričljivo pojasnilo, zakaj takšnemu zagovoru ni verjelo (točki 12 in 13 izpodbijane sodbe), čemur v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje za obstoj direktnega naklepa ni navedlo zgolj nekaj indicev, kot trdi pritožba in pri tem izpostavlja „mirno odzivanje, nezadovoljstvo obtoženca ob prijetju ter spuščanje zvokov njegovega telefona“, temveč je, predvsem v točki 13 obrazložitve, svojo ugotovitev, da je bil obtoženec za opravo prevoza angažiran in pripravljen ter da ni šlo zgolj za naključen prevoz tujcev, temveč za aktivno udeležbo obtoženca pri izvrševanju kaznivega dejanja, oprlo na več konkretnih okoliščin. Na njihovi podlagi je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno šteti, da je obtoženec ravnal naklepno.

17. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali ravnanje obtoženca predstavlja konkretni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v točki 16 izpodbijane sodbe ocenilo in obrazložilo, da je obtoženec odločilno prispeval k storitvi kaznivega dejanja. Ob ugotovitvah, da je bil obtoženec sovoznik v vozilu in je med vožnjo prejeta sporočila na telefonu pretvarjal v mapo ter na ta način pridobival lokacije do točke prevzema 41 ilegalnih prebežnikov, ki sta jih z B. B. nato sprejela v vozilo ter jih prevažala po ozemlju Slovenije, se takšni presoji prvostopenjskega sodišča pridružuje tudi pritožbeno sodišče. 18. Da je sodišče prve stopnje o prispevku obtoženca sklepalo le na podlagi izkušenj iz podobnih primerov, ne drži, saj je o njegovi vlogi in o tem, da je med vožnjo prebiral prejeta sporočila z lokacijami, izpovedal zaslišani B. B. Prav tako ne držijo pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je sledilo priči B. B. in ne zagovoru obtoženca. Sodišče prve stopnje je izrecno in podrobno pojasnilo, da obtožencu ni sledilo zaradi njegove neprepričljivosti, saj je svoj zagovor tekom postopka spreminjal, njegove navedbe pa so bile v nasprotju tudi z nekaterimi dokazi, tako z izpovedbo priče B. B. kot z zapisnikom o zasegu predmetov (točka 12 obrazložitve).

19. Pritožbenemu stališču, da je bil obtoženec v stiski, strahu in v podrejenem položaju, pritožbeno sodišče ne sledi. Navedbe obtoženca, da sploh ni vedel, kam se pelje, in da je šele na kraju dejanja ugotovil, da gre za prevoz tujcev, so tudi po presoji pritožbenega sodišča neprepričljive. Zakaj obtoženec glede na zatrjevano začudenje in nestrinjanje s prevozom oseb, obravnavanega dejanja med dvourno vožnjo ne bi mogel naznaniti (pri čemer iz zapisnika o zasegu predmetov izhaja, da je ob sebi v vozilu imel telefon), pritožnik ne pojasni. Zatrjuje zgolj, da je bil obtoženec v podrejenem položaju in namiguje na strah pred drugimi osebami (člani združbe), česar pa obtoženec v zagovoru ni navajal. Prav tako o kakršnemkoli nasprotovanju ali stiski obtoženca zaradi prevzema tujcev ni izpovedal niti obsojeni B. B., ki je bil z obtožencem ves čas skupaj v vozilu.

20. Pritožnik v nadaljevanju zatrjuje, da obtoženec na kraju kaznivega dejanja ob odvzemu prostosti ni bil pravilno poučen v jeziku, ki bi ga razumel, s čimer je bilo kršeno določilo 4. in 148. člena ZKP, 19. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Navaja, da izpodbijana sodba posledično temelji na dokazih, ki so bili pridobljeni ob nezakonitem odvzemu prostosti ter preden je bil obtoženec poučen v skladu z določbami ZKP, s čimer pritožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

21. Čeprav držijo pritožbene navedbe, da je bil obtoženec na kraju kaznivega dejanja o odvzemu prostosti poučen v angleškem jeziku, ki ga ni dobro razumel, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obtoženec nato ponovno poučen na policijski postaji, kamor je bil pripeljan neposredno po dogodku, in sicer s pomočjo sodne tolmačke za italijanski jezik, ki ga je razumel. Tedaj mu je bila vročena tudi odločba o odvzemu prostosti in pridržanju, iz katere je razvidno, da je bil o razlogih za odvzem prostosti in o vseh svojih pravicah poučen v italijanskem jeziku, pri čemer je obtoženec odločbo brez pripomb podpisal. Na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku pa je bil obtoženec priveden dva dni kasneje, tudi tedaj mu je bil v prisotnosti tolmačke za italijanski jezik pravilno podan pravni pouk.

22. Pritožnik ne konkretizira, kateri so tisti dokazi, ki naj bi bili pridobljeni nezakonito in na katere je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo. Zgolj posplošeno navaja, da obtoženčeve „izjave in dokazi, pridobljeni ob odvzemu prostosti ter preden je bil obtoženec poučen“ predstavljajo nezakonite dokaze. Ob tem zatrjuje kršitev četrtega odstavka 148. člena ZKP, v skladu s katerim mora policija, preden začne od osumljenca zbirati obvestila, slednjemu podati pravni pouk, vendar pa pri tem spregleda, da policija na kraju dejanja ni zbirala nikakršnih obvestil od obtoženca in se sodba na takšne dokaze tudi ne opira, zato je povzemanje navedene določbe za predmetni postopek irelevantno. Policija je na kraju kaznivega dejanja, preden je bil obtoženec o odvzemu prostosti poučen v italijanskem jeziku, opravila zgolj vizualni pregled vozila ter zaseg predmetov. Za takšna preiskovalna dejanja pa zakon ne predvideva posebnih pravnih poukov. Policisti smejo v skladu s četrtim odstavkom 220. člena ZKP, ko postopajo po 148. členu ZKP, zaseči predmete, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku. Glede na to, da zakon za takšen zaseg ne predvideva posebnih obličnosti, tudi ni potrebno, da bi bil ob zasegu navzoč tolmač, ki bi obtožencu zagotovil prevajanje v jezik, ki ga razume.3 Enako velja za vizualni pregled vozila, ki ga je policija opravila po drugem odstavku 148. člena ZKP.

23. Glede na navedeno so pritožbeni očitki, da se izpodbijana sodba opira na nezakonito pridobljene dokaze, neutemeljeni.

24. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje še do izrečenih kazenskih sankcij.

25. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno, zavzemanja pritožnika za krajšo zaporno kazen pa so neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri kazni upoštevalo težo kaznivega dejanja, vse relevantne obteževalne okoliščine, kot olajševalno okoliščino pa obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene, pritožbeno sodišče pa zavrača tudi očitke o napačni ugotovitvi obtoženčeve krivde in pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja, do česar se je v tej odločbi že opredelilo.

26. Pritožnik izpostavlja, da je obtoženec zaposlen in opravlja delo varilca, kar pritožbeno sodišče sicer sprejema, vendar pa dejstvo, da je storilec kaznivega dejanja zaposlen, samo po sebi ne predstavlja olajševalne okoliščine. Navedbi, da se obtoženec preživlja pošteno, pa ob ugotovitvi, da je obravnavani prevoz pribežnikov opravil za obljubljeno plačilo, ne gre povsem slediti. Okoliščino, da obtoženec „ni nagnjen k storitvi kaznivih dejanj“ in je še nekaznovan, je ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da ni v drugem kazenskem postopku, pa ne predstavlja olajševalne okoliščine, temveč pričakovano ravnanje vsakega posameznika. Do pritožbenih navedb, da prispevek obtoženca ni bil odločilen in bistvenega pomena, se je pritožbeno sodišče že opredelilo, na tem mestu pa zavrača zagovornikovo stališče, da je obtoženčev prispevek šteti kot olajševalno okoliščino. Četudi je bila pot pribežnikov organizirana s strani drugih članov združbe, je obtoženec tisti, ki je 41 tujcev, brez dovoljenja za vstop v državo, sprejel v tovorno vozilo, ki ni namenjeno prevozu oseb, in jih skupaj z obsojenim B. B. prevažal v nehumanih in nevarnih razmerah kar dve uri, dokler ju ni ustavila policija. Čeprav drži pritožbena navedba, da je obtoženec mlad, pa pritožbeno sodišče ne more spregledati teže kaznivega dejanja in predrznosti, ki jo je pokazal s prevažanjem tako velikega števila tujcev v ogrožajočih razmerah, pri čemer je na ozemlje Republike Slovenije prišel zgolj z namenom izvršiti kaznivo dejanje. Glede pritožbenih navedb o negativnem vplivu zaporne kazni pa pritožbeno sodišče pripominja, da ima prestajanje zaporne kazni že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja. Morebitne nevšečnosti, ki jih izpostavlja obtoženčev zagovornik, kot so izguba službe, poslabšanje psihičnega stanja, negativne posledice, ki bodo doletele njegove bližnje, so neločljivo povezane z nastopom zaporne kazni in bi obtoženec moral nanje pomisliti pred izvršitvijo kaznivega dejanja. Glede na vse navedeno je po presoji pritožbenega sodišča obtožencu izrečena zaporna kazen v trajanju dve leti in šest mesecev primerno ter pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

27. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o izreku stranske denarne kazni. S stališčem pritožnika, da je število dnevnih zneskov določeno previsoko, se pritožbeno sodišče ne strinja. Ob upoštevanju zakonskega razpona po drugem odstavku 47. člena KZ-1 in vseh (zgoraj izpostavljenih) ugotovljenih okoliščin, je sodišče prve stopnje ustrezno določilo število dnevnih zneskov, nadalje pa tudi njihovo višino glede na obtoženčeve premoženjske razmere.

28. Neutemeljeno je nadaljnje pritožbeno nasprotovanje izreku stranske kazni izgona tujca iz države. Čeprav drži, da je obrazložitev izpodbijane sodbe glede izpolnitve pogoja resne grožnje za javni red ali javno varnost in ob tem presoje osebnih lastnosti storilca skopa, saj sodišče prve stopnje izpostavlja zgolj okoliščino, da je obtoženec izvajal dobro organizirano kriminalno dejavnost in da je v Republiko Slovenijo prišel z namenom storitve kaznivega dejanja, pa se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da obtoženec s svojimi ravnanji predstavlja resno grožnjo za javni red ali javno varnost države Slovenije. Poleg tega, da je obtoženec na ozemlje Republike Slovenije prišel zato, da bi na njenem ozemlju izvršil kaznivo dejanje, ki prestavlja resno grožnjo zoper javni red in mir, je pomembno upoštevati, da je to storil kot član hudodelske združbe in da je sodeloval pri prevozu kar 41 tujcev, ki niso imeli nobenih dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo, pri čemer je vse te osebe prevažal v tovornem vozilu, ki ni namenjeno prevozu ljudi. Razmere med vožnjo so bile zelo nevarne, saj se osebe niso mogle zavarovati z varnostnim pasom ali kakršnimikoli oprijemali, bile so izrazito stisnjene, v vozilu ni bilo sedežev niti oken. Glede na navedene okoliščine je tudi po presoji sodišča druge stopnje izrek stranske kazni izgona tujca iz države za dobo štirih let primeren in pravičen.

29. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Ob ugotovitvi, da prav tako niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

30. Ob upoštevanju obtoženčevih premoženjskih razmer in ker sta mu bili izrečeni kazen zapora in denarna kazen, ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 38716/2016 z dne 20. 10. 2016. 2 I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 17904/2019 z dne 20. 6. 2019.